Optične iluzije znanstvenikom in znanstvenicam pomagajo razumeti, kako svet okoli nas interpretirajo možgani. Raziskovalna skupina z Univerze Yale je na vinski mušici pokazala, kateri nevroni se vzburijo ob pogledu na optično iluzijo in posledično vplivajo na napačno zaznavo nekega vzorca. V bolj preprostem vezju od človeškega, torej v možganih vinske mušice, so ob pogledu na statično sliko zabeležili aktivacijo nevronov za zaznavanje gibanja. Iz tega sklepajo, da so tudi vinske mušice statično sliko videle, kot da bi se premikala.

Ena od bolj znanih optičnih iluzij je, da je statičen vzorec iz izmenjujočih se svetlih in temnih odtenkov videti, kot da bi se gibal. Takšen vzorec so lahko vzporedne črte, ki jih vidimo v gibanju, ali pa v krogu razporejene linije, zaradi katerih se zdi, da se krog spiralasto vrti v levo ali desno. Smer v tem primeru ni nepomembna, saj je, kot so pokazali na primeru vinske mušice, posledica vzburjenja vidnega živca T4 ali T5.

Oči vinske mušice so dokaj preprosto zvezane z njenimi možgani. Svetloba potuje prek fotoreceptorjev v očesu bodisi po poti ON ali po poti OFF. Na tem mestu se analizira signal v prostoru in času. Gibanje mušica prvič zazna, ko pride do nevronov T4 in T5, ki določijo smer, iz katere prihaja signal. Odzovejo se izključno na premikajoče se svetle ali temne robove vidne slike. Sodelujejo pri vseh vedenjih mušice, ki vključujejo premikanje po prostoru.

Razlog za delovanje optične iluzije z izmenjujočimi se odtenki svetlih in temnih delov na robovih slike je izmenično vzburjenje nevronov T4 in T5, kar možgani razumejo kot gibanje. Podobno nevronsko omrežje uravnava tudi vid pri ljudeh, zato so podobno delovanje s preprostim optičnim preizkusom tudi preverili.

Ko so se oči ljudi v raziskavi navadile na navidez gibajoče se svetle in temne vzorce na robovih, so lahko z osredotočanjem pogleda na točko izven slike manipulirali smer, v katero se je slika premikala. Iz tega sklepajo, da so tudi pri ljudeh aktivni podobni nevroni, kot sta T4 in T5, ki ob izmenični aktivaciji vplivajo na našo interpretacijo smeri gibanja v sicer statičnem vzorcu.

Optične iluzije so v preteklosti že dokazali pri drugih vrstah vretenčarjev, z opisanimi poskusi na vinski mušici pa so pokazali, da so prisotne tudi v bolj preprostih možganskih vezjih. Prav ta majhna podobnost med možgani ljudi in vinskih mušic pa omogoča novo polje raziskav, ki bodo v prihodnosti morda bolje razložile fiziologijo našega pogleda na svet.

Z vinskimi mušicami je gledala Urša.