Raziskovalce iz ZDA in Švice je zanimalo, kaj so vzroki za to, da se je smrtnost otrok in mater ob porodu v zadnjih dveh desetletjih po vsem svetu zmanjšala za približno 40 odstotkov. V reviji Plos One so objavili raziskavo, v kateri so primerjali dva vira sprememb. Na eni strani so to spremembe v vplivu dejavnikov na zdravje, ki so posledica tehničnih sprememb, na drugi strani pa so spremembe v dostopnosti in razširjenosti teh dejavnikov.

Znanstveniki so pregledali dejavnike zdravja v 146 državah z nizkim ali srednjim dohodkom. Ugotovili so, da je 100 odstotkov znižanja smrtnosti mater in 89 odstotkov znižanja  smrtnosti otrok mogoče razložiti z izboljšavami v razširjenosti dejavnikov, ki vplivajo na zdravje. Med temi dejavniki je okoli polovica takih, ki se nanašajo neposredno na zdravstveni sektor, kot so na primer cepljenje, število zdravnikov in prenatalna oskrba. Polovica dejavnikov, ki vpliva na zdravje, pa je izven zdravstvenega sektorja. Med njimi so na primer BDP, dostop do pitne vode, izobrazba in enakost med spoloma.

Raziskava sicer ne omogoča sklepanja o vplivu specifičnih dejavnikov na smrtnost mater in otrok po rojstvu, vendar pa prinaša dva pomembna zaključka. V zadnjih desetletjih je bila za zmanjšanje smrtnosti otrok pomembna predvsem dostopnost omenjenih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje. Po drugi strani pa je bil po drugi svetovni vojni za enake učinke pomembnejši tehnični razvoj. Drugi zaključek pa je, da k zmanjšanju smrtnosti ni prispevala zgolj rast BDP sama po sebi, ampak je šlo za neodvisne spremembe v več dejavnikih, torej zdravstvenih storitvah, številu rojstev na žensko, izobrazbi in infrastrukturi.

Raziskovalna skupina s Stanfordske univerze je ugotovila, da imajo dopaminski nevroni tipa D2 pomembno vlogo pri tveganih odločitvah. V reviji Nature opisujejo vrsto eksperimentov na podganah, ki so bile izpostavljene odločitvam med dvema vzvodoma, pritisk na katera je omogočil dostop do sladke vode, ki je predstavljala nagrado. Razlika med njima je bila v tem, da je prvi prinesel stalno količino sladke vode, pritisk na drugi vzvod pa je v treh četrtinah poskusov prinesel manjšo nagrado oziroma relativno izgubo ali veliko nagrado v četrtini poskusov.

Raziskovalci so se osredotočili na dopaminske nevrone tipa D2 v predelu, imenovanem nucleus accumbens. Vemo namreč, da je dopamin v tem delu možganov vpleten v vedenje, povezano z nagradami. S fotometrično metodo, ki omogoča sledenje aktivaciji posameznih nevronov, so ugotovili, da so bili dopaminski nevroni aktivirani, kadar je podgana doživela nedavno izgubo. Prav tako so bili aktivirani, kadar se je podgana odločila za varnejšo alternativo.

Z optogenetsko stimulacijo dopaminskih nevronov tipa D2 pa so lahko vplivali na odločitve podgan, tako da so te postale manj nagnjene k tveganju oziroma so imele večjo preferenco za varne izbire. S tem so dokazali tudi njihovo vzročno vlogo pri izogibanju izgubam. Raziskava bo omogočila lažje razumevanje zasvojenosti, tveganega vedenja in iracionalnih odločitev.