Tan Cressida/Columbia, 2018

Ob nenadnem, hitrem vzniku brezbrižne mladostniške raperske ekipe losangeleških otročajev in skaterjev, združenih v Odd Future, je že takrat artistično najbolj izstopal Earl Sweatshirt. Fantje so kot nabriti mladeniči, polni vihravosti in mladostniške energije, v trenutku osvojili mlado in staro s svojimi obscenimi, dih jemajočimi, direktnimi besedili, takrat petnajstletni mulec Earl pa je z degutantnim, ogabnim besediščem, puljenjem lastnih zob in še čim svojim staršem dal kaj hitro vedeti, da ga je od ekipe pajdašev treba odtujiti.

Tako je nastalo oddfuturejevsko gibanje Free Earl, s katerim so njegovi soborci pozivali k povratku Earla v domače okolje. Gibanje je seveda nato izvodenelo z njegovim povratkom s Samoe v Los Angeles, saj je Earl ustvaril le še prvenec Doris, nato pa se je kot najpotentnejši rimoklepač Odd Futurejev tudi prvi distanciral od njih in ustvaril impresivno solo kariero. Tako se je Earl  iz najbolj nadarjenega raperja znotraj matične ekipe preobrazil v enega najbolj zanimivih, drugačnih in rapersko sposobnih mladeničev globalne raperske scene. Njegovi premišljeni, navdihujoči in zelo osebni besedilni prebliski so ga kaj kmalu postavili na piedestal nekega neimenovanega mikroraperskega žanra, ki ne ponuja ne pompoznih beatov, ne osiromašenih, prežvečenih tematik, niti se ne ukvarja z egi jezikačev. S prejšnjo, slaba štiri leta staro ploščo I Don't Like Shit, I Don't Go Outside je Earl ustvaril prizorišče in temačne smernice za svoj novi, tretji album Some Rap Songs, ki pa je zaradi izjemno dolge pavze med izdajami, ko je Earl med drugim precej produciral za druge, postala ena najbolj pričakovanih raperskih plošč zadnjih mesecev.

Izdaja albuma Some Rap Songs je bila prvotno načrtovana v začetku letošnjega leta, a tak načrt je presekala smrt Earlovega odtujenega očeta, južnoafriškega poeta, političnega aktivista in borca Keorapetseja Kgositsileja. Album je bil namreč sprva mišljen kot ponazoritev na novo rojenega odnosa med očetom, ki je sina zapustil pri osmih letih, in sinom Earlom. Dramaturški zasuk je s smrtjo dobil nove, še bolj epske razsežnosti, saj sta Earlovo sprejemanje očeta in njun na novo sestavljen odnos spremenila koncept in končni del plošče, ki je sedaj postala nekakšno posvetilo družini, saj Earl tu ponuja vzorce govorov oziroma poezije svoje mame in očeta, za konec pa ponudi še vzorec skladbe svojega letos preminulega strica - južnoafriškega jazzovskega prvaka Hugha Masekele.

Na albumu, ki popolnoma zavrača klasično strukturo kompozicij in je še eden v vrsti tistih, ki se požvižgajo na refrene oziroma jih konceptualno zavračajo, Earl nastopa še precej bolj osebno kot na svojih prvih dveh ploščah. Njegova najbolj osebna plošča ponuja svet še mladega, a hkrati odraslega človeka, soočenega z depresijo, tesnobo, utesnjenostjo in samodestruktivnostjo na eni ter potrtostjo, bolečino in brezizhodnostjo na drugi strani. Rezultat introvertiranega značaja junaka plošče je emocionalno globoka, močno detajlna, temačna plošča, ki brez samocenzure razkriva nelagodje Earlovega vsakdana od otroških do zgodnje odraslih let. Njegov manjvrednostni kompleks skupaj s samodestruktivnimi blodnjami ter nenehnim prevpraševanjem duševnega stanja ponuja odprt vpogled v izolacijo od sveta, težko soočenje z izgubo in slavo ter osebno borbo Earla proti svetu, ki jo avtor razkriva s pikrimi in močnimi prispodobaami, vrhunsko osredotočenostjo ter fenomenalnimi besednimi igrami.

Zavedanje samega sebe, lastne nestabilnosti, žalosti, bridkosti, je človeka, ki je bil pri šestnajstih že internetna senzacija, spremenilo v filozofskega poeta, misleca in raperskega prvokategornika, katerega soočenje s travmatičnim življenjem se dogaja vsem na očeh. Bolj kot besedilne bravure je album Some Rap Songs skupek enotnih eksperimentalnih podlag in besedil. Njegovi zviti teksti se izlivajo v zelo hladno eksperimentalno lo-fi levopolno estetiko, ki s sicer manjšo natančnostjo sledi estetiki Madlibovih in J Dillovih podlag. Podlage so surove in znotraj kaotične strukture večkrat namenoma izgubijo ravnotežje, saj močno gradijo na vzdušju. Psihedelični kolaž za raperski svet precej nenavadnih, hipnotičnih in upočasnjenih vzorcev ter mestoma nejasnih delov, ki slonijo na dezorientiranih vokalnih vložkih, še zdaleč ni klasično raperski, temveč posega v polje raperske avantgarde in jazzovskega pristopa k hiphopu.

Znotraj abstraktnih, klavstrofobičnih in do nerazpoznavnosti upočasnjenih nasekanih loopov najdemo tudi ambientalni noise, kitarske riffe, otožne klavirske linije in zvoke šumečih vinilnih vzorcev, zavite v občutje jazza, čeravno so vzorci v večini pobrani iz sveta soula in funka ali pa so vokalni. Atmosfera, ki jo uspe Earl s pomagači pričarati, tako ponuja samosvoj pristop h krojenju beatov, v katerih sta vokalna in inštrumentalna linija pravaprav eno in skupaj pričarata Earlov depresivni svet.

Na zelo osebnoizpovedni plošči, s katero reflektira tako pretirano uporabo drog in pričakovanja drugih do njegovega dela kot lastne tegobe in negotovosti, je za večino podlag poskrbel kar sam, z dodatkom nekaj bolj kot ne svetu manj znanih producentskih in vokalnih gostov, ki mu pomagajo ustvariti koheziven zvok. Znotraj minimalistične strukture in produkcijsko zelo robnih momentov, s katerimi poslušalca silijo k osredotočenemu poslušanju, se tudi gostujoči producentje lepo izlijejo v jasen koncept plošče. Some Rap Songs je plošča, ki Earla ponovno združuje z družino, čeravno je združitev težka, a v njej bolj kot napade na lastnega očeta išče pot k spravi z njim. Svoje življenje nam servira zelo prvoosebno, pošteno in introspektivno, z mešanico poetskega in klasičnega rapa, polnega močnih punchlineov ter zvitega in povednega liricizma, ki ga obdaja močno zaznavna jazzerska kulisa. Nenavadna produkcija, polna abstraktno sesutih in izmaličenih vzorcev, bo večino prej odvrnila kot privabila k poslušanju.

Thebe Kgositsile alias Earl Sweatshirt nam je predal ponovno snidenje s svojim očetom, pokazal pot do sprejemanja oziroma je spisal pismo očetu, ki ga le-ta ne bo nikoli prebral. V ospredje je postavil svoje turobne in temačne misli, pomen družine, osebno refleksijo, znotraj katere se razdaja poslušalcu, in nenadjebljivo kreativnost, ki privede do zanimivih, premišljenih rim in koherentne plošče. V petnajstih komadih, skupaj krajših od 25 minut, je umetnost postavil pred komercialni uspeh, jedrnate zgodbe pa impresivno predal poslušalcu, ki z vsakim novim poslušanjem odkrije kaj novega. Some Rap Songs je surova, kompaktna plošča in znanilec novega podtalnega raperskega stila, ki se otepa trapovskih vzorcev in v tem za svoje depresivne izhode raje išče kreativne poti, na čelu z impresivnim vokabularjem in izdelanimi besedilnimi sklopi. V svoji drugačnosti je šel Earl kot producent in Earl kot raper raziskovat deloma neodkrita polja sodobnega hiphopa, ki zgolj zaradi svoje odklonskosti, drugačnosti in iskrenosti ploščo uvršča v sam vrh izdaj tekočega diskografskega leta. Vsekakor kandidatka za ploščo leta, ki jo bodo prepoznali kritiki in glasbeni gurmani, manj pa tudi bežni sledilci dogajanja sodobnih godb. Album v slabih 25 minutah ponudi neverjetno veliko vsebine v majhnem paketu, odvečnega okrasja tu ni, dodatnih 10 minut pa bi klasični albumi porabili za pogosto nepotrebne refrene. Some Rap Songs je za zdaj najboljše Earlovo delo, v katerem lahko poslušalec še naprej po filmsko sledi odraščanju in dozorevanju Earla od najstništva do problemov odraslih.