V tednu, ko se tradicionalno podeljujejo nagrade Nobelovega sklada, si poglejmo, kako prestiž dobitnikov vpliva na znanstveno recenzijo njihovih prihodnjih del. Znana opazka je, da ugledni znanstveniki in znanstvenice za objave prejmejo več pripoznanja kot njihovi manj znani kolegi ne glede na dejanski prispevek. Raziskovalci in raziskovalke z Univerze v Innsbrucku pa so želeli raziskati vpliv tega učinka na proces znanstvene recenzije.

Pojav pristranskosti zaradi statusa so razstavili na dva dela. Po eni strani so se vprašali, kako prestiž avtorja vpliva na odločitev vabljenih recenzentk, da delo strokovno pregledajo. Po drugi strani pa jih je zanimalo, ali obstaja kak vzorec v njihovi presoji znanstvenega članka. V vlogi urednikov znanstvene revije Journal of Behavioural and Experimental Finance so zato k recenziji članka povabili več kot 3300 potencialnih recenzentov in recenzentk. Članek je imel dva avtorja; eden od njiju je dobitnik Nóbelove spominske nagrade za ekonomske znanosti, drugi pa je raziskovalec na začetku kariere. Potencialni recenzenti in recenzentke pa so dobili informacije zgolj o enem od njiju ali pa je bil članek anonimiziran.

Prvo sito je bilo, ali si je potencialni recenzent sploh pripravljen vzeti čas za delo, ki praviloma ni plačano. Na to odločitev po ugotovitvah študije najbolj vpliva ime avtorja za korespondenco, ki jo urednik vključi v vabilo k recenziji. Prepoznavno ime tam je znatno povečalo delež sprejetja recenzije, ki je bil 40-odstoten. Nasprotno pa navajanje enega ali drugega avtorja zgolj v besedilu, ne pa tudi vabilu, ni imela statistično pomembnega vpliva. Tako je bil članek sprejet v recenzijo približno enako pogosto, kot če je bil v vabilu omenjen zgolj manj znani avtor, in sicer je bil delež približno 30-odstoten.

Še večjo razliko pa so avtorji opazili pri priporočilih, ki so jih recenzenti in recenzentke oddali uredništvu. Ta so običajno razdeljena na sprejetje članka v objavo, predlog večjih ali manjših sprememb in zavrnitev. Če so recenzenti izvedeli samo ime manj znanega avtorja, so zavrnitev predlagali v 65 odstotkih primerov. Če imena avtorja niso poznali, je ta delež padel na slabo polovico, če pa so izvedeli samo bolj znano ime, na okoli 20 odstotkov.

Za razumevanje pristranskosti med priporočili objave so dva najbolj pozitivna odziva, sprejetje in predlog manjših sprememb, obravnavali v skupni kategoriji. Odgovor v tej kategoriji je manj znani avtor dobil v desetini primerov, anonimni avtor v četrtini primerov, znani avtor pa v 60 odstotkih. Vse razlike so statistično pomembne. 

Študija je torej razkrila, da anonimnost avtorjev močno vpliva v proces znanstvene recenzije. Najprej močno poveča verjetnost, da bo anonimiziran članek znanstvenikov in znanstvenic na začetku kariere obravnavan za objavo. Poleg tega pa vpliva na priporočila recenzentov tako, da močno zmanjša delež zavrnitev brez možnosti za spremembe ali popravke. Avtorji študije ne verjamejo, da temu botruje tako imenovani učinek old boys kluba, saj večina recenzentov ni osebno poznala bolj uglednega avtorja.

Na podlagi teh ugotovitev raziskovalci in raziskovalke kot uredniško priporočilo predlagajo anonimizacijo tako recenzentov kot avtorjev namesto anonimizacije zgolj recenzentov. Prav tako je dvojna anonimizacija bolj zaželena kot zgolj objavljanje korespondence med udeleženci na spletu poleg objavljenega članka, saj ta nastane šele po prejemu pozitivnega mnenja recenzenta. Dodajajo še, da dvojna anonimizacija ne izključuje nujno objave prednatisa na spletu ob oddaji v revijo. Avtorji lahko namreč svojo raziskavo dodatno anonimizirajo s spremembo naslova in izvlečka v prednatisu.