Solidarni z Exarchijo!

Solidarni z Exarchijo!

Oddaja
12. 9. 2019 - 12.00

We are back!

Napovedi:

Petek, 13.9., A-infoshop: Infokafana: Devet življenj Nestorja Makhna

Petek, 20.9., Trg Republike protest: Kje bomo pa jutri spali? Pred parlamentom!

Sobota, 28.9., Zagorje: Brcnimo rasizem #8 v Zagorju

26.9.-30.9., Sofija, Bulgarija: Balkanski anarhistični sejem knjig

*****************************************************************************************

Novice:

Metelkova: Obletnica zasedbe

 

Ta teden je minilo 26 let od skoka čez ograjo nekdanje vojašnice na Metelkovi, posledice katerega so v temeljih določile, v kakšnem mestu še vedno živimo. Vredno se je zato spomniti, da je ta danes za marsikoga tako samoumeven in pogosto utemeljeno ali ne kritiziran prostor kot je Avtonomni kulturni center Metelkova mesto, zrasel iz množične geste samoorganizirane ilegalne direktne akcije z nedvoumnim radikalnim političnim sporočilom. September 1993 je bil čas, v katerem je vojna v Jugoslaviji bila že stara, a še vedno aktualna novica, zasedba Metelkove pa je v tistem kontekstu predstavljala tudi izraz protivojne, protinacionalistične in protirasistične drže, ki je bila tedaj – kot danes - tako zelo potrebna.

 

Ne glede na navidezen mir okoli Metelkove je ob praznovanju njene obletnice potrebno opozoriti na vse večje pritiske kapitala na praktično vse prostore, kjer sredi potrošniške orgije še gojijo avtonomne vzgibe. V zadnjih letih smo izgubili skvote v Izoli, Kopru in Novem mestu, žrtev hotelirskih apetitov je postal tudi mladinski center v Cerknem. V Ljubljani je Avtonomna tovarna Rog še eno poletje preživela v senci sodnih odločb in realnih ter figurativnih bagerjev. Boj za svobodno in avtonomno družbeno, politično, umetniško delovanje se tako nadaljuje, tako na Metelkovi in v Rogu kot marsikje izven Ljubljane.

 

 

Grčija: Nobene predaje - nobenega premirja

 

Po nekaj letih vladavine Syrize, nekdanje ljubljenke privržencev socialdemokracije, ki je v zadnjem času nadzorovala politiko opustošenja, so volitve v Grčiji na oblast vrnile sile Nove Demokracije, stare stranke kapitala in reda. Eden od osrednjih delov njenega programa, s katerim ji je uspelo pridobiti podporo od desetletne krize in izčrpavanja utrujene volilne populacije, je boj zoper klasične fantazijske pošasti fašistov vsepovsod: boj zoper tiste, ki ne pristajajo na od države vsiljen kapitalistični red. Kaj to pomeni, so pokazali dogodki konca avgusta, ko so do zob oborožene policijske sile izvedle pravcato vojno operacijo v četrti Exarchija sredi Aten.

 

Napad, v okviru katerega so bili izpraznjeni štirje skvoti, več kot sto njihovih prebivalcev in prebivalk pa prisilno premeščenih v kokncentracijska taborišča za migrante, je bil pričakovan. Novi-stari vladarji nove demokracije namreč že leta kažejo pravcato obsedenost z Exarchijo, ki je že desetletja močno oporišče anarhističnega gibanja, v kateri delujejo številne strukture kontra-moči. Seveda ni zato prav nobeno naključje, da je Exarhija hkrati tudi polna bivanjskih skvotov za migrante in migrantke ter ostalih solidarnostnih struktur.

 

Kot rečeno ima Nova demokracija z Exarhijo velike težave. V svoji nenehni propagandni orgiji jo pogosto omenjajo kot vzrok grške splošne krize in kamen okoli grškega vratu, v isti sapi pa se zaklinjajo, da jo bodo končno očistili migrantske in anarhistične zalege. Zadnja brutalna akcija, o praktičnih podrobnostih, o kateri je bilo nekaj že poročanega tudi na valovih Radia Študent, več pa lahko raziščete sami, je bil najava vojne in hkrati preizkus trdnosti anarhističnega gibanja. Njegov odziv bo tisti, ki bo določil ali se bodo psi državne represije ponovno umaknili v svoje luknje lizat rane ali pa bodo uspeli končno zadati tako želeni udarec silam svobode in antikapitalističnega boja.

 

Anarhističnega gibanja v Grčiji napad ni presenetil, saj so ga pričakovali. Zato so nanj tudi uspeli nemudoma reagirati s splošno mobilizacijo, v okviru katere se že dva tedna vrstijo protesti po številnih mestih, gibanje pa se organizira tudi na številnih drugih ravneh. Skupščine političnih kolektivov in skvotov, študentske pobude, bazične delavske organizacije in različne samoorganizirane politične mreže so odločene ponovno zaustaviti morilski pohod udarnih čet državnega in kapitalističnega reda in zaščititi družbo pred njihovim pohlepom.

 

Vse to se odraža tudi v pozivu tovarišev in tovarišic iz Anarhistične politične organizacije k odporu in protinapadu. Navajamo daljši odlomek: "Bankrot državnega in kapitalističnega sistema, skupaj z nezadržno reprodukcijo in poglabljanjem njegovega razkroja pelje v stopnjevanje izključenosti in neskončnega nasilja nad revnimi. Vodi v nadaljnje ropanje, nepopravljivo uničevanje narave; ljudi, katerih življenja so bila opustošena, potiska v smrt na mejah in hkrati preživele sili v životarjenje na sodobnih delovnih galejah.

 

Solidarnost je naše orožje. V njenem duhu dajemo signal za protinapad na državno in kapitalistično brutalnost. Oživimo socialni in razredni odpor. Anarhistične tovarišice, skvoterje in vse borce ter borke širom sveta pozivamo k mobilizacijam in solidarnostnim akcijam z anarhističnim gibanjem in skvoti v Grčiji. Transnacionalna solidarnost lahko postavi barikade na pot načrtov države in kapitala ter okrepi odpor borcev in bork v vseh kotičkih sveta."

 

Tudi v kolektivu Črne luknje izražamo solidarnost z borki in borkami na ulicah in v skvotih, socialnih centrih in trgih uporne Exarchije in drugod po Grčiji ter po svetu. Kot pravijo sami: NOBENE PREDAJE - NOBENEGA PREMIRJA.

 

Severna Amerika: Staroselsko anarhistično srečanje

 

V zadnjih letih tudi pri nas večkrat slišimo o staroselskih bojih v Amerikah. Večje vidnosti so bili v zadnjih letih predvsem deležni boji proti gradnji naftovoda v Standing Rock v Severni Dakoti, ZDA, podobni boji na zahodnem delu ozemlja, ki ga okupira kanadska država ter boji ljudstva Mapuche zoper argentinsko in čilensko državo. Ne samo, da so vse te konfrontacije, ki še vedno trajajo, močne pozornosti deležne tudi znotraj globalnega anarhističnega gibanja, okrepili so tudi razmisleke o t.i. staroselskem anarhizmu.

 

V tej klimi se je sredi avgusta v Arizoni, ZDA več kot 120 ljudi iz več kot 30 kolektivov in organizacij zbralo na srečanju, ki je bil posvečen staroselskemu anarhizmu. Osnovni naboj srečanja je razviden iz vabila: "Pozivamo vse, ki iščejo izpolnjujoče življenje, ki bi bilo prosto gospostva, prisile in izkoriščanja, da se zberejo okoli tega ognja. Za vse tiste, ki se jim obrača želodec ob fascinaciji nad mrtvimi mislimi naseljencev, ob njihovih akademijah in zakonih, ob njihovem reformističnem in reakcionarnem "dekolonizacijskem aktivizmu" in ob pustem vrtiljaku levičarske politike v celoti. Za vse tiste sile Narave, ki jim ni možno vladati..."

 

Diskusije, delavnice in druge vrsti prispevki so se vrteli okoli številnih intrigantnih tem. Med njimi o vlogi tradicionalizma oziroma staroselskih tradicij v sodobnih bojih, o zemlji in identiteti, o staroselskih koncepcijah spola ter seveda o tem, kaj konkretno pomeni dekolonizacija ter katera orodja bi se pri tem procesu utegnila izkazati za produktivna.

 

Na tem mestu namenimo več pozornosti dvema temama: anarhizmu in dekolonizaciji. Kar se odnosa anarhizma tiče, na srečanju ni bilo večjih razhajanj, saj so udeleženci in udeleženke načeloma delili stališče, da gre pri staroselskem anarhizmu za edinstveno radikalno antikolonialno tendenco, ki je antagonistična do percipirane evropocentričnosti, vsebovane v samem izrazu. Po drugi strani pa so – tako udeleženci in udekeženke - koncepti vzajemne pomoči, nehierarhičnih družbenih odnosov in direktne akcije sestavni del mnogih, četudi ne vseh, različnih staroselskih sistemov vednosti.

 

Na drugi strani so revolucionarne strategije, ki temeljijo na državi, kot denimo socializem ali komunizem inherentno anti-staroselske. Četudi ni bilo eksplicitnega oziroma popolnega konsenza, je bilo močno zastopano stališče, da je anarhizem orodje, ki pomaga razlikovati med staroselsko antikolonialno politiko in tisto, ki jo zastopa liberalna oziroma levičarska politika, saj je slednja še vedno naddoločena z agendo kolonialnega naseljevanja oziroma s "settler colonial politics".

 

To nas pripelje do drugega poudarka, ki so ga močno zastopali udeleženci iz ozemlja, ki ga okupira kanadska država. Te so komentirali trenutne spravne napore kanadske države, ki skuša nasloviti lasten genocid nad staroselskimi ljudstvi: "Kolonializem naseljencev [settler-colonialism] ni del preteklosti. Njegovo nasilje je v oči bijoče, je tu, ta trenutek, danes in vsepovsod, kamor pogledamo. V tem kontekstu sprava pomeni razrešitev konflikta in vrnitev v stanje prijateljstva. Dekolonizacija se na drugi strani nanaša na odpravo oblasti kolonialne države in na prerazporeditev zemlje in naravnih virov. Pomeni tudi sprejem in legitimizacijo prej zatiranega staroselskega pogleda na svet. Dokolonizacija ni lahka beseda. Dobro moramo razmisliti o tem, kaj kolonizacija je, da bi jo razumeli: popolno administrativno in ekonomsko gospostvo nad ljudmi in prostorom. Dekolonizacija ne pomeni samo biti proti kapitalizmu, pomeni tudi biti proti državi. Ne more biti nobene sprave, dokler država Kanada obstaja."

 

Od avtonomnih prostorov v Ljubljani, preko uporne Exarchije v Atenah do vztrajnih staroselskih skupnosti v Amerikah odmeva skupno sporočilo: prste stran od avtonomnih prostorov; nobenega premirja - nobene predaje; nobene sprave z državo.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.