fMRIrite se z možganskim spolom

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 4. 2021 - 15.10

*Slika je bila posneta v nedokončanem parkirišču pod Športnim parkom Stožice, kjer so kulturne vojne očitno dejavne, četudi slovnica ni 

Že krajše iskanje v spletnem brskalniku nam razkrije, da je ideja o roza in modrih možganih dandanes še vedno prisotna. To velja tako za širšo javnost kot del znanstvene skupnosti. V današnjem znanstvenem komentarju se tako posvečamo raziskavam spola v nevroznanosti. Vprašali se bomo, kaj je možganski spol in kakšni so dokazi zanj, zanimalo pa nas bo tudi, ali lahko reflektirana vpeljava spola v empirične raziskave možganov vendarle kaj doprinese k enakopravni medicinski obravnavi. 

Znanstveniki in znanstvenice uporabljajo izraz možganski spol na različne načine. Po eni strani govorijo o izmerljivih anatomskih razlikah in o razlikah v možganski fiziologiji, po drugi pa o vedenjskih razlikah med spoloma, ki so pripisane možganskim funkcijam. Manjše razlike v možganih pa še ne pomenijo spolnega dimorfizma, kar označuje velike anatomske in vedenjske razlike med spoloma. 

Kot opozarja biologinja Anne Fausto-Sterling, uveljavljenost in odmevnost možganskega spola v sodobni kulturi daleč presegata dokaze za njegov obstoj. Dokazi temeljijo predvsem na raziskavah, opravljenih na podganah, ptičih in primatih, pri človeku pa na podatkih razvojnih naključij in v zadnjem času vse pogosteje na podatkih možganskih slikanj. Posploševanje z živalskih študij na ljudi je zelo problematično, še posebej pri pojavih, ki zadevajo mentalne in vedenjske sposobnosti. Človeški spol je izrazito večplasten, otrok pa se neizbežno rodi v ospoljen svet, ki utrjuje pri rojstvu pripisan spol. Pred rojstvom se razvijejo kromosomski, fetalni gonadni, notranji reproduktivni in genitalni spol, na podlagi katerega se nato otroku ob rojstvu pripiše spol, ki ga zavzema v družbi. Kasneje se razvije še pubertetni hormonski spol in na koncu odrasla spolna identiteta. Plasti se lahko razvijejo neodvisno ena od druge. 

Raziskave na modelnih organizmih omogočajo marsikaj, česar raziskave na ljudeh ne. Znanstveniki in znanstvenice z njimi lahko zasnujejo kontrolne študije, jim odstranjujejo spolne žleze, dodajajo hormone, živali vzgajajo v samoti ali pa v obogatenem okolju in mladičke premeščajo bodisi k mirnim bodisi anksioznim materam. Živali so po raziskavah pogosto žrtvovane, njihovi možgani pa natančno preučeni. Predstavljate si lahko, da pri ljudeh kaj takega ni mogoče. 

Anne Fausto Sterling - Biološki/družbeni spol (Založba Krtina, 2014)
 / 5. 5. 2015

Človeški možgani se v maternici razvijejo počasi in enakomerno. Po rojstvu ima otrok razvite že vse možganske zasnove, vendar pa v prvih letih življenja potekajo še številne intenzivne spremembe. Pletejo se sinaptične povezave, tako da ima triletni otrok kar štirikrat večjo gostoto povezav kot novorojenček. A možgani se spreminjajo celo življenje. Ob rojstvu pripisan spol sproži družbeni odziv spolno diferencialne socializacije. Posameznica s plastmi biološkega spola prihaja v stik s svetom skozi različne družbene spolne konvencije.

En tip raziskav možganskega spola pri človeku predpostavlja, da možganske razlike obstajajo kot posledica razlik hormonskega koktejla, ki so mu otroci izpostavljeni v maternici. Otroci naj bi tako na svet prišli s spolno različnimi možganskimi zasnovami, ki nato vplivajo na spolno različno vedenje, na primer igranje z različnimi igračami. Vendar so dokazi, ki bi kazali na kaj takega, vse prej kot enoznačni. Za primer si oglejmo študije, ki jih navaja Fausto-Sterling. 

Obstajajo številne raziskave otrok s kongenitalno adrenalno hiperplazijo ali KAH. Gre za genetsko anomalijo, pri kateri se otrokom s kromosomskim zapisom XX zaradi drugačnega delovanja nadledvične žleze sprošča večja količina nekaterih moških spolnih hormonov. Čeprav imajo otroci z XX kromosomi jajčnike, izločanje androgenih hormonov povzroči diferenciacijo genitalij v bolj maskuline do te mere, da se jim ob rojstvu pogosto pripiše moški spol. Ker pa lahko nadledvična motnja vodi do zdravstvene komplikacije, otroke z XX kromosomi in moškimi genitalijami identificirajo kot dekleta, jih podvržejo hormonski terapiji in pogosto opravijo kirurški poseg, tako da so genitalije bolj ženskega videza. 

Predpostavlja se, da nadledvični testosteron potuje po krvnem obtoku zarodka in pri tem preplavi tudi možgane. Raziskovalke in raziskovalce pogosto zanima, kako se deklice s takšno gensko anomalijo vedejo v igri s sovrstniki. Izkaže se, da se raje igrajo s sovrstnicami kot sovrstniki, tako kot deklice brez KAH. V primerjavi s fanti izvajajo manj iger prerivanja. Edina prisotna razlika v več študijah je razlika v izbiri igrač. Dekleta s KAH se raje igrajo s tradicionalno fantovskimi igračami.  

Takšne rezultate je nato treba še smiselno interpretirati, pri čemer pa zaidemo v bolj nejasno domeno. Je razlika v izbiri igrač posledica možganskih razlik, ki so nastale kot posledica izpostavljenosti hormonom? Morda na izbiro igrač vpliva kakšen drug aspekt bolezni? Kaj pa družben odziv na razvojno motnjo in intenzivna medicinska obravnava, ki so ji otroci s KAH podvrženi? Zaradi kompleksnosti raziskovalnega problema so takšni eksperimenti vedno znova podvrženi razpravam in različnim interpretacijam. 

V zadnjih desetletjih se je naboru nevroznanstvenih metod pridružilo še neinvazivno slikanje možganov. Nedavno je bila v Neuroscience and Biobehavioral Reviews objavljena pregledna študija, v kateri so raziskovalke in raziskovalci povzeli tri desetletja raziskav, ki so preučevale razlike v možganih med spoloma s slikanjem z magnetno resonanco. Primerjali so tako raziskave anatomske strukture kot raziskave, ki so merile spreminjajočo se živčno aktivnost v možganih.

Potrdili so, da imajo moški v povprečju nekoliko večje možgane kot ženske, a tovrstne razlike niso absolutne. Mnogi moški imajo torej manjše možgane kot mnoge ženske in obratno. Ostale razlike v strukturi in aktivacijskih vzorcih pa so, po besedah avtorjev in avtoric, posledica velikosti možganov in ne spola. V članku opozorijo tudi, da veliko študij pri preučevanju razlik med spoloma ne upošteva individualnih velikosti možganov.

V raziskavi izpostavijo tudi, da je nabor študij vzorcev živčne aktivnosti nasičen z lažno pozitivnimi rezultati. Funkcijska magnetna resonanca je znana po tem problemu. Pri merjenju je prisotnega veliko šuma, v enem skeniranju pa pridobimo zelo veliko podatkov. Zato obstaja velika verjetnost, da bo vsaj nekaj podatkov pozitivnih, tudi če gre zgolj za posledico šuma. Takšnim lažno pozitivnim rezultatom se lahko vsaj nekoliko izognemo z bolj premišljenimi statističnimi analizami. 

Članek zaključi, da so možgani monomorfni organ, bolj podoben srcu, pljučem ali ledvicam, in ne dimorfni, kot so spolne žleze. Za konec se vprašajmo, ali je sploh smiselno preučevati možganske razlike med spoloma. Odgovor ni enoznačen. V preteklosti je bil raziskovalni subjekt znanosti po večini bel moški, rezultati takšnih raziskav pa so se prenašali tudi na ženske. Primerne doze zdravil so bile tako na primer določene na podlagi v povprečju večjega moškega telesa. Na področju nevroznanosti je že dlje časa pomembna tema razprav razkorak med pojavnostjo nevrodegenerativnih bolezni pri moških in ženskah. Ženske na primer bolj pogosto zbolevajo za Alzheimerjevo demenco. Deloma se ta razlika lahko razloži s tem, da ženske dosegajo v povprečju večjo starost, s starostjo pa se povečuje verjetnost za številne bolezni.

Raziskovalci in raziskovalke še niso dosegli soglasja, kaj vse je pri tem posredi, za zdravljenje pa je vseeno ključno tudi poznavanje možganskih razlik. A te še zdaleč ne označujejo več inherentnih bioloških razlik. Možgani so plastičen organ, kar pomeni, da se spreminjajo glede na izkušnje, s katerimi se človek srečuje. Obstoj razlik tako sam po sebi še ne pomeni obstoj možganskega spola, ki je utemeljen v biološki esenci. Je posledica biologije, ki se spreminja v odzivu na okolje. Zato je ključno, da se pri takšnih preučevanjih upošteva tudi družbene strukture, ki spole silijo v določene vloge, s tem pa v te iste vloge tudi njihove možgane. 

 

Z družbeno danimi besedami in s pomočjo možganov je tekst spisala Ela.

Dodatna literatura: 

Eliot, L. (2009). Pink brain, blue brain: How small differences grow into troublesome gaps--and what we can do about it. Houghton Mifflin Harcourt.
 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness