Odprtost znanosti

Odprtost znanosti

Mnenje, kolumna ali komentar
28. 10. 2016 - 16.00

Temelj znanosti je javnost in transparentnost vsega znanja, je med drugim zapisal Sašo Dolenc v svoji knjigi Kaj je znanost? Tako transparentnost kot odprtost znanosti sta vrednoti, za kateri se znanstvena skupnost zavzema.

A v resnici se danes znanje prodaja kot blago v obliki strokovnih člankov, ki jih akademski založniki uspešno tržijo. Eden izmed takšnih je Elsevier. Njegove sporne prakse lepo prikažejo, zakaj znanstvene srenje in pojma znanosti ne moremo obravnavati v vakuumu brez pripadajočih družbenih ali ekonomskih razsežnosti.

Elsevier je eden izmed največjih akademskih založnikov, ki si lasti ugledne znanstvene revije, kot so na primer Cell, The Lancet in serijo revij Trendi na različnih področjih. Poleg omenjenih ima pod svojim okriljem še okoli dva tisoč drugih. Bolj problematičnih pa je šest revij, kot je na primer Australasian Journal of Neurology, ki so bile v prejšnjem desetletju ustvarjene pod pretvezo ustrezne strokovne recenzije.

V resnici je šlo za sponzorirane revije, ki jih je plačalo farmacevtsko podjetje Merck. V njih so se objavljali članki s pozitivnimi sklepi glede raznih učinkovin, ki jih je to podjetje proizvajalo. Uradna izjava Elsevierja je vsebovala opravičilo, saj naj bi odgovorna pisarna tega založnika izpustila omembo, da je šlo za sponzorirane objave.

Celotno opravičilo založbe Elsevier je bilo seveda daljše in bolj detajlno. A celotna situacija nekoliko zamaje verjetje v neoporečnost znanja, ki se objavlja v znanstvenih revijah. Če v zakup vzamemo daljšo zgodovino založbe Elsevier, vidimo, da jim škandali niso tuji.

Ob izteku dvajsetega stoletja je več uredniških odborov odstopilo od revij v njihovi lasti in ustanovilo lastne revije pod drugimi založniki s cenejšimi naročninami. V večini teh primerov je bil odbor nezadovoljen s cenovno dostopnostjo revije, ki so jo predhodno urejali.

V isti sapi je več uglednih univerz, kot so Harvard, Stanford in Duke, ostro kritiziralo cenovno politiko omenjenega založnika. Poleg vse višjih naročnin so jim očitali tudi vsiljevanje nakupa različnih revij, za katere se raziskovalne inštitucije mogoče niti ne bi odločile.

Elsevier namreč omogoča nakupovanje svežnjev revij. Konkretno se to izkaže za problem, ko bi se poljubna univerza rada naročila na petdeset uglednih revij za določeno ceno. Takrat jim založnik ponudi sto petdeset revij za višjo ceno. Cena za posamično revijo je pri tem sicer nižja, a univerza vseeno plača več za preostalih sto revij, ki jih v začetku sploh ni hotela.

V luči rezov proračunov univerz širom sveta ta pojav dodatno otežuje plačevanje naročnin. Znanstvena dognanja se s tem zapira ožjemu krogu univerz ter inštitutov, ki si takšne cene lahko privoščijo.

Po drugi strani pa smo priča tudi porastu cene naročnin posamičnih revij. Tu se stvari sicer nekoliko zapletejo, saj je potrebno upoštevati letno inflacijo, širitev založbe same in naraščajočo ceno tiskanja fizičnih izvodov revij. A kljub vsem možnim linijam zagovora dviga cen je Elsevier v nedavnem finančnem poročilu poročal o skorajda štirideset odstotni marži. Ta jim je v enem letu nanesla okoli dve milijardi funtov.

Koliko sredstev namenijo za dostop do znanstvenih virov smo vprašali na Univerzi v Ljubljani. Sporoči so nam, da ne zbirajo ločenih podatkov o sredstvih, porabljenih za naročnine na znanstvene revije v posameznih letih. Javno dostopen je tako zgolj podatek, da so za nakup informacijskih elektronskih virov v letu 2015, v katere je zajet tudi dostop do znanstvenih člankov, namenili 1.373.624 evra.

Na tem mestu se moramo spomniti, da ko govorimo o založbi Elsevier, ne govorimo o majhni založbi, ki prodaja najnovejše psevdoznanstvene uspešnice. Govorimo o gigantu, ki skupaj s še štirimi založniškimi hišami med drugim nadzoruje okoli sedemdeset odstotkov vseh kemijskih in psiholoških revij. Čeprav ostale založbe poročajo o znatno nižjih maržah, gre še vedno za združbe, ki uspešno trgujejo z dostopnostjo znanja. S tem posledično tudi diktirajo dostopnost svojih znanstvenih revij raziskovalnim ustanovam in krojijo potek znanstvenega procesa.

Glede na vse, kar je bilo o Elsevierju povedanega, bi tej založniški hiši lahko prisodili osebnost klasičnega pohlepnega zlikovca. A na njegovo nesrečo obstajajo tudi svetle izjeme, ki se borijo proti zapiranju znanosti in stremijo k prostemu dostopu informacij ter odprtosti znanstvenih del.

Dve taki osebi sta pokojni Aaron Swartz in Alexandra Elbakyan. Swartza danes poznamo predvsem kot političnega aktivista in borca za svobodni pretok informacij. Ustanovil je neprofitno skupino Demand Progress, ki se je borila proti uvedbi novih zakonov v smeri večjega nadzora in cenzure interneta. Napisal je tudi manifest, imenovan Guerilla Open Access Manifesto, v katerem je med drugim zapisal:

 

“We need to take information, wherever it is stored, make our copies and share them with the world. We need to take stuff that's out of copyright and add it to the archive. We need to buy secret databases and put them on the Web. We need to download scientific journals and upload them to file sharing networks. We need to fight for Guerilla Open Access.”

 

Na kratko torej poziva h kopiranju znanstvenih del in njihovega širjenja med tiste, ki jih potrebujejo.

Vse to se je zgodilo, preden je spisal skripto, ki mu je omogočala neprekinjeno nalaganje znanstvenih objav na lastni prenosnik s pomočjo dostopa univerze MIT. Založniku, ki si je lastil objave, naj bi s tem povzročil škodo, ocenjeno na dva milijona dolarjev. Čeprav je mladi aktivist naložene publikacije izbrisal, je bil zaradi tega obtožen računalniške goljufije in nezakonitega prenosa datotek. Obetalo se mu je sojenje. A preden bi bilo le-to zaključeno, je v šestindvajsetem letu starosti januarja 2013 storil samomor.

Aaron Swartz je za seboj pustil bogato dediščino v obliki močnejšega zavedanja prostega pretoka informacij in večjega števila ljudi, ki se zavzemajo za bolj odprto znanost. Ena izmed takih oseb, ki je na srečo še živa, je kazahstanska raziskovalka Alexandra Elbakyan.

Preden je Alexandra Elbakyan pred petimi leti ustanovila prvo verzijo Sci-Huba, se je posluževala najrazličnejših piratskih načinov, da je lahko dostopala do znanstvene literature. S Sci-Hubom je ustvarila spletno stran, na kateri lahko prosto dostopamo do velike količine objavljenih člankov.

Sedaj že zloglasni Elsevier je v preteklosti vložil tožbo proti Sci-Hubu, ki jo je lansko leto dobil. Kljub temu, da je bila originalna domena zaradi tega nekaj časa nedostopna, so jo hitro nadomestile druge. Danes je ta portal dostopen tudi preko omrežja TOR. V luči dogodkov po dobljeni tožbi je nastala spletna pobuda proti Elsevierju. Z njo se raziskovalci in raziskovalke lahko zavežejo, da ne bodo recenzirali ali objavljali v revije, ki so v lasti tega založnika. Link do iniciative je dostopen na spletni strani RŠ-a.

Kljub interesnim skupinam, ki bi si mogoče hotele prisvojiti in nadzorovati dostopnost znanstvenih del, imajo tudi te svojo protiutež. To sestavljajo aktivni državljani in državljanke, ki jim ni vseeno, kdo poseduje dostop do informacij. Posamezna oseba mogoče nima enake moči kot korporacija s preko trideset tisoč zaposlenimi, a si lahko zmeraj obetamo aktivni upor in neposlušnost ljudi, ki jim dostopnost znanja še nekaj pomeni.  

 

Za odprtost znanosti se je zavzemal Sebastijan.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

to je vse ok. torej če gremo še en korak dalje, je zanimivo po mojem mnenju dvoje.
PRVIČ ko in če hoče nekdo objaviti članek v strokovni znanstveni reviji, mora najprej pogledati zahteve te revije, potem mora po teh določenih merilih spisati članke in nato poslati v branje komisiji, ki se odloča o objavi ali ne-objavi. torej cel zaplet! ponavadi je tako, da skoraj ni človeka, ki ne bi vsaj enkrat dobil nazaj od strokovne komisije komentarje in jih moral popraviti. ČE je po tem kolobajsastem postopku uspešen se njegov članek objavi - AMPAK to je vedno vsaj 2-5 let kasneje kot je članek bil napisan. Razumete na kaj cikam? DRUGA stvar pa je naslednja, da četudi knjižnice kjerkoli pač že kupujejo dostop do člankov je poglavitno vprašanje drugo - namreč če se dobro spomnim, smo imeli na univerzi v amsterdamu svoj brskalnik, ki je bil samo brskalnik knjižnice na šoli. ta brskalnik je imel vgrajene neke iskalnike (ki so se seveda vsi nalagali na tvoj digitalni material bančne kartice s katero si tudi dostopal do kopirnega stroja univerze? hahahha kužite?) in s temi iskalniki si imel hiter dostop pač do nekega obsega člankov. ČE pa si iskal nekaj zelo specifičnega, si iskalno pot ŠE VEDNO moral opraviti skoraj da manualno, ker brskalnik ni štekal, namreč moral si poiskati JOURNAL, potem leto, potem sezono, potem številko, potem avtorja .... tako da ja, vprašanje ki se poraja je - KOLIKO se na Univerzi LJubljana res ukvarjajo z dostopnostjo DO znanstvenih člankov kot tudi KOLIKO jih sploh berejo IN KDO jih bere ??? verjetno bi profesorjem šlo malo v nos, če bi študentje res veliko brali in jih začeli v nekih ozirih kar prehitevati a ne? to bi bil POLOM. in če se spomnemo našega dragega FDV-ja, tam se že kar nekaj let VSE LOMI in RAZPADA po atomih naprej in nazaj. hahahha. ja jebi ga, kar je res je res!

Univerza v Ljubljani na leto porabi okoli 2 mio EUR za znanstvene revije. Na leto beležimo okoli 1,2 mio uporab. Za uporabo smo namestili tudi portalno programsko opremo Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani DiKUL - dikul.uni-lj.si, katerega lahko uporablja vsak član UL. Za dostop na daljavo se mora včlaniti v eno izmed knjižnic UL.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness