V reviji Geoscience Frontiers je bil pred kratkim objavljen članek, v katerem na podlagi analiziranih geoloških dogodkov potrjujejo že prej domnevano periodičnost Zemljinih kataklizem. Po njihovih analizah naj bi se pojavljale na vsakih sedemindvajset celih pet milijona let.

Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci in raziskovalke začeli podrobneje proučevati pojavnost katastrofalnih geoloških dogodkov, kot so množična izumrtja, oceanski anoksični dogodki in poplave bazaltnih lav. Raziskovalci in raziskovalke so iskali korelacije in morebitno periodično ponavljanje teh dogodkov. Od prvih tovrstnih raziskav je preteklo precej časa, tehnike datiranja dogodkov v geološki zgodovini pa so se v tem času bistveno izboljšale. Zato so se ameriški znanstveniki odločili, da ponovno analizirajo devetinosemdeset večjih kataklizmičnih geoloških dogodkov, ki so časovno zelo dobro definirani in so se zgodili v preteklih dvesto šestdesetih milijonih let.

Tako kot njihovi predhodniki so se analize morebitne cikličnosti dogodkov lotili s pomočjo več statističnih analiz. Iskali so povezavo med devetinosemdesetimi dobro datiranimi geološkimi dogodki, kot so izumrtja, vulkanski izbruhi in silovita nihanja morske gladine. Z metodo premikajočih oken, kjer je eno okno predstavljalo desetmilijonsko obdobje, so določili deset vrhov, kjer so geološki dogodki najbolj skoncentrirani. Čas med posameznimi vrhovi je bil dolg približno sedemindvajset in pol milijona let. Geološke dogodke so analizirali tudi s Fourierjevo analizo. Iz dobljenih podatkov so s pomočjo različno dolgih časovnih oken ponovno dobili deset izstopajočih vrhov v enakem časovnem presledku kot pri prvi metodi. Zasledili pa so tudi sekundarne vrhove, ki se pojavljajo v časovnem razmiku osem celih devet milijona let. Z analizami pa jim ni uspelo določiti povprečnega časovnega razpona teh dogodkov.

Katastrofe, ki jih označujemo kot geološke dogodke, interpretirajo kot posledice notranjega delovanja Zemljinega sistema. Tako so recimo geološke dogodke dramatičnega nihanja morske gladine povezali s hitrostjo razširjanja litosferskih plošč in njihovim tonjenjem v plašč. Dogodke obsežnega vulkanizma in kontinentalnih poplav lave so pripisali pulzom konvekcije in zgoščenih aktivnosti stebernih tokov v Zemljinem plašču. Na dogodke spreminjanja globalne klime pa je vplival predvsem atmosferski CO2. Vsebnosti CO2 je vezana na obdobja vulkanskega delovanja in porazdelitev kopnega in morja. 

Iz korelacije geoloških dogodkov je raziskovalna skupina izpostavila dva večja modela verižnih reakcij. To pomeni, da en geološki dogodek sproži več drugih večjih dogodkov, ki si časovno lepo sledijo. Prvi model, ki so ga predstavili, so poplave bazaltnih lav, kar vodi do povečanih izpustov vulkanskega CO2. Sledi globalno segrevanje in pomanjkanje kisika v oceanih, kar nato vodi v izumiranje morskih vrst. Druga taka verižna reakcija pa so epizode povečane tektonske aktivnosti, ki jim sledi nihanje morske gladine in sprememba v količini atmosferskega CO2, kar ponovno privede do podnebnih in biotskih sprememb. 

Kaj bi lahko bilo gonilo teh ciklov, še ni jasno. Del stroke verjame v cikle globalne tektonike, ki bi povzročali tako poplavne izlive lave kot obdobja intenzivnih tektonskih epizod. Raziskovalna skupina pa namiguje celo na možnost, da to periodičnost dogodkov povežemo z Zemljinimi orbitalnimi cikli in vertikalnimi nihanji Osončja okoli osrednje ravnine galaksije.

Besedo dogodek rada uporablja Lea.