V Svetovni zdravstveni organizaciji SZO te dni potekajo pogajanja o spremembi Mednarodnih zdravstvenih predpisov iz leta 2005. Na zasedanju delovna skupina oblikuje nove konvencije o preprečevanju pandemij, pripravljenosti in odzivanju nanje ter okrevanju po njih. V zvezi s tem sta se vneli dve medsebojno povezani polemiki. Prvič, kako je mogoče na svetovni ravni zagotoviti pravičen dostop do medicinskih protiukrepov, kot so denimo cepiva. Drugič pa, kako naj se v prihodnosti prenašajo informacije o novih izbruhih bolezni.

Za uvedbo pravno zavezujočih mednarodnih pravil pri obvladovanju tovrstnih groženj obstaja več argumentov. Za doseganje določenih ciljev, ki jih posamezna država ne more doseči, je potrebno aktivno sodelovanje med državami. Pomembno je, da so postavljene jasne smernice, po katerih država, kjer se je pojavila bolezen, ukrepa in zajezi morebiten izbruh. Prav tako pa pravna pravila zagotovijo večjo kontinuiteto mednarodnega sodelovanja, v nasprotju s sodelovanjem, ki je odvisno od spreminjajoče se politične računice.

Morda najbolj sporno vprašanje za številne delegacije SZO je izziv zagotavljanja pravičnega dostopa do medicinskih protiukrepov med pandemijo. Celovita pravila na tem področju bi morala obravnavati različne vidike, na primer vprašanje intelektualne lastnine na medicinskem blagu ter vzpostavitev mehanizmov financiranja in naročanja za njegovo distribucijo. Pravičen dostop bi v takem smislu bil enakopraven in pravočasen dostop do cenovno ugodnih, varnih in učinkovitih odzivov na pandemijo.

Na tem mestu je potrebno povzeti potek sprejemanja amandmajev zdravstvene organizacije. Za vse članice Svetovne zdravstvene organizacije velja, da morajo po skupščini predlagane konvencije odobriti še domači zakonodajni organi. Podobno velja tudi za članice Evropske Unije, ki ima v nasprotju z drugimi političnimi področji, kot je denimo mednarodna trgovina, na področju svetovnega zdravja le dopolnilno pristojnost.

V vesoljskem centru Esrange na skrajnem severu Švedske so pretekli teden uradno odprli novo vesoljsko izstrelišče. Do zdaj je bila edina praktična točka za dostop Evrope do orbite vesoljsko izstrelišče v Kourouju v Francoski Gvajani, ki ga upravlja Evropska vesoljska agencija ESA. Švedsko vesoljsko izstrelišče se bo upravljalo ločeno od ESE. Prva izstrelitev rakete iz novega centra je napovedana za začetek prihodnjega leta. Tako se bo Švedska pridružila peščici držav, ki lahko izstrelijo rakete v orbito, skupaj s Kitajsko, ZDA, že omenjeno Francijo in Kazahstanom.

Vesoljski center Esrange je bil odprt v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot raziskovalni center in točka za prenos podatkov s sateliti v polarni orbiti. Od tedaj je med drugim služil kot mesto za izstrelitve sondiranih raket, ki so namenjene raziskovanju mikrogravitacije, in balonov za raziskovanje višjih predelov atmosfere. Skupno so izstrelili že več kot šeststo suborbitalnih raket, v orbito pa bodo za začetek pošiljali lažje, do ene tone težke satelite. Tako imenovani mikro- in mini-sateliti so poleg interesov za mednarodno varnost koristni za napoved naravnih katastrof in nadzor vremenskih sprememb. Trenutno v centru raziskujejo brezfosilno raketno gorivo, v pristanišču pa bodo testirali tudi ESA-ine rakete za večkratno uporabo.

Z letnega srečanja Ameriškega meteorološkega združenja, ki je potekalo devetega januarja letos, poročajo, da se bo ozonska plast uspešno obnovila v roku štiridesetih let. Študija, podprta s strani Združenih narodov, ugotavlja, da je bil največji korak v tej smeri narejen z Montrealskim protokolom, ki je začel veljati leta 1989. S tem okoljskim sporazumom se je na svetovni ravni začelo postopno opuščanje kemikalij, ki oznosko plast tanjšajo. Dopolnitev je sporazum dočakal leta 2016, ko so sprejeli zahtevo po zmanjšanju proizvodnje in uporabe nekaterih hidrofluorokarbonov, oziroma HFC. V novih raziskavah so predvideli, da bo ta omejitev znižala prispevek omenjenih plinov h globalnemu segrevanju z 0,3 do 0,5 stopinje Celzija na samo 0,04 stopinje Celzija do leta 2100.

Znanstveni ocenjevalni odbor je v raziskavi ozonske plasti tudi prvič preučil možne učinke tako imenovanega sončnega geoinženiringa. Raziskovali so metodo, s katero bi v stratosferi namenoma povečali količino aerosolov. To bi povzročilo globalno zatemnitev ter povečanje odbojnosti stratosfere in posledično ohladitev ozračja, kar se naravno dogaja pri izbruhih vulkanov. Skupina sicer opozarja, da bi nenamerne posledice takega sončnega geoinženiringa vplivale tudi na temperaturo stratosfere, cirkulacijo ter hitrost nastajanja in uničevanja ozona ter njegov prenos. Zaključuje, da bodo v tej smeri potrebne še dodatne raziskave.

Evropska unija in Nova Zelandija sta sklenili dogovor o sodelovanju v okviru finančne sheme Obzorje Evropa. Program predvideva prerazporeditev slabih 100 milijard evrov sredstev v obdobju od leta 2021 do konca leta 2027. Nova Zelandija je pristopila k drugemu in največjemu od treh stebrov programa, ki je namenjen naslavljanju globalnih izzivov; k izzivom prištevajo denimo podnebno znanost, zdravje, energetiko, mobilnost in upravljanje naravnih virov. Raziskovalci in raziskovalke ter industrija se bodo lahko prijavljali na posamezne projektne pozive, ki se po vrednosti gibljejo od nekaj 100.000 do nekaj milijonov evrov na projekt. V programski shemi sodeluje tudi nekaj drugih držav izven EU, denimo Ukrajina, Srbija, Izrael in Turčija.

Skozi ozonsko luknjo sva se izstrelili Tina in Luka.

Slika: kolaž fotografij v javni domeni