Skupina evropskih in ameriških znanstvenikov je pod drobnogled ponovno vzela supervulkan Tobo. Raziskovalke in raziskovalci so v jedrih ledenih vrtin našli žveplove izotope in z njimi izbruh Tobe natančneje umestili na časovnico kvartarja. S tem poglabljajo naše razumevanje spreminjanja podnebja v trenutnem geološkem obdobju. Študijo so objavili v reviji Climate of the Past.

Izbruh supervulkana Toba na otoku Sumatra v Indoneziji naj bi se zgodil pred približno 74 tisoč leti, vendar natančne letnice ne poznamo. Toba je povzročil enega največjih izbruhov v zgodovini človeštva in predvidoma tudi močno vplival na podnebje. Sledi njegovega izbruha so raziskovalne skupine v preteklosti našle že na kopnem in v morskih sedimentih. Predvidevajo, da je izbruh skoraj 80 odstotkov zemljinega površja prekril s slabih 5 milimetrov vulkanskega prahu. Ta vsebuje tudi velike količine žveplovega dioksida in vodikovega sulfida, ki v ozračju hitro oksidira v sulfat. Sulfatni aerosoli v ozračju razpršijo sončno obsevanje, kar povzroča hlajenje zemlje. Če je izbruh dovolj močan, lahko sulfatne aerosole ponese v stratosfero, kjer se lahko obdržijo tudi več let, kar pomeni intenzivno globalno ohlajanje. Za oblak dima, ki je izbruhnil iz supervulkana Toba, vemo, da je bil visok več kot 40 kilometrov.

Raziskovalno skupino je zanimalo, ali je mogoče sledi tega izbruha najti v jedrih ledenih vrtin. V ledu so želeli izmeriti sestavo žveplovih izotopov s poudarkom na žveplovem izotopu 33. To je žveplov dioksid, ki ga je vulkan izbruhnil v ozonski plašč oziroma nad njega. Izmed enajstih vzorcev ledenih jeder različnih starosti so izločili tiste z najnižjo vrednostjo žveplovega izotopa 33. Izbor vzorcev so nadalje zožili z iskanjem žveplovega izotopa 34, ki jim je povedal, ali izvira material iz tropov ali ne. Na koncu sta jim ostala dva vzorca s časovnim razponom med 73,65 in 73,77 tisoč let. 

Časovnica, ki so jo določili, še naprej oži časovni interval, v katerega se umešča izbruh Tobe, ki so ga pred tem določili na podlagi kopenskih in morskih sedimentov. Hkrati pa tako natančna časovna umestitev razkriva, da se je izbruh supervulkana Toba zgodil na prehodu v poledenitev severne hemisfere. Torej ni bil vzrok za začetek poledenitve, kot so sprva predvidevali, gotovo pa je bil pomemben dejavnik pri hitrosti ohlajanja ozračja. 

Vulkanizirala je Lea.