V Latinski Ameriki se zaradi krvosesnih netopirjev pojavljajo občasni izbruhi stekline. Krvosesni netopirji so prenašalci virusa, ki včasih konča tudi v ljudeh, predvsem pa pomeni veliko škodo v živinoreji. Skupina raziskovalcev in raziskovalk z Univerze v Kopenhagnu se je problema lotila molekulsko. Z novim načinom uporabe metode metabarcodinga so analizirali DNK v obroku krvi in v iztrebkih krvosesnih netopirjev. Namen raziskave pa je bil, da bi izbruhe stekline lahko s ciljnim cepljenjem zaustavili že pri samem izvoru.

Danes so poznane zgolj tri vrste vampirjev oziroma krvosesnih netopirjev. Vse tri živijo na območju Latinske Amerike. V raziskovalni skupini so se osredotočili na vrsto veliki krvoses ali z latinskim imenom Desmodus rotundus. Pokazali so, da lahko z metodo metabarcodinga uspešno razberejo, katere živali so najpogostejši plen krvosesnega netopirja. Osredotočili so se na petnajst lokacij v Peruju, kjer so pobrali vzorce iz zaužite krvi in iztrebkov.

Metoda metabarcodinga temelji na analizi okoljske DNK, ki jo primerjamo z znanimi sekvencami določenih vrst. Vsaka živalska vrsta ima določen odsek genskega zapisa, ki deluje kot nekakšen podpis in je značilen samo za to skupino. Bolj so si vrste sorodne, bolj podoben je njihov DNK. Metodo metabarcodinga so že uporabili identifikacijo vira hrane pri drugih krvosesih, kot so komarji in peščene muhe. Krvosesni netopirji pa so predstavljali večji izziv, saj je njihov genski zapis precej bolj podoben njihovim žrtvam, torej drugim sesalcem.   

Krvosesni netopirji so se večinsko prehranjevali s toplokrvnimi vretenčarji domače reje. Populacija ob reki Amazonki pa je kri srkala tudi divjemu prašiču podobni živali z imenom tapir. Manj kot 10 odstotkov analizirane DNK iz zaužite krvi in iztrebkov netopirjev je pripadalo nevretenčarjem. Avtorji in avtorice članka prisotnost nevretenčarskih genov razložijo kot posledico naključnega zaužitja parazitov na koži toplokrvnih živali.

Poleg analize prehranjevalnih navad velikih krvosesov so vzporedno opisali tudi geografsko strukturo različnih populacij te vrste. To so določili na podlagi analize mitohondrijske DNK. Z združitvijo rezultatov prehranjevanja in velikosti populacij so lahko torej bolj natančno sklepali, katere populacije se hranijo na katerih živalih. Avtorice in avtorji raziskave zaključijo, da bi s pridobljenimi podatki lahko v prihodnosti predvideli in preprečili ponovne izbruhe stekline. Glede na to, kje bi se primarno pojavila, bi lahko predvidevali, kako se bo z velikimi krvosesi tudi širila.

Steklino je zasledovala Urša.