///////////////////////////////////////////////////////////best releases////best labels////best videos////

Nepregledna, heterogena in razsrediščena gmota trendovskih tokov in ustvarjalnih organizmov, ki jo obupano imenujemo spletno podtalje, je v letu 2018 še naprej širila obseg, zdaj že do točke, ki zahteva razmislek o smotrnosti konvencionalnega kritičnega pristopa in specifično takšnih tendenc ob povzemanju in označevanju posameznih trendov, kot naj bi se zgodile v tokratnem besedilu.

Med brskanjem po globočinah Soundclouda in Bandcampa nam postaja vse bolj očitno, kako sodobni trendovski tokovi za razliko od žanrskih pojavov preteklosti ne izvirajo iz specifičnih geografskih žarišč in niso produkt koherentnih politik ali ideologij; vzpostavijo se zgolj na podlagi nepreglednih povezav znotraj razsrediščenih mrež avtorjev, ki jih sicer morda družijo založbe ali platforme, pogosto pa le nek dozdeven etos. Posamezne avtorje, ki bi jih morda želeli umestiti v določen trend, lahko torej označimo s popolnoma različnimi pristopi, vplivi in prepričanji. Pogosto niti ne vedo drug za drugega, posledično pa vsak obupan poskus mapiranja, zgodovinjenja in kategoriziranja teh gibanj hitro izpade kot le precej neuporabna ohlapna abstrakcija. Obenem pa je seveda že sama količina teh trendov iz dneva v dan večja in polje je v praksi popolnoma nepregledno.

Številni takšni trendi so že dolgo neoznačeni in številni bodo taki tudi ostali, saj jih nihče ne bo analiziral ali pisal njihove zgodovine. To bodo namesto nas počeli algoritmi, ki nam že danes pomagajo pri razumevanju trendov v glasbi. V prihodnosti jim bomo primorani v celoti zaupati v njihovem abstraktnem kategoriziranju, v takšni luči pa se zdi nadaljnje označevanje vseh specifičnih mikrožanrov oziroma njihovih vplivov ali narativ vse bolj nesmiselno ali morda celo dejansko kontraproduktivno. Morda nam kmalu ne bo preostalo drugega kot to, da bomo spletno podtalje doživljali in razumeli kot nekaj gmotnega, kar dejansko je, in se izognili nadaljnji fraktalizaciji neskončnih žanrskih oznak, obenem pa pozornost preusmerili stran od dejansko popolnoma arbitrarnih partikularnosti minuskulnih trendovskih premen ter se raje lotili opazovanja tega kako deluje celota ustvarjalnega organizma. Kljub temu lahko za zdaj še navedemo nekaj primerov premikov, novih odkritij in smernic, ki so v letošnjem letu bežno oblikovale gmotnost spletnega podtalja ali vsaj tokratni specifičen vpogled vanjo.

Tako imenovana dekonstruirana klubskost, ki je že davno postala izrazito žanrska in so jo številni že v samem začetku vpregli v eksplicitno politične ambicije, je letos še naprej izgubljala svežino. Danes se zdi, da ima vsaka večja evropska prestolnica lastno različico kolektiva, usmerjenega v trendovsko obklubsko glasbo, tem pa so se letos še naprej pridruževali tudi številni sveži osamelci, denimo v Avstraliji (Decisions, Eternal), na Kitajskem (S!LK, SVBKVLT, Genome 6.66Mbp) ali v Ameriki (Majia), in ravno v teh primerih (če izvzamemo že uveljavljene založbe velikanke, kakršna je na primer še vedno aktualna Halcyon Veil), najdemo najzanimivejše manifestacije tega specifičnega pojava.

Znotraj ohlapno opredeljenega polja eksperimentalne postklubske glasbe, znotraj katerega se je torej že vzpostavila delitev na njegov mainstream in obrobje, je letos treba posebej izpostaviti nekaj zanimivih posamičnih ustvarjalcev z izrazito dodelanim avtorskim zvokom. N1L, ZULI, bod [包家巷] in Sim Hutchins, so denimo vsak v svojem miljeju letos izdali tudi po več izjemnih albumov.

Eden izmed specifičnih podtokov dekonstruirane postklubske glasbe, tako imenovani Eco Grime, ki se še izraziteje kot ostali otepa plesnosti, se še odločneje usmerja v sound design in poudarja predvsem specifično tematiko nekakšnega polresnega bio-tehnološkega tehnoutopizma, je v letošnjem letu deloval še posebej aktualno in vitalno. Monopol uveljavljenih ruskih sestrskih založb Bio Future Laboratory in Eco Futurism Corporation, ki sta se letos denimo začeli spogledovati tudi z velikanko Hyperboloid, se je razširil na nove, manjše založbe, kot so BRAT ter sicer nekoliko ambientalnejši Organic Daedra in Kiiberborea, ki trend še vedno zadržujejo predvsem znotraj ruskega oziroma postsovjetskega prostora.

Poleg večjih evropskih prestolnic ter seveda številnih manjših osamelcev se kot manjša, a morda celo pomembnejša in zanimivejša žarišča ne zgolj sodobne postklubske, temveč tudi obče raziskovalne elektronske glasbe še naprej vzpostavljajo večja mesta vzhodne Evrope; najočitneje na Češkem (Genot Centre, Gin&Platonic, BCAA System) in na Poljskem (Pointless Geometry, Outlines, enjoy life, Mik Musik), kjer se že nekaj let uspešno odvijajo številni klubski večeri in festivali, namenjeni različnim robnim glasbenim miljejem. V manjši meri pa takšna gibanja spremljamo tudi na Slovaškem (LOM), na Madžarskem (Exiles), v Ukrajini in v že omenjeni Rusiji.

Letos se je izrazito razširil tudi trend japonskih plunderfoničnih kolažev, ki ga je vsaj na Japonskem že pred petimi leti razvila založba Wasabi Tapes. V zadnjem letu so se torej temu gibanju pridružile nekatere manjše založbe, kot sta Ukiuki Atama in Hoge Tapes. Znotraj tega trenda še vedno dominantnemu avtorju Kenjiju Yamamotu se zdaj pridružujejo manjši, podobno misleči karakterji, kot so woopheadclrms, Jap Kasai, YNO in fri珍.

Toda to je zgolj en, verjetno najbolj marginalni segment razgibane japonske scene, ki so jo sicer letos še posebej zaznamovali raziskovalni beatmakerji, kot je na primer med njimi najopaznejši in tudi letos odlični Foodman. Seveda pa nikakor ni edini; ob bok mu lahko postavimo izjemne producente, ki so letos izdali super plošče, producente dok-s project, Suwa Kazuya, Toiret Status, Koeosaeme, Metome in morda še nekoliko bolj ambientalno usmerjenega 7FO.

Tem trendom se zdijo ohlapno sorodni še številni primeri razdrobljene, plunderfonične, predvsem pa igrive raziskovalne muzike, ki jih najdemo na različnih koncih Amerike. Poleg še vedno izrazito dominantnih založb Orange Milk in Hausu Mountain, ki sta nam v še eni izjemni sezoni vsaka na svoj način sicer bežno dali vedeti, da ju zanimajo tudi resnejše, proti akademskim miljejem nagnjene glasbe, so bile na tem področju letos izredno aktivne tudi številne manjše založbe, kot so na primer Lynn, Swamp Circle in Suite 309. V tem miljeju moramo posebej izpostaviti letos res izjemno produktivne avtorje, kot so Galen Tipton, Coleman Mummery, More Eaze, Fire-Toolz ter Tiger Village. V sicer sorodnem, a nekoliko močneje klubsko in nojzersko naravnanem toku pa tudi osamelce, kot so Lockbox, Moltar, in Scarekrow.

Milje oddaje Modem se je letos nekoliko očitneje razširil tudi na presečišče elektroakustičnih in post world oziroma fourth world muzik, kot te dokumentirajo denimo založbe Discrepant, Artetetra, Edicoes CN in Ikuisuus. Razni tropikalični sentimenti, ki se zdijo sorodni sicer omniprezentni retronostalgiji, so stalnica velikega segmenta ambientalnih muzik, ki se v zadnjem času razraščajo tudi v pol nekakšnega worldbuildinga, kot to denimo slišimo na izdajah založb Nonlocal Research ali Not Not Fun. Znotraj miljeja raziskovalne ambientalne glasbe lahko letos omenimo posebej zanimivo Belgijo, kjer za raznolik nabor zanimivih muzik skrbijo številne založbe in kolektivi, denimo Outreglot, Santé Loisirs, JJ Funhouse in drugi.

V letošnjem letu so znotraj spletnega podtalja še naprej izrazito dominirale kompilacije, ki ostajajo najboljši pristop k mreženju tako založb kot posameznih avtorjev. Z njimi se nam je letos predstavilo lepo število novih in izredno obetavnih založb, kot so Primordial Void, FOIL, Gin&Platonic, S!LK, Petrola 80 in Kiiberborea. Hkrati so obsežne kompilacije izdale tudi velike in uveljavljene založbe, kot sta NNA Tapes ali Lillerne, ter z njimi velikopotezno praznovale svoje obletnice. Opazili smo celo dve nenavadni kompilaciji, sestavljeni iz različnih zgolj sekundo dolgih komadov najrazličnejših avtorjev. Taki sta kompilacija One Second založbe New Motion ter kompilacija takšnemu konceptu očitno popolnoma predane založbe EDVACM.

Tudi v našem prostoru se je letos zvrstilo nekaj dogodkov, ki bi jih lahko uvrstili v sicer predvsem obklubski segment spletnega podtalja. Obiskali so nas madžarski Alley Catss, newyorški Dilian, dva predstavnika panazijske platforme Chinabot ter dva predstavnika singapurskega kolektiva in klubskih večerov Horizon99. Konec novembra pa se je odvil še festival Grounded, v sklopu katerega smo slišali imena, kot so Renick Bell, Xin, rRoxymore, LOFT, Kablam, Ariel Zetina in Kuthi Jinani.