TONY BUCK

Pinelina dnevna soba, Ljubljana, 14. 12. 2018

Bil je eden tistih petkov, ko zaradi prevelikega števila možnih, hajpanih in zanimivih koncertov na skrivaj preračunavaš možnosti za kar najboljšo izbiro. Pinelina dnevna soba s koncertom Tonyja Bucka je bila na seznamu prizorišč, ki bi, sodeč po kombinaciji prostora in izvajalca, vsekakor lahko ponudila zanimiv in prijeten koncert. Te kriterije je koncert dosegel, presegel pa jih je vsaj še v smislu nepredvidljive performativnosti, ki jo je Tony Buck uprizoril. Sicer pa se zdi, da se določena performativnost take vrste koncerta začne že pri samih poslušalcih, z vstopom v stanovanje neznanca, ko se kot neredni obiskovalec dnevne sobe ali pač na splošno neznanec v določenih krogih ljubljanske publike znajdeš v vlogi očitno naključnega prišleka, kar pa se tudi hitro skrije s ponujenimi skodelicami čaja in kozarci vina. Čaj je bil odličen, hvala.

Glasba / Tolpa bumov

TONY BUCK: UNEARTH

Dvig nad zemeljsko džunglo zvoka

Nejc Suban

 / 10. 9. 2017

Organizator koncerta Rok Košir nam je v Svaštarnici že razložil, kako bo to zapleten, tehnično zahteven koncert, a si vseeno nismo predstavljali, da bo Tony Buck nastopil v tako posebni obliki oziroma preobleki. Vsekakor pa ga nismo pričakovali s surfersko kitaro v rokah, kitaro, značilno za zasedbo The Ventures, ki je v kombinaciji z looperjem in nekaj dodatnimi kitarskimi pedali najbolj zaznamovala njegov nastop in ga občasno celo vodila. Preostala Buckova oprema je bila pedantno razporejena po dnevni sobi; na vsakem koraku je imel kak zvonec ali tolkalo, s čimer je vsak gib skoraj samodejno povzročil kak nepričakovan zvok. A najbolj fascinantni instrumenti so bili nedvomno vrteče se ročke oziroma palice, ki so s konstantnim tempom povzročale nekonsistentne ritmične vzorce. Vzorce, ki se niso le skrivali v ozadju, temveč so v tako majhnem prostoru močno odmevali in občasno celo zavzeli osrednjo vlogo, kar je bilo za poslušalca lahko velik plus. Tempo teh mehaničnih ročk, ki so v stiku z različnimi podlagami proizvajale zvok, je Buck ves čas spretno nadzoroval, njihovo udarjanje se je ves čas spreminjalo v niansah, s čimer so se znova in znova pojavljali novi zvoki.

Vseeno pa je element določenih ne zares nadzorovanih zvokov odzvanjal skozi celoten koncert. Tony Buck se je po prostoru premikal s klobukom, s katerega so viseli bingljajoči zvončki, tu so bili tudi deli bobnarske baterije, razstavljeni okrog že opisanih mehaničnih sistemov, kar je spet mlelo po svoje. Momenti določenih naključnosti in nezmožnosti popolne kontrole so se razvijali skozi dolge kompozicije in prav tako se je razvijala nenavadna obrednost z mehaničnimi avtomatskimi tolkali, temi metamolilnimi mlini, v odnosu do katerih je looper škatla nekaj povsem samoumevnega in skoraj navadnega. Poleg zvok oddajajoče scenografije je celoten nastop spremljala še barvita videoprojekcija, ki je osvetljevala prizorišče razkrivanja iger avtomatizma in človeške netočnosti. Ob projekcijah zibajočih se travnih bilk in morskih valov je vse skupaj poslušalca, ko je ta v zanimanju za Buckovo početje postal tudi gledalec, včasih kar odneslo nekam daleč.

Pravi užitek je bil biti del te nakrcane publike ter spremljati Buckove poteze in zvoke, ki so jih ti njegovi premiki povzročali. Tudi to je zaznamovalo njegov nastop - Buck je bil sposoben vselej drugačnih zvokov, a vendar je vseskozi vršil nadzor nad tem, v katero smer bo zašel koncert v naslednjem trenutku. Čeprav je svoj nastop zaključil s krajšim segmentom na ožje zastavljenem bobnarskem setu, je Tony Buck najbolj navdušil, ko se je osredotočil na interakcijo med kitaro in na videz preprostimi tolkali, ki je subtilno slojila zvočni tok. A kot se je v začetku diskretno priključil občinstvu, je tudi na koncu zelo počasi, postopoma koncert zaključil in zapustil dnevno sobo.

Pinelina dnevna soba ali katero koli kavč-koncertno prizorišče je sicer lahko dvorezen meč; že vnaprej je namreč dano, da bo prostora za publiko malo in da je situacija z rezervacijami mest bolj ali manj ekskluzivna. Pomisleki in osebne preference gor ali dol, tak koncert ima tudi svoje očitne pluse, vsaj kar zadeva dozdevno osredotočenost publike na dejanskega izvajalca in njegovo muziko.