Astrosvinjarija
Koliko ljudi je že pogledalo v nebo in se vprašalo, če smo sami v vesolju? Najbrž skoraj vsi. Koliko ljudi pa si je istočasno predstavljalo, da tudi druge civilizacije uničujejo svoj edini dom v vesolju? Najbrž nihče. Čeravno so prsti ob omembi besednih zvez, kot sta podnebne spremembe in onesnaževanje okolja, ponavadi uperjeni proti industriji in prometu, ne smemo spregledati prispevka znanosti in raziskovanja narave k izpustom toplogrednih plinov. Ali je odkrivanje vesolja in opazovanje drugih svetov res nenevarno za naš planet, bomo odkrivali v današnjem Znanstvenem komentarju.
Človeštvo se začenja počasi, a vztrajno spopadati s podnebnimi spremembami, ki so posledica antropoloških dejavnikov. Od začetka meritev globalnih temperatur v devetnajstem stoletju se je povprečna temperatura Zemlje dvignila za eno stopinjo Celzija, kar že občutimo v našem vsakdanu. Da bodo segrevanje planeta uspele omejiti na stopinjo in pol Celzija, so se vodilne države zavezale v Pariškem sporazumu leta 2015. V njem so zapisale mejne vrednosti izpustov, ki bi nas pripeljale do ogljično nevtralne družbe do leta 2050. Izpusti, ki jih proizvedejo znanstvene in astronomske dejavnosti, iz sporazuma seveda niso izvzeti. Na žalost podpisnice sporazuma ne bodo trpele sankcij zaradi njegovega neupoštevanja, zato ni nobenih zagotovil, da se bodo prepotrebne spremembe zares zgodile.
Med človeške dejavnosti, ki izpuščajo največ toplogrednih plinov v ozračje, vedno znova uvrščamo industrijo, energetiko in promet, o ogljičnem odtisu znanstvene dejavnosti
pa slišimo le malo besed. V želji po raziskovanju in seveda izboljšanju te problematike so na Inštitutu Maxa Plancka za astronomijo v Nemčiji analizirali in popisali vse vire izpustov toplogrednih plinov in tudi njihove količine, ki jih proizvedejo na inštitutu. Tako sto petdeset raziskovalcev in sto sedemdeset glav ostalega osebja na leto opravi okoli tisoč poletov, porabi tri milijone in pol kilovatnih ur elektrike in sto petdeset tisoč litrov kurilnega olja, kar skupaj predstavlja dvaindevetdeset odstotkov celokupne porabe energije inštituta. A ker nam absolutne količine ne povedo kaj dosti, jih raje predstavimo v bolj oprijemljivih enotah, v tonah izpuščenega CO2, katerega toplogredni učinki so dobro znani. Tako so na inštitutu izračunali, da so izpusti na raziskovalca v višini osemnajst ton CO2 oziroma skoraj trikrat večji od ciljne količine izpustov na slehernika, ki si ga je Nemčija zastavila v Pariškem sporazumu in skoraj šestdeset odstotkov višji od izpustov povprečnega Nemca ali Nemke. Ne smemo pozabiti, da so tu všteti le prispevki raziskovalcev in raziskovalk, ko so opravljali znanstveno delo, zato zasebni izpusti niso vključeni.
Podobno študijo so opravili tudi avstralski astronomi, ko so analizirali svoje vire izpustov toplogrednih plinov. Tudi ta raziskava je pokazala, da so letalski polêti eden od največjih izvorov izpustov toplogrednih plinov. Ti imajo zaradi velikosti in oddaljenosti avstralske celine še bolj negativen vpliv, saj so poleg daljših letov v Evropo in Ameriko zelo pogosti tudi lokalni poleti, ki pa k celokupnim izpustom žal ne prispevajo nič manj. Potnik iz Avstralije, ki nas obišče dvakrat, proizvede toliko CO2, kot ga proizvede povprečni Slovenec v celem letu.
Čeprav izgledajo številke inštituta Maxa Plancka izjemno visoke, pa so te za približno polovico manjše kot pri avstralskih astronomih. Če so nemški opazovalci in opazovalke neba proizvedli okoli osemnajst ton CO2 na leto, jih avstralski kar sedemintrideset ton oziroma dvakrat več. To predstavlja štirideset odstotkov več izpustov, kot jih proizvede povprečen Avstralec ali Avstralka in petkrat več kot povprečni Zemljan in Zemljanka. Avstralija je že tako ena od največjih onesnaževalk na prebivalca, zato je raziskava astronomov porodila nastanek odprtega pisma avstralski vladi. V njem se je osemdeset prejemnikov najuglednejše avstralske znanstvene sheme Laureate Fellowship, med njimi tudi šest astronomov, podpisalo pod zahteve za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov.
Kot največji razlog za visoke izpuste toplogrednih plinov avstralski astronomi in astronomke navajajo procesorsko moč, ki jo porabijo superračunalniki za obdelovanje podatkov. Največjo porabo predstavlja superračunalnik v Pawseyju na zahodu celine. Ocenili so, da ta računalnik samo v času, ko se z njim igrajo astronomi, porabi okoli tri gigavatne ure električne energije na leto, kar zadostuje štiridesetim tonam izpuščenega CO2. Ker pa za svoje delo uporabljajo tri podobne superračunalniške centre, so skupne emisije računalniških dejavnosti ocenjene na petnajst tisoč ton CO2 na leto in za štirikrat presegajo izpuste letalskih poletov. Tako povprečni avstralski raziskovalec prispeva sedemintrideset ton CO2 v ozračje le zaradi znanstvenih razlogov, s čimer presega emisije povprečnega delovnega Avstralca za več kot štirideset odstotkov in emisije povprečnega delovnega Zemljana za petsto odstotkov. Najbolj buri podatek, da poklic v astronomiji prispeva za kar desetkrat več izpustov kot povprečni poklic na svetovni ravni.
Če na hitro povzamemo: največ izpustov v astronomiji prispevata proizvodnja energije za računalniške operacije in letalski promet za srečanja in konference. Zakaj je teh poletov toliko in čemu služijo, nam pojasni profesor Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Vse lepo in prav, ampak …
Pričakujemo torej lahko, da nam bo trenutna zdravstvena kriza odprla možnosti za izboljšave na področju komunikacije in prihranila kakšen polet ali dva na leto.
Vseh opazovanj astronomi in astronomke ne morejo opraviti z Zemlje, zato opravljajo meritve s teleskopi, ki krožijo okoli nje. Koliko k onesnaževanju prispeva raketa, ki ponese znanstveno misijo v vesolje?
Skratka …
Ugotovili smo, da posamezne misije in potovanja v vesolje prispevajo zanemarljiv delež k celokupnim izpustom CO2. Vendar kaj pa onesnaževanje z vesoljskimi odpadki?
Astronomi in astronomke so torej vesolju prijazni obiskovalci, ki po obisku vesolja počistijo za seboj in pobirajo svoje odpadke. Kaj pa komercialni uporabniki Zemljinih tirnic?
Problematika onesnaževanja v astronomiji je torej bolj pereča na tleh oziroma v zraku kot pa v vesolju. Kaj so torej kratkoročne in daljnoročne rešitve?
Tako nemški in avstralski kot tudi slovenski astronomi in astronomke delijo isto mnenje, da je fizična prisotnost na čisto vsaki čezoceanski konferenci nepotrebna. Sistem videokomunikacije se je v dobi koronakrize optimiziral v marsikateri panogi našega življenja in bo najverjetneje v delni meri prisoten tudi v prihodnosti. Prav tako se vedno bolje izkazujejo opazovanja na daljavo, pri čemer astronomi in astronomke nebo opazujejo od doma s teleskopom z druge strani sveta. Tudi na ljubljanskem Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Golovec so povezani s teleskopoma v italijanskem Asiagu in v avstralskem Novem južnem Walesu, kar prihrani več potovanj na leto.
Kot je že omenil profesor Zwitter, je energija, pridobljena iz zelenih in obnovljivih virov, ključna za zmanjšanje izpustov. Ker astronomi in astronomke ne morejo zmanjšati količine računov in operacij na superračunalnikih, mora energija zanje prihajati iz zelenih virov. Predlogi za namestitev sončnih celic na vse strehe javnih ustanov so že bili podani, vendar za zdaj še niso uresničeni.
Končajmo današnji komentar z družbenim apelom za varovanje okolja in minimalizacijo izpustov toplogrednih plinov. Segrevanje Zemlje predstavlja resno grožnjo rastlinskim in živalskim vrstam, zato je ukrepanje nujno potrebno. Tako kot moramo optimizirati življenjski slog slehernega Zemljana in Zemljanke, moramo optimizirati tudi znanstveno dejavnost, ki raziskuje naravo in poteši človeško radovednost. Naj nas ta radovednost ne pokoplje.
Z letalom že tri leta ni potoval vajenec Filip.
Dodaj komentar
Komentiraj