V današnjem Znanstvenem britOFFu se bomo podali na mrzlo Antarktiko, kjer bomo preučevali meteoritske ostanke v ledu. Raziskovalci in raziskovalke so v raziskavi, objavljeni v reviji Earth and Planetary Science Letters, raztalili ogromne količine nekontaminiranega ledu z antarktičnega območja Concordia ter našli 1280 nestaljenih meteoritov in 808 kozmičnih krogel s premerom od 30 do 350 mikrometrov. S tem so določili letni masni tok izvenzemeljskega prahu, ki pade na Zemljo.

Concordia se nahaja dovolj daleč od morja, da morski dejavniki ne onesnažujejo vzorcev ledu. Da pa bi preprečili tudi kontaminacijo z antropološkimi dejavniki, so vzorčili led, ki je zamrznil pred letom 1995. Ta se nahaja na globini dveh metrov in je nastal pred prvo človeško dejavnostjo na tem območju.

Raziskovalna skupina je vzorce ledu prenesla v bazo in ga stalila. Vodo so nato prefiltrirali skozi dve različni siti, saj so iskali tako mikrometeorite kot tako imenovane kozmične krogle. Iz vzorcev so nato še optično ločili vse kontaminante, kot so vlakna polarnih oblačil raziskovalcev, plastični delci sodov za shranjevanje ledu in delci orodij, s katerimi so pridobili led. Zatem so mikrometeorite še fragmentirali, jih preučili z elektronskim mikroskopom in določili njihovo sestavo z energijsko disperzijskim rentgenskim spektrometrom.

Ugotovili so, da je okoli petinsedemdeset odstotkov delcev velikih od 30 do 100 mikrometrov. A ti predstavljajo manj kot trideset odstotkov mase izvenzemeljskega prahu. Polovico mase namreč predstavljajo delci, veliki med 100 in 200 mikrometri, katerih delež je enak približno dvajsetim odstotkom. Strokovnjake in strokovnjakinje je presenetilo to, da skoraj dvajset odstotkov mase prispevajo največji delci, ki so večji od 200 mikrometrov, čeprav so jih našli le nekaj odstotkov.

Na podlagi opravljenih analiz so raziskovalci in raziskovalke izračunali letni masni tok izvenzemeljskega prahu. Ta znaša 3 mikrograme na kvadratni meter Zemlje na leto za mikrometeorite in pet cela šest mikrogramov na kvadratni meter na leto za kozmične krogle. Rezultate eksperimentalnih opazovanj so nato primerjali z dosedanjimi teoretičnimi modeli, ki prikazujejo doprinos izvenzemeljskega prahu na Zemljo. Prišli so do zaključka, da se pri manjših delcih meritve drastično razlikujejo od napovedi. Našli so namreč skoraj tisočkrat manj delcev, kot bi pričakovali. Odgovor znanstveniki in znanstvenice iščejo v tem, da so najmanjši delci najbolj občutljivi pri prehodu atmosfere in da jih je najtežje pridobiti iz ledu.

Znanstveniki in znanstvenice so meritve opravljali v želji po boljšem razumevanju našega Osončja. Na podlagi teh rezultatov lahko sklepamo, da se nam drobnejši delci lažje izmuznejo ali pa da človekovo poznavanje nebesnih objektov okoli Zemljine tirnice še vedno ni popolno. V obeh primerih nas narava ponovno kliče k raziskovanju in zvedavosti.

Na Antarktiki je meteorite kopal in pri tem skoraj zmrznil vajenec Filip.