Evropski južni observatorij, krajše ESO, opozarja na moteči vpliv energetskega projekta v severnem Čilu na nekatere najmočnejše teleskope na svetu. Teleskope, ki so astronomom med drugim omogočili opazovanje prvega eksoplaneta, zdaj ogroža 3000-hektarski projekt vetrnih turbin in sončnih panelov, ki bi med drugim poganjali tudi nizkoogljično proizvodnjo amonijaka in vodika. 

Predlog za gradnjo projekta Inna v puščavi Atacama je predložilo podjetje AES Andes,  hčerinska družba ameriškega energetskega velikana AES Corporation. Glede na trenutno predlagani načrt bi bil projekt Inna od nekaterih teleskopov oddaljen zgolj pet kilometrov. Devet milijard evrov vreden projekt Inna, ki še vedno čaka na okoljsko presojo, je del načrtov Čila, da postane ogljično nevtralen. 

ESO upravlja več teleskopov v čilenski visokogorski puščavi Atacama, ki zaradi jasnega vremena in mirnega, suhega zraka spada med najboljše kraje na Zemlji za opazovanje oddaljenih in drugače težko vidnih nebesnih teles. Med najzmogljivejšimi teleskopi v observatoriju Paranal sta zelo veliki teleskop ali VLT, ki zajema štiri ločene teleskope, in teleskop VISTA. Na območju observatorija trenutno poteka tudi gradnja izjemno velikega teleskopa ELT, ki bo največji teleskop za zaznavanje vidne in infrardeče svetlobe na svetu ter gradnja Polja teleskopov Čerenkova, CTAO-SOUTH .

Na nevarnosti projekta Inna za teleskope observatorija Paranal je ESO opozarjal že januarja, zdaj pa so o možnih vplivih opravili poglobljeno tehnično analizo. Težava tiči v svetlobnem onesnaženju. To naj bi se zaradi projekta Inna na lokaciji teleskopa VLT povišalo za 35 odstotkov, na lokaciji bodočega observatorija CTAO-SOUTH pa za kar 50 odstotkov. Na lokaciji teleskopa ELT, ki je prav tako še v procesu gradnje, bi bilo svetlobno onesnaženje zgolj 5 odstotkov višje, po mnenju ESO pa je to dovolj, da lokacija ne bi bila več primerna za vrhunska astronomska opazovanja. V analizi so obravnavali tudi druge moteče vplive projekta Inna, kot je povečanje atmosferske turbulence. Turbulenca v zraku namreč povzroča navidezno migetanje zvezd, kar dodatno znižuje kakovost teleskopskih posnetkov. 

Rezultate analize so predali tudi čilenski vladi kot del javnega posvetovanja in okoljske presoje o projektu Inna. V sporočilu za javnost so pri ESO zapisali še, da povsem podpirajo čilenske težnje po razogljičenju, nasprotujejo zgolj izbrani lokaciji energetskega projekta.

///////////////////////////////

Iz revije Journal of Cleaner Production so umaknili leta 2019 objavljen članek o načrtovanju in razvoju učinkovitih nanotehnoloških baterij. Do časa umika si je članek raziskovalne skupine z Univerze v Sydneyju nabral 14 citatov. V članku so brez dovoljenja koristili podatke, ki so bili rezultat dela dodiplomskih študentov. V študiji so zavajajoče navedli, da so podatke pridobili s pomočjo strokovnjakov s projekta industrijskega svetovanja. Vključili so tudi intervjuje z javnostjo, ki so jih izvedli dodiplomski študentje, ob tem pa etičnega dovoljenja k raziskavi niso priložili. Etična dovoljenja so sicer potrebna, ko so v raziskave vključeni človeški udeleženci. Na poneverbo podatkov dodiplomskih študentov, ki je privedla do umika članka, je opozorila organizacijska enota za raziskovalno integriteto z Univerze v Sydneyju. Z umikom članka so se strinjali vsi trije avtorji, ki na Univerzi v Sydneyju in Queenslandu v večini zasedajo profesorska mesta.

///////////////////////////////

Mednarodna vesoljska postaja je laboratorij v vesolju, ki gosti menjajočo se posadko šestih astronavtk in astronavtov z različnih koncev sveta. Postaja zaradi svoje lege nudi možnosti za proučevanje vpliva mikrogravitacije, kozmičnega sevanja in drugih vesoljskih pojavov na žive organizme ter fizikalne in kemične procese. Mednarodno raziskovalno skupino je zanimalo, če je fermentacija hrane v vesolju mogoča in kako se razlikuje od tiste na Zemlji. V začetku leta 2020 so uspešno fermentirali miso in svoje izsledke pred nekaj dnevi objavili v reviji iScience.

Astronavtke in astronavti na Mednarodni vesoljski postaji v povprečju bivajo okoli pol leta. Ker imajo močno omejeno dobavno verigo, je preskrba s hrano eden izmed ključnih dejavnikov, ki nastanitev posadke na postaji sploh omogočajo. Obliko hrane, ki je na voljo, pogojuje varnost, prehrambena vrednost, masa, obstojnost in cena. Hrana na postaji je zato najpogosteje sušena z zamrzovanjem in naknadno rehidrirana z vodo. Astronavti poročajo tudi, da v vesolju slabše zaznavajo vonj in okus, zato raje posegajo po bolj slani in začinjeni hrani. 

Fermentacija lahko pripomore k rešitvam na tehnične, prehrambene in senzorične prepreke pri prehrani na vesoljski postaji. V procesu fermentacije igrajo ključno vlogo mikrobi, ki organske molekule, predvsem sladkorje, kemično pretvarjajo z delovanjem encimov v različne kisline ali alkohol. Astronavti iz celega sveta prinesejo mikrobe na svojih telesih na vesoljsko postajo, zato je postala mesto proučevanja mikrobiomov. Ne samo iz zdravstvenih razlogov, ampak tudi za proučevanje dinamike naseljevanja mikrobov v novozgrajenih okoljih.

Miso je tradicionalna japonska začimbna pasta iz fermentiranega riža kōji, kuhane soje in soli. Na rižu raste posebna plesen Aspergillus oryzae, ki se pogosto rabi v procesu fermentacije. Sestavine za miso so pripravili iz tradicionalnih surovin in za hitrejšo fermentacijo uporabili manj soli. Maso so zamešali v Københavnu, jo razdelili na tri enake dele in jih zamrznili do dneva poskusa, da bi preprečili fermentacijo. Del miso paste je ostal na Danskem, drugi je šel v Massachusetts v Združenih državah, zadnji del pa na vesoljsko postajo.

Na vesoljski postaji in v ZDA je bila mešanica v posebni meritveni škatli, ki spremlja različne okoljske dejavnike. Na Danskem je bila mešanica v običajni omarici podobnih dimenzij, ki je služila kot kontrola za vpliv meritvene škatle na fermentacijo. Stopnja sevanja na vesoljski postaji je bila 120-krat večja kot na Zemlji, pri temperaturi pa je prišlo do manjših nihanj med tremi porcijami, kar je lahko vplivalo na hitrost fermentacije. Po 30 dneh se je fermentacija vseh treh porcij zaključila. Sledile so analize mikrobne sestave, varnosti za uživanje in okusa.

Mikrobne združbe vesoljskega misa so bile manj pestre kot zemeljske, kjer pred fermentacijo pasto mešamo z rokami. Manjšo pestrost pripisujejo sterilnosti poskusa in predhodnji zamrznitvi porcij, kar ni značilno za potek fermentacije. Delno zmanjšano pestrost pripisujejo tudi vplivu mikrogravitacije, ki je omogočala obračanje mase v posodi. To je omogočilo mehurčkom zraka vstop v notranje plasti, kjer bi se sicer množilo več mikrobov, ki med rastjo ne prenesejo kisika. Kljub vsemu po mikrobni sestavi še vedno velja za miso in je tudi varen za uživanje. Nazadnje so ocenili še okus s pomočjo 14 oseb, ki so potrdile, da imajo vse tri različice okus po misu. Vesoljski miso so ocenili kot bolj oreščkast, za najljubši okus pa so izbrali porcijo iz Københavna.

Miso so raziskovalke izbrale kot način popestritve kulturne in kulinarične reprezentacije na vesoljski postaji. Ker raziskovalci niso imeli na voljo dovolj prostora za poskus, so se osredotočili na uspešno fermentacijo namesto večkratne ponovitve poskusa. Iz tega razloga opozarjajo, da končne razlike med vesoljskim in zemeljskim misom morda niso najnatančnejše.

ZOFFo sta pripravili Špela in Tonja.