Delo kot temeljna dejavnost industrijskih družb opredeljuje in pogojuje zdravje, zato je, ko govorimo o boleznih nekega časa, te nujno dojemati skupaj v odnosu z delom. Današnji komentar namenjamo vpogledu na področje poklicnih in z delom povezanih bolezni, te pa bomo bolj kot z biomedicinskimi razlagami skušali opredeliti z družbeno-ekonomskimi silami, ki jim skozi čas in sisteme dajejo svojo obliko in tudi veljavo. 

Vpliv dela na zdravje je večplasten. Vrsta dela, delovni pogoji, oblika zaposlitve so dejavniki, ki na mnoge načine vplivajo na zdravje delavk. Te so lahko vsakodnevno izpostavljene neki škodljivi snovi, se pri delu poškodujejo ali zaradi kroničnega napora obrabijo določene dele telesa. Po drugi strani lahko brezposelnost, negotovost zaposlitve ali pa denimo mobing na delovnem mestu povzročajo stres, ki sam ali prek vedenjskih odzivov na stres, kot sta kajenje ali uživanje alkohola, vodi v nastanek bolezni. Še bolj posredno pa lahko vpliv dela na zdravje razumemo v smislu, kako nas delo umešča v družbene strukture. 

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, ki skupaj z Mednarodno organizacijo dela beleži zdravstveno stanje svetovne delavske populacije, naj bi ob zadnjem popisu leta 2016 zaradi poklicnih bolezni, nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni umrla skoraj dva milijona ljudi, obolelih na račun dela pa naj bi bilo skoraj 90 milijonov. V zadnjem seznamu poklicnih bolezni so opredelili 41 dejavnikov tveganja na račun dela, ki vplivajo na zdravstveno stanje delavk in delavcev. Dejavnik tveganja, ki so mu pripisali največji delež smrti, je bilo opravljanje nadur, kot poklicne bolezni, ki so se končale z največ smrtimi izidi, pa so opredelili pljučne bolezni. 

Prvi seznam poklicnih bolezni, ki ga je z namenom usmeritev držav pri zakonodaji izdala Mednarodna organizacija dela, je bil leta 1925 oblikovan kot posledica velikega števila bolezni delavcev, ki so se začele pojavljati od industrijske revolucije dalje. Takrat so antraks in bolezni, ki jih povzročata zastrupitev s svincem in živim srebrom, opredelili kot prve poklicne bolezni in podali definicijo, ki je v veljavi še danes. Poklicne bolezni so tako definirane kot bolezni, katerih glavni vzrok je izpostavljenost nekemu fizičnemu, kemičnemu ali biološkemu dejavniku tveganja pri delu, njihovo priznavanje pa omogoča pravno in zdravstveno zaščito, pri čemer gre ponavadi za zakonsko določeno kompenzacijo, denimo izplačilo odškodnine ali plačan bolniški stalež.

Zavedanje obstoja z delom povezanih bolezni in njihovo raziskovanje sega že v antične čase, ko je Hipokrat opisoval bolezni rudarjev, ki jih je povzročal svinec. V 18. stoletju je italijanski zdravnik Bernardino Ramazzini, ki ga nekateri pojmujejo kot očeta medicine dela, napisal prvo obsežno delo o poklicnih boleznih z originalnim naslovom De morbis artificium diatriba ali Bolezni delavcev. V njej je poleg popisa bolezni v več kot 50 poklicih tistega časa pojasnjeval vplive delovnega okolja na zdravje in poudarjal nujnost preventivnih ukrepov. 

Nadalje je obdobje industrijske revolucije s prehodom iz ročne v strojno proizvodnjo življenja novonastalega delavskega razreda umestilo v tovarne, kjer so od otroštva do prezgodnje smrti preživljali 12 ali celo 16-urne delovnike. O številnih boleznih, povezanih z delom, poklicnih nesrečah in smrtih je v delu Položaj delavskega razreda v Angliji podrobno pisal nemški filozof Friedrich Engels. Dolg delovnik, slabo prezračevani prostori, nočno delo, delo za težkimi stroji – vse to je vodilo v nastanek prej nepoznanih, ali vsaj ne tako pogostih bolezni in stanj, kot so denimo nenormalna ukrivljenost udov, nedoraščenost otrok, izguba vida, neplodnost in številne pljučne bolezni.

Kljub deklarativnemu priznavanju poklicnih bolezni s strani Mednarodne organizacije dela v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pa se uzakonjenje teh bolezni po državah ni dogajalo in se še vedno ne dogaja samo po sebi. Zdravstveni delavec in svetovalec delavskim sindikatom Lorin E. Kerr, pionir na področju varstva zdravja pri delu v Združenih državah Amerike, je te opredelil kot klasičen primer razrednega boja. Za razliko od evropskih držav – kjer so delavke prve boje za priznavanje poklicnih bolezni in varstva pri delu bíle že proti koncu 19. stoletja – so v ZDA poklicne bolezni dobile svoje mesto šele v drugi polovici 20. stoletja. Največja in najdaljša stavka v zgodovini delavstva za vprašanje varstva zdravja pri delu se je zgodila leta 1969. Upor več kot 40 tisoč stavkajočih rudarjev Zahodne Virginije je privedel do sprejetja zloglasnega Zveznega zakona o zdravju in varnosti v premogovnikih. Ta dokument je vzpostavil program odškodnin za tako imenovano bolezen črnih pljuč, za katero so množično zbolevali rudarji in o kateri je pisal tudi Kerr. 

Da obstoj koncepta poklicnih bolezni in z njim povezano uveljavljanje pravic nista samoumevna, nazorno prikaže tudi primer Južne Koreje. Vse do konca osemdesetih let so bile tam poklicne bolezni tabu, o njih se ni govorilo niti v izobraževalnih institucijah, kaj šele, da bi bila to stvar politike. Tukaj je za razliko od prej omenjenega ameriškega primera prišlo do demonstracij, ko je zaradi kronične zastrupitve z živim srebrom umrl 15-letni deček, ki je delal v tovarni termometrov. Velike ulične demonstracije so sprožile gibanje, s katerim se je vsaj do neke mere uveljavila zaščita delavcev in delavk na delovnem mestu in v tistem času naredilo korak naprej pri priznavanju nekaterih poklicnih bolezni, predvsem pri tovarniških delavcih in delavkah. 

Za razliko od Južne Koreje, kjer je medicinska stroka vplive dela na zdravje začela raziskovati šele v poznih osemdesetih letih, je bil v Sovjetski zvezi že leta 1923 ustanovljen  znanstvenoraziskovalni inštitut za higieno in zdravje pri delu. Da delo določa zdravje, so pri nas do neke mere razumeli že pred prvo svetovno vojno, ko so v določenih tovarniških obratih delo nadzorovali tako imenovani higienski inšpektorji. Večji poudarek je bil na varovanju delavk pred poškodbami na delu, saj je za nekatere delavce že obstajala možnost nezgodnega zavarovanja.

V povojni Jugoslaviji je poleg ustanovitve zdravniških ambulant v tovarnah oziroma obratnih ambulant in ostalih institucij, ki so se ukvarjale z nadzorom in zagotavljanjem varstva pri delu, razmah doživela tudi sama stroka medicine dela. Kot navaja raziskovalka Nina Vodopivec v analizi sistemske ureditve poklicnih bolezni v Sloveniji, naj bi ob koncu sedemdesetih let v Socialistični republiki Sloveniji delovalo kar 119 obratnih ambulant. Prav tako pa je pretekla socialistična zakonodaja verificirala, torej z določenim protokolom ugotovila in potrdila 48 skupin poklicnih bolezni. 

Po osamosvojitvi in z njo ekonomski tranziciji je v Sloveniji odkrivanje poklicnih bolezni zastalo. Če je bilo leto pred osamosvojitvijo v Sloveniji priznanih 800 poklicnih bolezni na 100 tisoč prebivalcev, je bilo leta 2015 teh le 27. Po novi zakonodaji se na primer dokončno priznava le poklicna bolezen, povzročena z azbestom, saj imamo le zanjo določen natančen postopek verifikacije. Sindikati in stroka opozarjajo na zastarel seznam poklicnih bolezni in neobstoj postopkov verifikacije. Kot glavni razlog neodkrivanja bolezni, povezanih z delom, in poklicnih bolezni pa navajajo novo vrsto sporazuma med delodajalcem in izvajalcem medicine dela. Ta namreč od osamosvojitve dalje na trgu prodaja svojo storitev, delodajalec pa je tisti, ki mu je kot naročnik storitve dolžen prijaviti, ko za svojega delavca zazna sum poklicne bolezni.

Primer prakse neugotavljanja poklicnih bolezni v Sloveniji tako nakazuje, da gre v borbi za zdravje delavcev vedno za konflikt interesov in da se meje odgovornosti v primeru, ko je moč na delodajalčevi strani, zabrišejo. Tovrstna neustreznost upoštevanja zakonodaje pa gre z roko v roki s trenutnim neoliberalnim poudarkom individualne odgovornosti, ki prevladuje v državah zahodnega sveta. Kaže se denimo v naraščajočem trendu prekarnih zaposlitev, med katere spada tudi študentsko delo, te pa so svoj izraz dobile po zadnji svetovni finančni krizi po letu 2008 in se okrepile v času covid pandemije. Odgovornost za poškodbe pri delu in bolezni, povzročene zaradi dela se tako že zakonsko – z obliko zaposlitve – prelaga na delavca in delavko in dojema kot individualen problem ali pa se o njih sploh več ne govori.

Številne študije raziskujejo vpliv prekarnosti zaposlitve na zdravje delavk in delavcev, vendar kljub že znanim tveganjem, ki jih tovrstna kategorija dela predstavlja, ta ni uvrščena na seznam tveganj za zdravje pri delu. Je pa na seznam Mednarodne organizacije dela že umeščena kategorija podaljšanega delovnika. Svetovna zdravstvena organizacija skupaj z Mednarodno organizacijo dela je lani objavila poročilo prvič izvedene analize vpliva 55 ali več urnega tedenskega delovnika na zdravje ljudi. Podaljšanemu delovniku so v letu 2016 pripisali skoraj 800 tisoč smrtnih primerov in več kot 23 milijonov obolelosti, največ bolezni srca in ožilja. Kot so ugotovili, se je v drugi polovici 20. stoletja povprečni delovni čas v večini držav zakonsko zmanjšal, za kar je zaslužen delavski boj za 8-urni delovnik, splošni trend upadanja pa naj bi se v 21. stoletju ustavil in se v nekaterih državah začel obračati.

Ob že tako pomanjkljivem ali celo neobstoječem evidentiranju in priznavanju poklicnih bolezni trenutni neoliberalni ustroj misli zahodnih držav potiska zdravje človeka v njegovo zasebno sfero, v kateri naj bi bil vsak sam odgovoren za svoje zdravje in sam kriv za svojo bolezen. Že prej omenjeni Ramazzini je ugotovil, da vseh bolezni ni mogoče pripisati kemičnim ali fizikalnim dejavnikom. A prav slednje je delavkam in delavcem toliko težje definirati in v zvezi s tem uveljavljati svoje zahteve. Zakone sprejemajo vladajoči razredi, s katerimi pa delavci in delavke za svoje zdravje, kot smo ugotovili, vedno bijemo boj.

Foto: Protest rudarjev 1969, Zahodna Virginija, https://www.msha.gov/45-years-federal-coal-mine-health-and-safety-act