V tokratnem Znanstvenem britoffu predstavljamo metodološko in vsebinsko zanimivo raziskavo slovenskih študentk in študentov, objavljeno v študentski znanstveni reviji Eksperimentator. Naj nas njihova mladost ne odvrne od zanimanja za preplet tem ksenofobije, stereotipiziranja in induktivnega sklepanja.

Kako so povezali to troje? Po teoriji tvorjenja ksenofobnih prepričanj sta pri tem ključna stereotipiziranje in sklepanje. Če ponovimo po srednješolsko: Ksenofobija je najbolj preprosto povedano strah pred tujci. A o še tako splošni definiciji se znanstvena srenja ne strinja. Stereotipiziranje je miselna bližnjica, s katero svet naredimo bolj preprost, tako da ga uredimo v poenostavljene kategorije. Pri tem pa ljudje nismo najboljši in zato je svet v naših glavah zelo popačena verzija resničnosti. Ne nazadnje je tu še induktivno sklepanje, pri katerem iz specifičnega primera sklepamo o splošni kategoriji.

Avtorice in avtorji so predvidevali, da bo prišlo do prehitrega posploševanja iz podanega primera na celotno skupino. Poleg tega so predvidevali, da bo ob negativnih opisih osebe več logično neveljavnega posploševanja negativnih opisov osebe na celotno skupino. Podobno so sklepali za pozitivne opise. Večji učinek neveljavnega sklepanja so pričakovali pri opisih tujcev. Zadnje, kar so predpostavili, je to, da bo splošen opis skupine prevladal nad specifičnim opisom osebe.

Sto šestnajst oseb slovenske narodnosti je prek spleta rešilo paket vprašalnikov. Primeri v vprašalnikih so predstavljali bodisi stereotipiziranje bodisi induktivno sklepanje, rešitve pa so bili sklepi, ki so bili bodisi pravilni bodisi napačni. Ksenofobna prepričanja so posredno preverjali z imeni v primerih. Nekateri primeri so uporabljali slovenska imena, kot je Jan, drugi pa tuja imena, kot je Ahmed. Poglejmo si primer. Udeleženci so denimo najprej prebrali več izjav o določeni osebi: "Jan je računalniški programer", "Jan je mlajši moški" in tako dalje. Nato pa so morali v drugi množici izjav, kot sta denimo "Jan hodi v fitnes" ali "Jan je nasilen", označiti tiste izjave, za katere so sklepali, da so resnične.

Ugotovili so, da je 18 odstotkov udeleženk in udeležencev označilo napačen induktivni sklep. Pri nalogah stereotipiziranja na podlagi negativnih lastnosti je napačen sklep izbralo 26 odstotkov, pri nalogah s pozitivnimi lastnostmi pa 31,5 odstotka udeleženk in udeležencev. Pokazala se je razlika v količini napak pri sklepanju med primeri s slovenskimi imeni in primeri s tujimi imeni. Razlika je bila opazna tako pri pozitivnih sklepih o osebi, kot je “Jan je prijazen”, kot tudi pri nevtralnih opisih, kot je “Jan je programer”. Razlika med številom napačnih sklepov o Slovencih in številom napačnih sklepov o tujcih je znašala od 30 do 40 odstotkov.

Kaj nam ti rezultati povedo? Raziskovalke in raziskovalci so na podlagi rezultatov ugotovili, da je bilo največ nepravilnih sklepov pri pozitivnih opisih Slovencev. Pri sklepanju o tujcih pa so udeleženke in udeleženci bili bolj previdni. Iz tega sklepajo, da nas potrjevanje dobrih lastnosti lastne skupine naredi imune za logične napake. Na rezultate vplivajo, tako sklepajo, motivacija, čustva in bližina lastne skupine.

Ta raziskava ima zagotovo kakšno manjšo ali večjo napako, vendar kaže na pomemben razvoj znanstvene pronicljivosti že pri študentih. Če se vam je zdelo poslušanje tega prispevka o domači raziskavi zanimivo, pa naslednjič rešite kak vprašalnik (več) prek spleta in doprinesite svoj košček k slovenski znanosti.

vir: https://eksperimentator.empirik.si/clanki/2018/Avbersek2018.pdf