Vsiljena samopreventiva

Vsiljena samopreventiva

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 11. 2017 - 16:00

V današnjem zahodnem svetu velja, da si človek pri polni zavesti želi biti čimbolj zdrav. Skoraj enako močno pa je v središče dojemanja zdravja sprejel tudi, da lahko in mora za svoje zdravje poskrbeti vsak posameznik. Javno praviloma nihče ne oporeka pomenu lastne skrbi za zdravje. Tudi v današnjem komentarju ne bomo obsojali osebne odločitve za zdravo življenje ali proti njemu. Obstajajo pa bolj učinkoviti načini do boljšega zdravja, kot je spreminjanje vedenja ljudi.

Za začetek poglejmo primer nekritične in diskriminatorne izjave o pretiranem pomenu življenjskega sloga za doseganje zdravja. Izjava doktorja Klemna Rojnika v nedavnem Delovem blogu naj služi kot ilustrativen primer, ki bi ga lahko našli v skoraj vsakem mediju: “Na podlagi zadnjih raziskav ocenjujejo, da je zgolj deset odstotkov bolezni posledica “slabih genov”. Preostalih 90 odstotkov bolezni je slaba prehrana, neustrezna okolica, slab življenjski slog.

Takšno poenostavljanje konceptov, stanj ali pojmov bolezni in zdravja je prikladno, še posebej za alternativne zdravilce in druge strokovnjake, katerih posli so osnovani na prelaganju skrbi za zdravje na posameznika. Izjava sicer temelji na veljavnem in nespornem biomedicinskem modelu zdravja, po katerem vzroke nastanka bolezni delimo na notranje in zunanje dejavnike tveganja oziroma po besedah avtorja “slabe gene in slab življenjski slog”.

Po biomedicinskem modelu nastanka bolezni so dejavniki notranjega okolja dednost, biološki spol in starost, poleg teh pa še telesna zgradba in osebnostne značilnosti - na te imamo omejen vpliv. Na drugi strani so zunanji dejavniki tveganja za bolezen, to so biološko in družbeno okolje, in te je veliko lažje prilagajati. Preko zunanjega okolja na nas delujejo tudi dejavniki, ki jih uvrščamo pod pojem zdrav življenjski slog. Zanj sicer nimamo enotne opredelitve, večinoma pa se nanaša na ustrezno prehrano, telesno aktivnost in izogibanje škodljivim snovem in slabemu stresu.

Vendar pa življenjski slog nima tolikšnega pomena za nastanek vseh bolezni, temveč za skupino kroničnih bolezni, ki jih nekateri zato tudi imenujejo bolezni življenjskega sloga. Ta ohlapen koncept združuje bolezni, katerih pogostost se je povečala v zadnjih desetletjih, ko se je razpasel nezdrav način življenja. Med bolezni življenjskega sloga sodi tudi bolezen koronarnih arterij, najpogostejši vzrok smrti v razvitem svetu, ki je v 80 odstotkih odvisna od načina življenja. Na drugem mestu pa so maligne bolezni. Za njihove skupne vzroke rezultati študij kažejo v različne smeri, zagotovo pa za nastanek raka nismo pretežno odgovorni sami s svojim ravnanjem.

Izraz bolezni življenjskega sloga je že sam po sebi problematičen, saj za bolezen okrivi na primer tudi tistih 20 odstotkov ljudi, pri katerih je srčnožilna bolezen posledica predvsem dednosti. Še bolj problematično pa je dejstvo, da beseda življenjski slog zanemarja širši kontekst okolja posameznika, ki življenjski slog pravzaprav pretežno določa. Četudi se mnogi danes počutijo, kot da je njihov način življenja edinstven, je ta skoraj popolnoma določen z njihovo zaposlenostjo, prihodki, izobrazbo, razredno pripadnostjo, bivalnimi pogoji, okoljem na ravni države in večjih ter manjših skupnosti, če naštejemo le najvažnejše. Poleg teh pa njihovo zdravje dodatno oblikujejo dednost, telesna zgradba, osebnost ter družbeni dejavniki, denimo pravičnost zdravstvenega varstva, zdravstvena politika in pa seveda zastrupljenost naravnega okolja, katerim se v današnjem komentarju ne bomo posvečali.

Tako vidimo, da imamo na naše zdrave ali nezdrave navade le malo vpliva. Naše zdravje je na več ravneh skoraj determinirano z zunanjimi vplivi, in ne z našimi zavestnimi odločitvami. Podobno kot je zgolj z izolirano odločitvijo za zmanjšan kalorični vnos skoraj nemogoče shujšati, tudi državni ali drugi programi in iniciative, ki ljudi spodbujajo k zdravemu življenju, skoraj nikoli ne delujejo, če ne spremenijo tudi širšega konteksta, kot je na primer pocenitev zdrave hrane. Zato kljub vsemu trudu danes le trije odstotki ljudi živijo zdrav življenjski slog.

Tudi do tolikšne pogostosti srčnožilne bolezni, kot jo imamo danes, ni prišlo, ker bi se ljudje naenkrat odločili jesti več in bolj kalorično hrano. Epidemija debelosti je posledica družbenih sprememb in množične dosegljivosti nekvalitetne procesirane hrane. Tudi krajša življenjska doba v manj razvitih državah je rezultat številnih neugodnih družbenih dejavnikov, ob katerih odličen življenjski slog zdravja ne pomaga. Tudi pri nas opažamo, da imajo periferni in vzhodni deli Slovenije 2-krat večjo umrljivost od možganske kapi, in sicer ne zaradi manj pridnega kolesarjenja v službo ali ker bi pojedli manj kvinoje. Umrljivost je večja zaradi povprečno slabše izobrazbe in dohodkov, preventive, dostopa služb urgentne pomoči in številnih drugih s temi prepletenih dejavnikov.

V družbenem vplivu na zdravje lahko v ospredje postavimo izobrazbo, z njo pa je tesno povezan večji dohodek in ekonomski in družbeni status posameznika. Na širši družbeni ravni je izobrazba povezana z boljšo ravnijo in kakovostjo življenja ter z višjim tehnološkim in okoljskim napredkom in lahko narekuje pravičnejšo zdravstveno varstvo in zdravstveno politiko. Na osebni ravni pa omogoča tudi bolj informirane odločitve, bolj preudarno uporabo škodljivih substanc, manj nasilja in drugega tveganega vedênja in boljše spopadanje z osebnimi težavami.

Pod izobrazbo kot determinanto zdravja bi lahko uvrstili tudi znanstveno pismenost in zaupanje v znanost. Večina ljudi sprejema neinformirane odločitve o zdravem življenju po principu anekdot, na primer o nekom, ki je kadil in ni nikoli dobil pljučnega raka. A dejstvo je, da le 10 odstotkov rednih kadilcev umre od pljučnega raka, poleg teh pa še 40 odstotkov od drugih, pogosto enako smrtonosnih bolezni.

Povezava med dohodkom in zdravjem je izjemno močna in se s časom krepi, pri čemer ima pomembno vlogo povečevanje neenakosti v dohodku. Bolezen vodi do še manjšega prihodka, še več stresa in neustreznega spopadanja z njim, slabših pogojev bivanja, socialne izolacije in s tem še več bolezni, kar sklene krog. Podaljševanje življenjske dobe globalno gledano sicer še poteka, a se je že ustavilo ali celo obrnilo za nekatere skupine najrevnejših tudi znotraj najrazvitejših držav. Povečanje pojavnosti bolezni, ki jih beležimo na ravni držav, pa večinoma odraža njihovo povečano pogostost v najranljivejših skupinah.

Obratno se tudi uspehi izboljšanja zdravja merijo na državni ravni. Na primer, število kadilcev je v Sloveniji v 15 letih padlo, vendar je njihov delež v najnižjem sloju narastel, kar se danes tipično dogaja po svetu. Vendar večanje razkoraka med bogatimi in revnimi ne more biti uspeh, saj krha družbeno strukturo, namesto da bi zdravje ostalo obča javna vrednota.

Vprašanje z začetka komentarja, in sicer koliko prispevajo okolje in geni k temu, ali bomo zdravi ali ne, oziroma koliko lahko sami storimo za zdravje, se morda ne zdi preveč zapleteno. Vendar pa za odgovor še zdaleč ne poznamo vseh podatkov: pogostost vsake bolezni, deležev vzrokov za njen nastanek, koeficienta, ki bi določal, koliko posamezna bolezen poslabša kvaliteto življenja in poveča možnost smrti. Bolezen je subjektivno doživljanje in vsakega prizadene drugače - še posebej duševne bolezni ali prenehanje delovanje posameznega dela telesa. To je tudi en od razlogov, zakaj se zdravstvene raziskave in intervencije raje osredotočajo na bolezni z lažje merljivimi rezultati.

Da bi izboljšanje zdravja ljudi spet pospešili v pravo smer, bi bilo potrebno začeti z iniciativami na ravni različnih skupnosti, ki bi vzele v ozir strukturne, sistemske vzroke za bolezni, in se premakniti čez naše osredotočenje na individualne dejavnike tveganja. Verjetno bodo vztrajni posamezniki čez desetletja opazili rezultate svojega zdravega življenja v mladosti, vendar pa so zaenkrat na družbeni ravni vidni le negativni učinki. Tisti, ki vam je vseeno in ste zadnjih deset minut prespali, in ne zaradi pozitivnih učinkov micro napov, pa vseeno ne uživate potencialno škodljivih snovi tako brezskrbno kot ena generacija pred vami.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Treba je prebrat knjigo Richard Wilkinson in Kate Pickett: Velika ideja, s podnaslovom Zakaj je enakost boljša za vse. V njej avtorja opisujeta, kako je socialna enakost boljša za vsa pozitivna čustvovanja, dejanja in zdravstveno stanje in neenakost slabša.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.