Nove razmere v času pandemije so doslej botrovale sprejetju in implementaciji raznoterih praks, ki z univerzalnostjo svojih dveh glavnih namenov – namreč ustavitvijo širjenja virusa in njegovo eliminacijo iz človeške populacije – presegajo družbene ureditve, a se hkrati v vsaki posamezni družbi vseeno navzemajo raznih odtenkov ideologije. V zadnjem tednu smo bili namreč priča poglabljanju boja med vlado in strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, podoben vzorec disonance med strokovnjaki in vladami pa lahko zasledimo tudi drugod po svetu. Nezaupanje stroki, ki je usposobljena za usmerjanje ukrepov v tovrstnih razmerah, lahko pomeni prepočasno ali pa neustrezno zajezitev širjenja okužbe.

Po primer neukrepanja nam ni treba daleč – srbski predsednik Aleksandar Vučić je pred tedni ob podpori medijskega fijaska v državi uvedbo ukrepov še vedno zavračal, saj so završala mnenja, da v nasprotju z Italijani Srbe ščiti nekakšna naveza med dobrimi, tako imenovanimi levjimi geni, in sproščenim uživanjem dizajnerske rakije, ki jo je zakuhala prav Vučićeva Srbska napredna stranka. Poskus nacionalistične retorike, ki je do sredine marca strokovna mnenja potiskal ob stran, se je kaj kmalu izjalovil, v Srbiji pa zaradi takratnega neukrepanja še danes umirjajo zelo strmo rast števila novookuženih. Samo za primerjavo – število okuženih se je v zadnjih 14-ih dneh v Srbiji povečalo za skoraj devetkrat, v Sloveniji pa nekaj več kot dvakrat.

S podobnimi težavami se soočajo tudi v Združenih državah Amerike, kjer je rekordno rast števila obolelih sprva omogočala napaka v testnem protokolu Ameriškega centra za nadzor bolezni, zaradi katere so testi dajali nejasne rezultate. Takšna zamuda je onemogočala sledenje obolelim v začetni fazi epidemije. Velik doprinos k eksponentni rasti števila obolelih je imelo tudi pozno sprejemanje ukrepov glede omejevanja družabnih stikov. Za primerjavo – v Sloveniji je bilo na dan, ko sta stopila v veljavo ukrepa prepovedi zbiranja na javnih prireditvah in zaprtja nenujnih trgovin (15. marec), 219 potrjenih okužb. Ko sta bila enaka ukrepa sprejeta v mestu New York (20. marec), je bilo tam potrjenih okužb že približno 17 tisoč.

Vzorec nezmožnosti prilagajanja ameriških odločevalcev se pokaže tudi pri podatkih o letalskem prometu: v marcu se je število komercialnih letov znotraj ZDA glede na lansko leto zmanjšalo za zgolj 55 odstotkov. Število letov tako še vedno določajo posamezne letalske družbe, ki sprejemajo odločitve glede na svoje ekonomske interese. Res pa je, da veliko letov v ZDA še vedno poteka, kljub temu da na nekaterih poletih potnikov skorajda ni. Letalske družbe so zaradi specifične politike letališč glede rezervacije urnikov namreč finančno prisiljene v izpolnjevanje kvot števila najavljenih poletov. Posamezne ameriške zvezne države se med drugim tudi še niso odločile za omejevanje letalskega prometa, saj je ta še vedno aktiven, ali za vzpostavitev obveznih zdravstvenih pregledov na letališčih.

Razlogi za neukrepanje se torej gibajo od čiste ignorance do ekonomskih interesov. Predvsem o stanju v svetu priča primerjalna analiza sistemov zdravstvenega in socialnega varstva, ki nas bo popeljala na Kubo. Čeprav so na otoku prve primere okužb zaznali 11. marca, je država že dober teden pred tem začela nadzorovati zdravstveno stanje prišlekov na vstopnih točkah v državo. Za zdravljenje pacientov v prvih stadijih pandemije so pripravili več kot 3.000 postelj v vojaških bolnišnicah po državi, za sprejem bolnikov pa so reorganizirali tudi prostore v zdravstvenih zavodih. Kubanska zakonodaja jamči tudi za delavske plače – če dela zaradi naravnih, tehnoloških ali zdravstvenih katastrof delavec ne more opravljati, dobi za prvi mesec trajanja prekinitve dela celotno mesečno plačilo, kasneje pa še vedno 60 odstotkov zneska.

Poleg dobre pripravljenosti na spremenjene socialne in zdravstvene razmere pa je Kuba zgled tudi pri mednarodni solidarnosti. Država z 11 milijoni prebivalcev in enim najvišjih razmerij med zdravniki in pacienti je leta 2007 na misije po svetu poslala kar 19.000 zdravnikov, kar nanese skoraj 2 na 1000 prebivalcev. Kubanski zdravstveni delavci so se vključili v boj proti novi pandemiji v že več kot desetih državah po svetu. Imenovali so tudi skupino strokovnjakov, ki preučuje možne poti izmenjave aparatov za zdravstveno nego in zdravil med Kubo in drugimi prizadetimi državami.

Človeštvo kot celota se z vsakim novim akutnim poslabšanjem zdravstvenega stanja svetovnih razsežnosti sooči v novih ekonomskih in družbenih pogojih. Nikoli ni bilo vprašanje, ali se bo kaj takšnega spet zgodilo, pač pa, kdaj. Na to kritiki projekta globalizma in poglabljanja mednarodnih ekonomskih soodvisnosti opozarjajo že desetletja. Virusi so namreč majhni in se hitro množijo, zaradi česar so mutacije pogoste. Kopičenje mutacij sčasoma navrže dobitno gensko kombinacijo, ki se precej uspešno širi med človeško populacijo, in novi virus je tu. Virusov pa po drugi strani sploh ne štejemo med žive organizme, saj ničesar ne počnejo aktivno – virusno pomnoževanje namreč vrši gostitelj, prav tako ga gostitelj širi in ohranja v okolju, saj se virus, prepuščen samemu sebi, hitro razgradi in postane neaktiven. Virusi niti ne ubijajo neposredno, saj je gostiteljeva smrt navadno povezana z neustreznim imunskim odzivom.

Velik del zaslug za uspešnost določenega virusa lahko torej pripišemo gostitelju in njegovemu obnašanju v okolju, kar za epidemiologa ni velika skrivnost. Z veliko več mističnega naboja virusi apelirajo na logiko politike in ekonomije. Naključne kombinacije političnih in ekonomskih špekulacij tako navržejo družbeno realnost, ki jo bo virus poselil. Države globaliziranega sveta so tako že od začetka zaostajale za virusom, zaostanek pa je povečevala še vsaka lokalna ovira, najsibo Vučićeva zdravilna rakija ali špekulativni neukrepi.

Raznovrstne prilagoditve so se torej glede na značilnosti te konkretne pandemije izkazale za nujne, predvsem za zagotovitev dolgoročne zajezitve in postopne eliminacije virusa – naj izpostavimo vsaj omejevanje družabnih stikov s samoizolacijo, promocijo higiene rok in kašlja, zaščito zdravstvenih delavcev ter iskanje cepiv in zdravil. Pri teh prilagoditvah so družbe bolj ali manj uspešno prepoznale znanje epidemiologov in epidemiologinj ter drugih zaposlenih v znanosti kot odločilno in merodajno.

Da vidimo zgleden primer zgrešene interakcije med strokovnjaki in neko vlado, pa lahko ostanemo kar na tej strani ograje na Kolpi. Že pretekle izkušnje so kazale, da vlada Janeza Janše glede novega koronavirusa sprejema ukrepe, ki jih ne podpira uradna stroka – posledice so lahko torej direktno škodljive za zdravje prebivalcev ali pa sploh ne bodo zadoščale deklariranim namenom. Pri odločanju se tako vlada med drugim sklicuje na možnost, da nekatere stvari preprosto še niso bile znanstveno preverjene, po drugi strani pa premier ceni zdravo kmečko pamet, ki zmore znanost kar zaobiti.

Vlada Janeza Janše očita Svetovni zdravstveni organizaciji, krajše WHO, da je neodločna oziroma prehitro spreminja stališča glede tega, kateri ukrepi naj bi bili učinkoviti. S tem svojo vlado naslika kot odločno, saj “ne čaka uradne potrditve znanstvenikov”. To pa je nevarna karakterizacija. WHO namreč svoje smernice sproti preverja in posodablja glede na najnovejše znanstvene izsledke. Važno je namreč tudi, da poleg koristnih učinkov proučujejo tudi škodljivost nekaterih “zdravorazumskih” ukrepov. Tako so na primer ovrgli uporabnost zdravil proti malariji zoper COVID-19 – kinolin in hidroksikinolin, katerih uporabo še vedno zagovarjata predsednika Donald Trump in Jair Bolsonaro. Prav tako so odsvetovali nošenje mask za preprečitev širjenja virusa in pozvali, naj jih zaradi primanjkljaja raje nosi le medicinsko osebje. Čeprav ukrepa morda ustrezata paradigmi zdrave kmečke pameti ali preliminarnim rezultatom raziskav, pa njuna učinkovitost ni bila znanstveno podprta. Ali v prihodnosti bo, pa ne moremo ugibati.

Slovenska vlada je podobno pozicijo nezaupanja zasedla tudi do smernic, ki jih je podalo trenutno vodstvo Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Strokovna mnenja so namreč z Zakonom o zdravstveni dejavnosti zaupana prav Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje, ki deluje kot vladni svetovalec – “predlaga ukrepe za omejevanje epidemije in drugih groženj za javno zdravje”. To vlogo je igral vse do 13. marca, torej do dneva, ko je nastopila funkcijo nova, štirinajsta vlada.

Z novo vlado je nadzor nad strokovnim odločanjem o sprejemanju ukrepov zoper pandemijo prevzel novoustanovljeni Krizni štab, po njegovi ukinitvi 23. marca pa je ta nadzor nad strokovnimi mnenji de facto ostal v rokah vlade oziroma ministrstva za zdravje in strokovne skupine, ki so jo oblikovali v namen zajezitve širjenja novega koronavirusa. Vlada je v vmesnem času tudi že zamenjala kadre v svetu NIJZ, s čimer si je pripravila parket za nastavitev svojega kandidata na mesto direktorja inštituta.

Uradni govorec vlade Jelko Kacin je NIJZ obtožil, da “hodijo za dogodki in ne pred njimi”. Ta in njej podobne piarovske poteze strokovnjake na NIJZ ropajo vsakršne kredibilnosti, vlada in njeni svetovalci pa s tem kontrastno izpadejo kot spretni in sposobni. Ukrepe, kot so obvezno nošenje mask, razkuževanje javnih površin in večstanovanjskih blokov ter vsiljevanje uporabe rokavic brez navodila o pravilni uporabi, ki so bili sprejeti, je namreč NIJZ odsvetoval, saj koristnost njihove uporabe ni bila znanstveno potrjena, v nekaterih primerih pa so dokazi pričali o ravno nasprotnem, škodljivem učinku na zajezitev epidemije.

Na izredni seji prejšnji petek so predstavniki vlade v svetu NIJZ sklenili, da bodo ta teden objavili razpis za novega direktorja. Kot utemeljitev za sklic izredne seje, ki mora biti vezana na časovni rok, pa so po trditvah trenutnega direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje Ivana Eržena in vodja področja za nalezljive bolezni na mariborski enoti NIJZ Zorana Simonovića navedli laž – namreč da je rast okužbe eksponentna, kar je na podlagi trenutnih podatkov povsem neutemeljen sklep. Strašenje z eksponentno rastjo vseeno ne upošteva dejstva, da je trenutna rast v Sloveniji obvladljiva oziroma omogoča sprotno prilagajanje ukrepov, zaradi česar lahko kadrovanje v NIJZ razumemo samo kot tako.

Naj povzamemo – spretni manever hkratnega spodbijanja strokovnega mnenja NIJZ in tihega kadrovanja na istem inštitutu omogoča scenarij, po katerem nova vlada zaseže monopol nad strokovnim mnenjem o epidemiji in ga odslej vihti, kakor je madžarski narodni junak János “Ivan” Hunyadi v 15. stoletju vihtel svoj meč.

Za karantenski prestol sta se mečevala Luka in strokovni sodelavec Marko.

ZANIMIVE POVEZAVE:

Kubanska solidarnost vs. ameriški imperializem

Vladno kadrovanje