DAUGHTERS: YOU WON'T GET WHAT YOU WANT

DAUGHTERS: YOU WON'T GET WHAT YOU WANT

Oddaja
27. 11. 2018 - 19:00

Ipecac Recordings, 2018

 

V današnjem osrednjem recenzentskem obratu tolpiramo z ameriškim kvartetom iz Rhode Islanda, ki se po dolgih osmih letih vrača bolj živahen, vrveč, mrgoleč in vitalen kot kdajkoli prej. No, zadnje našteto seveda glede na staž vpletenih velja predvsem za glasbo. Daughters so v času svojega obstoja od počela leta 2002 prisegali na trše in bolj intenzivne veje glasne kitarske rock glasbe, tiste, ki svoj že tako čemeren temperament kazijo s surovostjo, nepredvidljivimi hrupnimi izpadi in neizbežnimi kaotičnimi izstopi. Ti so, sploh na bendovih zgodnjih albumih, nakazovali težnjo po hitrejših, drznih in razburljivih pesmih in izdajah krajših minutaž, ki so se našle med področji grindcora, powerviolenca, noise rocka in nikoli diletantskega mathcora. Z drugimi besedami – Daughters so skozi čas razgrajali v podobnem stilu kot denimo nepopravljivi divjaki The Locust, fanatiki hrupa Melt Banana, Today Is The Day z zverinskimi zgodnjimi platami, ritmično militantni Lightning Bolt, Magrudergrind s svojimi brzinskimi riffi in še bi lahko naštevali. Če sta prvi dve polnomočni plati benda Daughters, Canada Songs in Hell Songs, na grobo zajemali iz prej omenjenih žanrov, so nato leta 2010 z albumom, ki so mu nadeli isto ime kot bendu samemu, začeli graditi na že tako široki podstati noise rocka. Torej za odtenek manj eksplozivne, bolj dinamične, še vedno pa grobe, neusmiljene in prostaške godbe. Dotična izdaja je izšla pozno, šele leto po razpadu benda, ki je ob od nekdaj skrivnostnih izjavah in burnih sporih med posameznimi člani nato ostal na pavzi vse do leta 2013. S ponovno združitvijo in napovedjo novega albuma so brez dvoma vzbudili zanimanje in ugibanja o tem, kakšna bo naslednja levitev. Še toliko močneje pa so zanimanje vzbudili po tem, ko so javnosti sporočili naslov albuma - You Won't Get What You Want.

Daughters trenutno delujejo v postavi: Alexis Marshall z glasom, Nick Sadler s kitaro in klaviaturami, Jon Syverson za bobni in Sam Walker z basom. Četvorka, ki se za koncerte razširi v sekstet, je povratniško izdajo zapečatila kar s pomočjo Pattonove založbe Ipecac. Za razliko od prejšnjih dveh albumov, ki sta izšla pri Hydra Head, je ob občutni preobrazbi menjava založbe tudi smiselna. Z You Won't Get What You Want skratka ne dobimo le tistega, kar bi hoteli, ampak mnogo več. Še posebej po več poslušanjih. Bendova vedno izrazita in vešča godba se tu odstira na nov, drugačen način. Skoraj petdesetminutni album, ki je dolg toliko kot oba predhodna skupaj, se ne zaletava v drveče norije obilnih pretresov in dratarske navale v ritmičnih rošadah, temveč potencira vsebnost vseh nepredvidljivih izpadov, besnečih zdrkov in trdnih odrazov v do tega dne njihove najbolj shizofrene in hkrati pesemsko zelo domiselno strukturirane forme. Če je zadnji predhodnik veliko bolj definiral in dinamiziral zvočno sliko, je You Won't Get What You Want absolutna nadgradnja, že v smislu samega igranja, še bolj pa v smislu doneče produkcije, ki kljub izjemni raznolikosti komadov v pravih trenutkih izrazi dominantnost kompletne zasedbe.

Uvodna City Song je sinonim idealnega štarta pred vso nevihto, ki jo album na tej točki še skriva. Pesem s svojim mrmrajočim govorjenim besediljenjem med nizko sintetično ritmiko, ki uprizarja podivjano bitje srca, nakaže nevero ter skorajšnjo resignacijo, paranojo in tesnobo, tako v besedilnem kot glasbenem smislu. Ta se nato prelije v enega izmed singlov Long Road, No Turns, v katerem Alexisov vokal zavzame jasnejšo, zadrto in skoraj pridigarsko vlogo s kričanjem »A little is all it takes/I don't know what to say/when people come undone …« Sledi Satan In The Wait, ena daljših pesmi v diskografiji Daughters, ki težko, vrezano in naporno breme predhodnih komadov razkolje s sumljivo klavirsko melodiko. Ta kljub nenehnemu zakrivanju ostalih instrumentov, repetitivnega vokala in tempa ostaja glavni napenjalec komada, ki vodi v občutje skrajno nesproščene svobode. Poleg občutne notranje kontradiktornosti je na albumu You Won't Get What You Want odličen tudi sam scenosled komadov, ki se premišljeno razvijajo, ustvarjajo vsak svojo atmosfero in kažejo jasno dramaturško valovanje. Tesnobnost se izdatno poveča z najhitrejšima komadoma The Flammable Man in Lords Song, ter njunimi zidovi distorziranega hrupa, kričečim, monotonim petjem, surovimi, odvratnimi tolkali, najbolj pa izstopajo paranoidne, halucinogene kitare, ki so z domiselno oblikovanimi zvoki naravnost fantastične v svojih zavzetjih glavnine.

Marsikaj od vsega tistega, kar vsebujejo komadi z albuma You Won't Get What You Want, spomni na poznane zasedbe, ostaja domače, čeprav na novo slišano. Lords Song denimo utegne spomniti na čudna pota zasedbe Big Black, katarzično umirjena Less Sex na industrial-nojzerske Depeche Mode, Daughter pa zveni kot Yow in njegovi The Jesus Lizard v letu 2018. The Reason They Hate Me je industrial rock uspešnica, izvita iz smradu Killing Joke z vsemi odrezavimi vbodi, zaglitchano elektroniko, mehaničnim riffanjem, posebno pa s kitarskimi manevri, ki vrtajo direktno v možgane in tam tudi vžrto ostanejo. Sedeminutna Ocean's Song je križanec Swansov in The Birthday Party, Guest House pa na dan privleče že tako odpiljenega Foetusa na steroidih. Skratka, ogromno čudnih navezav, ki implicirajo nojz, no wave, art punk, industrial, post hardcore in še mnogo, mnogo več. Daughters so povili vrhunski album razgibane, tehtne in atraktivne glasbe, ki ne le pooseblja čudno neprijetnost trših kitarskih linij, temveč obenem briljira tudi v poetičnosti in pesmopisju. Na predolgo povedano, z You Won't Get What You Want smo prejeli več kot potreben noiserockovski paket.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Matr, bi še dodal da jako težje poslušljiv. Kot da bi te nekdo non stop gnjavil :)
Medijsko kanček precenjen album, morda tudi zaradi sporadične "pop" forme, ki je antipod kitarski, spet, gnjavaži :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness