Kako zaustaviti novi koronavirus?
V pogovoru s profesorico biostatistike s harvardske šole za javno zdravstvo Chan in profesorico statistike s harvardske univerze Xihong Lin smo podrobneje spoznali, kako so v Vuhanu uspešno zajezili širjenje novega koronavirusa. Profesorica Lin je bila del večje raziskovalne skupine, ki je analizirala več kot 25000 primerov obolelih za COVID-19 v obdobju med prvim januarjem in osemnajstim februarjem.
Novi koronavirus se je začel po mestu Vuhan v provinci Hubei širiti v zadnjih mesecih preteklega leta, osmega decembra pa so tam potrdili prvo diagnozo. Prvega januarja 2020 so oblasti v Vuhanu zaprle tamkajšnjo tržnico z morsko hrano, od koder naj bi virus izviral oziroma kjer je bilo zaznano širjenje. Enajstega januarja pa se je na Kitajskem začel pomladni festival in več kot pol milijona ljudi je med prazniki zapustilo mesto.
"20. januarja je v Vuhan prišla ekipa strokovnjakov in potrdila, da prihaja do prenosa virusa med ljudmi. Profesorica Lanjuan Li je takrat predlagala uvedbo karantene za mesto, ki je veljala od 23. januarja naprej. Obdobje med 11. in 23. januarjem pa smo v naši raziskavi določili kot drugo obdobje."
Tretje obdobje širjenja je potekalo med triindvajsetim januarjem in petim februarjem, sledilo pa mu je četrto obdobje.
"V tretjem obdobju, med 23. in 1. februarjem, je v Vuhanu primanjkovalo zdravstvene opreme, bolnišničnih postelj in medicinskega osebja, zato večino bolnikov s COVID-19 niso uspeli sprejeti v bolnišnično oskrbo. Že v tem času je bilo veliko težjih primerov obolelih, ker jih zaradi pomanjkanja zdravstvene opreme niso pravočasno obravnavali in uspešno zdravili. V tem obdobju so začeli graditi dve začasni bolnišnici, mesto je bilo v karanteni in promet zaustavljen, vsem so naročili, naj ostanejo doma. Situacija je bila zelo podobna tej, ki se zdaj odvija v Italiji, ZDA in, prepričana sem, tudi v drugih evropskih državah. V tem kritičnem času je prihajalo do intervencij, ki pa niso zadostovale, kar so v Vuhanu ugotovili. Sledilo je četrto obdobje. Pogoj za to je bila izgradnja dveh začasnih bolnišnic.
To jim je uspelo v dobrih desetih dneh, a nista bili dovolj veliki, da bi lahko sprejeli vse obolele s COVID-19. Zato so pripravili še 16 začasnih bolnišnic, tako da so preuredili športne objekte in sejmišča. To trenutno počnejo tudi v mnogih ameriških mestih, na primer v Čikagu, New Yorku in Oklandu. Tam so spremenili številne študentske domove in hotele, da bi sprejeli tiste, ki so morda že okuženi in njihove bližnje, s katerimi so v stiku."
Raziskovalna skupina, v kateri je sodelovala tudi doktorica Lin s harvardske univerze, je ocenila ukrepe, ki so bili sprejeti v Vuhanu, z izračunom efektivnega reprodukcijskega števila. To število opisuje povprečno število ljudi, ki jih bo okuženi okužil v dani populaciji, ki ni nujno več v celoti dovzetna za okužbo. Če je efektivno reprodukcijsko število štiri, potem posamezni okuženi v povprečju prenese virus na štiri nove osebe, dovzetne za okužbo. Ko je efektivno reprodukcijsko število v času pandemije ena ali več, se virus širi, ko pa pade pod ena, začne število novih okuženih upadati.
V začetku pandemije širjenja novega koronavirusa na virusno okužbo ni bil imun nihče. Tudi sedaj ne vemo, koliko ljudi je že prebolelo COVID-19, večina pa je verjetno še vedno dovzetna za okužbo in se virus SARS-CoV-2 lahko hitro širi. Kako se je virus širil po Vuhanu pred sprejetjem prvih ukrepov in zakaj izključno mitigacijske metode, kot je ohranjanje fizične distance in samoizolacija, niso zadostovale?
"V analizi smo združili prvo in drugo obdobje, ko še ni bilo nobenih intervencij. Število primerov obolelih pa je ves čas strmo naraščalo, efektivno reprodukcijsko število je bilo kar 3,8, blizu štiri. To pomeni, da je virus zelo nalezljiv. Sledilo je obdobje prvih intervencij med 23. januarjem in 1. februarjem, v katerem se je efektivno reprodukcijsko število znižalo na 1,25. To zagotovo pomeni, da je ohranjanje fizične razdalje pomagalo; v tem času so tudi ukinili promet. A vrednost ni padla pod 1, kar je zelo podobno podatkom iz Italije skoraj v vseh regijah (opomba avtorice primer modela prenosa virusa v Italiji 20. marec). Efektivno reprodukcijsko število po uvedbi karantene v mestih pade, a se izravna in stagnira pri vrednosti okoli 1,3. To lahko traja dlje časa, tudi dva tedna. V tem času strategija za zmanjševanje tveganja z ukrepi ostajanja doma, samoizolacije in ukinitve prometa pomaga, da efektivno reprodukcijsko število pade. Če se to torej nadaljuje, bo podobno, kot je sedaj v Italiji; še naprej bo okuženih vedno več ljudi. To se zdaj dogaja v Italiji in ZDA. Če pogledate številke v ZDA, te rastejo, in v ZDA imamo podobne ukrepe kot v mnogih zahodnih državah. Glavni razlog za to je prenos okužbe znotraj skupnih gospodinjstev oziroma družin. Tak prenos je najpogostejši, kar so zapisali tudi v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije. Okuženi posamezniki in posameznice, ki se samoizolirajo doma, prenesejo okužbo na druge člane in članice istega gospodinjstva. Samoizolacija doma je težka, saj mora nekdo še vedno po nakupih za hrano in drugih opravkih. Gre za sistem časti oziroma občutek, da moraš opraviti svojo dolžnost, torej iti v trgovino. Mislim, da se to zdaj pogosto dogaja v Italiji in tudi ZDA; ljudje morajo iti po hrano in tako naprej širijo virus. Če povzamem trenutno strategijo, ki jo uporabljajo v zahodnem svetu, Evropi in ZDA: ohranjanje fizične razdalje nedvomno pomaga znižati efektivno reprodukcijsko število, a ne dovolj, saj mora število pasti pod 1."
V Vuhanu se je virus širil prek članov in članic istih gospodinjstev. Doktorica Lin je v pogovoru predstavila tudi primer ameriške družine, v kateri se je sedem članov družine okužilo in so štirje oboleli umrli. Virus si lahko predstavljamo kot iskro, zaradi katere se vname kos lesa, če je ta v stiku z drugim suhim kosom, pa lahko hitro preskoči naprej in zaneti požar. Tako se prek tesnih stikov znotraj istih gospodinjstev širi novi koronavirus. Kaj lahko naredimo, da to širjenje zajezimo?
"Za nadzor širjenja je treba okužene posameznike in posameznice vzeti iz okolja družine oziroma istega gospodinjstva. Tako zavarujemo člane in članice istega gospodinjstva in tudi tiste, s katerimi so v tesnem stiku. Število okuženih se bo zmanjšalo, kar po pomagalo zaustaviti izbruha virusa. Da bi torej lahko nadzorovali širjenje virusa, moramo nadzorovati izvor okužb - okužene posameznike. Če te vzamemo ven iz družbenih omrežij, bo to zmanjšalo število novih okuženih. Krivulja se bo prelomila in bo začela padati. Tako - zelo preprosto in intuitivno - ustavimo širjenje okužbe. Tako so storili v Vuhanu in to sedaj počnejo v Singapurju* in Južni Koreji. Vse te azijske države so uporabile enako strategijo. Razlog, zakaj je treba okužene ločiti od tistih, pri katerih sumijo okužbo, in tistih, s katerimi so v tesnih stikih, je ta, da okuženi že imajo virus. Zato so lahko skupaj v večjem prostoru, saj so vsi že okuženi in ni treba skrbeti, ali bo med njimi prišlo do prenosa okužbe. Okužene so torej namestili v nove zasilne bolnišnice, ki so jih zgradili oziroma preuredili iz sejmišč in športnih dvoran. Ni pa nujno, da so tisti, pri katerih sumijo okužbo, oziroma tisti, ki so bili v tesnih stikih z okuženimi, dejansko okuženi. Oni morajo imeti vsak svojo sobo, ker nočemo, da bi med njimi prišlo do prenosa virusa. Tako je imel vsak svojo sobo in kopalnico; pri njih so bili lahko mlajši otroci, najstniki pa so bili nameščeni v ločenih prostorih. Pomembno je torej, da ima vsak svojo sobo, da okuženi niso skupaj s tistimi, ki so morda okuženi. Izpostavila bi tudi, da so izklopili centralno klimatsko napravo, ker bi lahko virus krožil po zraku in tako okužil druge."
V Vuhanu so za uspešno ločitev obolelih, tistih, s katerimi so bili v stiku okuženi, in tistih, ki niso imeli stika z okuženimi, uporabili strategijo centralizirane karantene.
"Razdeljeni so bili v štiri skupine. V prvi so bili potrjeni primeri. To so tisti, ki so bili na testu pozitivni in so obenem tudi imeli simptome. To je pomembno, kajti če je nekdo pozitiven na testu, še ni nujno, da je zares okužen. Testi so različno občutljivi in specifični, vsi niso točni, zato lahko pride do napačnih rezultatov. Zato je pomembno, da v diagnozo vključimo tudi klinične simptome. Potrjeni primeri so torej tisti, ki so na testu pozitivni in imajo klinične simptome. Njih potrdijo kot okužene bolnike; na Kitajskem so jih odpeljali v zasilne bolnišnice, ki sem jih že omenila. Večina obolelih ima blage simptome. Tak model ukrepanja ima več prednosti. Obolele umaknemo iz družbenega okolja, tako da ne širijo bolezni na tiste, s katerimi so v tesnih stikih. Poleg tega takoj dobijo zdravniško pomoč, kar lahko prepreči, da bi se bolezen razvila v težje obolenje. Šele ko je kdo razvil težje obolenje, so ga prenesli v bolnišnico na intenzivno nego, zato so bila bolj razbremenjena tudi mesta na intenzivni negi. Ta so v tem trenutku v mnogih državah preobremenjena, med drugim na intenzivni negi prihaja do pomanjkanja postelj. Ker so bili bolniki z blažjo obliko v zasilnih bolnišnicah, jim je lahko pomagalo medicinsko osebje, vsak zdravnik ali zdravnica je lahko hkrati poskrbela za veliko število obolelih. Če kdo postane težje oboleli, to poveča verjetnost smrti. Če bolnike z blažjo obliko bolezni oskrbijo dovolj zgodaj, to zmanjša verjetnost, da bi se bolezen poslabšala, s tem pa ostane prostih več postelj v pravih bolnišnicah.
V drugih treh skupinah so tisti, pri katerih sumijo okužbo, tisti, ki imajo vročino, in tisti, ki so imeli tesne stike s potrjeno okuženimi. Ljudje, ki so morda okuženi, so v karanteni v hotelih, kjer morajo počakati na rezultate testa. Neki zdravnik mi je na primer povedal, da je testiral moža in ženo z znaki okužbe. Na rezultate so čakali kar 14 dni, pokazalo pa se je, da je bila žena okužena, mož pa ne. Če bi ta čas preživela skupaj, bi žena torej okužila moža. Zato je karantena tako pomembna, da se to prepreči, tudi tedaj, kadar rezultati niso takoj dostopni. Če je primer s sumom za okužbo potrjen, obolelega prestavijo v zasilno bolnišnico. Tudi ljudje z vročino so bili v karanteni v hotelih, vsak v svoji sobi in s svojo kopalnico, izključili so tudi centralno ozračevanje. Če se je pokazalo, da je kdo od njih okužen, so ga prestavili v zasilno bolnišnico in začeli zdraviti. V zadnji skupini so bili bližnji tistih, ki so bili potrjeno okuženi - tudi njih so dali v karanteno v hotele in študentske domove, če so pri njih potrdili okužbo, pa so jih prestavili v začasne bolnišnice. Tako so bili vsi zaščiteni, pri obolelih pa so okužbo ugotovili bolj zgodaj in jim lahko prej nudili zdravstveno oskrbo."
Pri določanju, kdo je obolel, so se zanašali tako na teste kot tudi na znake okužbe. Vseeno so zaradi pomanjkanja testov pripravili prednostno listo testiranja. Več o pomenu testiranja nam je povedala profesorica Lin s harvardske šole za javno zdravstvo Chan.
"Testiranje je zagotovo zelo pomembo, vendar je le del ukrepov. Je pa prvi korak. Potem ko je pri osebi s pozitivnim testom dokazana okužba, se je treba vprašati, kam jo bomo dali. Trenutna strategija je, da se okuženi vračajo domov, kar pomeni, da bodo zelo verjetno okužili druge člane gospodinjstva. Sedaj se veliko govori toliko o testiranju, a poudarjam, to je prvi korak. Poznati moramo tudi drugi in tretji korak. Kam torej nastaniti okužene, da jih bomo lahko zdravili, oni pa ne bodo okužili drugih?
Januarja, pa tudi na začetku februarja je bila situacija v Vuhanu mnogo slabša kot sedaj. Takrat so teste šele razvijali, nismo vedeli, kaj je dober test. Testov je torej močno primanjkovalo, zato so se domislili nečesa pametnega. Skušali so prioritizirati, koga bodo testirali najprej. Testirali so tiste obolele za novim koronavirusom, ki so kazali simptome. Kasneje, 17. in 18. februarja so naredili tudi splošno preiskavo. Skupnostni socialni delavci so šli od vrat do vrat preverjati, ali ima kdo simptome, torej vročino ali kašelj. Tisti, ki so imeli simptome, so imeli prednost pri testiranju. V drugi skupini po prioriteti za testiranje so bili tisti, ki so imeli tesne stike z okuženimi, a niso kazali simptomov. V tretji skupini so bili posamezniki brez simptomov, ki so bili zadnji na prioritetni lestvici za testiranje. V Vuhanu so torej morali biti nekoliko iznajdljivi glede prioritiziranja virov, ki so jih imeli na voljo, glede na to, da je testov primanjkovalo."
V Vuhanu so torej prvič uspešno zajezili širjenje novega koronavirusa, nekateri pa napovedujejo drugi val okužb. Obstaja namreč velik odstotek nedokumentiranih okuženih, ki ne kažejo simptomov oziroma so ti zelo blagi. Kako se lotiti te težave?
"Na začetku februarja je bilo premalo testov. Če so ljudje kazali znake bolezni, so bili takoj testirani. Tisti brez simptomov pa so morali jih morali najprej razviti, šele po tem so bili testirani. Vprašanje širše strategije je torej, kaj storiti z ljudmi, ki še niso razvili simptomov. Zato bo univerzalni način testiranja, ko bo dostopen, izredno pomagal.
V Vuhanu pa so se medtem morali domisliti drugačne strategije, ki bi učinkovala čim bolj podobno kot univerzalno testiranje. Na voljo namreč ni na stotine milijonov testov, kolikor bi jih potrebovali [če bi želeli testirati čisto vsakega posameznika_co]. To rešitev še iščejo."
"Torej moramo poiskati dobro rešitev?"
"Da, poiskati moramo dobro rešitev. Tako v Vuhanu kot tudi tu, v Bostonu, iščemo primerno strategijo. Torej, kako imeti pregled nad populacijo, če nimamo dovolj sredstev, da bi lahko testirali čisto vsako posamezno osebo."
Če povzamemo:
"Mislim, da je bila ideja, da so športne dvorane in sejmišča preuredili v začasne bolnišnice, zelo domiselna. Odprli so jih 1. februarja in zaprli 10. marca, torej so bile bolnišnice odprte dober mesec in pol. Po tem je bilo življenje lažje. Vsak je moral nekaj žrtvovati, če ni želel ostati zaprti doma celo leto. Bolne so oskrbeli, zato je bilo manj možnosti, da bi prišlo do poslabšanja bolezni ali celo smrti. Na ta način so rešili številna življenja."
Intervju z Xihong Lin je pripravila Zarja.
Predavanje profesorice Xihong Lin na inštitutu Broad: Infectious Disease & Microbiome Program Meeting: Learning from 26,000 cases of COVID-19 in Wuhan
Prosojnice predavanja profesorice Xihong Lin na inštitutu Broad
Časovna variacija v prenosu novega koronavirusa v Italiji
Italy may be on wrong path in fighting coronavirus contagion: scientist
Italy Home Quarantine Repeats China’s Mistake, Doctors Say
*opomba avtorice, tudi v Singapurju se stvari od snemanja intervjuja zaostrujejo
Dodaj komentar
Komentiraj