"After Europe"

"After Europe"

Recenzija dogodka
21. 2. 2013 - 15.30

Prejšnji četrtek je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval James Meadway. Osnovna linija Meadwayevega predavanja je bila predstavitev razumljive in koncizne zgodbe o izvorih in poteku ekonomske krize v EU – zgodbe, ki namesto moralističnega iskanja krivcev v mediteranski lenobi in požrešnih javnih sektorjih, jasno prikaže krizno ranljivost samega institucionalnega ustroja EU, začenši s skupno valuto.

Začel je z ugotovitvijo, da trenutna kriza ni preprosto še eden izmed periodičnih spustov oziroma kontrakcij, ki bi jih lahko uvrstili v normalo delovanje kapitalizma, ki bi sama od sebe ustvarila pogoje za ponoven zagon cikla, temveč globoka bolezen kapitalizma, iz katere ne obstaja več nobena avtomatična vrnitev v nekdanje 'normalno stanje'. Epohalna kriza je navsezadnje sledila podobno epohalnem obdobju pospešene globalne ekonomske aktivnosti, ki je bilo, bolj kot katerokoli prej v zgodovini, financirano s krediti.

Toda sedaj že razširjena pripoved o podivjanem finančnem sektorju in poku nepremičninskega balona sama po sebi še ni povsem dovolj za razumevanje krize EU: zasnove za slednjo so vedno že obstajale v sami institucionalni strukturi Unije. Meadway v zvezi s tem identificira dve ključni politično-ekonomski spremembi v širšem obdobju pred krizo, obe izrazito neoliberalni. Prva je liberalizacija oz. odprava regulacij v finančnem sektorju po anglosaškem zgledu. Druga je uvedba evra. Prvi, ki je razmišljal o možnosti enotne evropske valute, je bil navsezadnje Friederich Hayek in glede smotra tega ukrepa je bil zelo jasen: enotna valuta odmakne odločitve o monetarni politiki karseda daleč od nacionalnih vlad in s tem karseda daleč od kakršnihkoli demokratičnih institucij in nadzora ljudstva.

Oder za evropsko krizo je s tem bil pripravljen. Po poku nepremičninskega kreditnega balona v ZDA so se v težavah znašle tudi evropske banke in v tej fazi, v letih 2007 do 2009, so evropske vlade, tedaj še brez posebnih skrbi za javne finance, takoj priskočile na pomoč. S temi transferji iz državnih blagajn v banke pa so se kmalu razkrila nakopičena notranja strukturna neravnotežja EU, ki so izhaja v prvi vrsti iz prehoda na skupno valuto. S poenotenjem valute je namreč izginil blažilni posredovalni učinek valutnih razmerij, ki je omogočal relativno stabilen soobstoj različno razvitih evropskih gospodarstev. Šibke valute so nižje produktivnim gospodarstvom evropskega juga in vzhoda omogočale cenovno konkurenčost. Prehod k evru pa je porušil pogoje ravnovesja v menjavi med posameznimi članicami; različno razvita gospodarstva so se znašla v enakih valutnih pogojih, kar je - vsaj začasno – dvignilo povpraševanje po blagu iz centra in onemogočilo manj produktivno industrijo na periferiji. Rezultat je bil nastanek velikih trgovinskih deficitov v perifernih državah, pri čemer so banke iz centra z veseljem omogočale ohranjanje stopnje povpraševanja v perifernih državah z krediti. Od jeseni 2009 dalje pa je postajalo vedno bolj jasno, da se to ne more nadaljevati v neskončnost; pokazala se je realna možnost, da se bodo periferne države - v prvi vrsti Grčija – poskusile izviti iz razmerja naraščajoče ekonomske odvisnosti z bankrotom, kar je za nosilce dolgov, banke evropskega centra, predstavljalo resno grožnjo.

Od tod izhajata dve ključni potezi evropske ekonomske politike, ki jo poznamo iz zadnjih let: prvič, neskončna serija reševalnih ukrepov, deklarativno namenjena perifernim državam, dejansko pa prej omenjenim bankam ter drugič, drakonski varčevalni ukrepi, s katerimi naj bi se življenjski standard na periferiji uskladil z ravnjo njihovih onesposobljenih gospodarstev.

V zvezi z varčevalnimi ukrepi je tudi Meadway jasno poudaril tisto, na kar že nekaj časa opozarjajo vsi glasovi razuma znotraj ekonomije in zunaj nje: da, namreč, ti ukrepi, katerih učinek je krčenje porabe, ne morejo pripeljati do drugega kot do poglabljanja krize. Vseeno pa to ne pomeni, da gre pri njih za čisto brezumno norost izvajalcev teh politik; prej kot to, politike varčevanja izražajo jasno hierarhijo oz. vrstni red, po katerem se rešuje kriza evropskih institucij; politike varčevanja pomenijo, da je treba banke, nosilce finančnega premoženja ohraniti pri življenju ne glede na ceno, ki jo bo to imelo spričo destrukcije realnega gospodarstva.

Izpostaviti velja še eno institucionalno posebnost evroobmočja, ki se je je Meadway dotaknil proti koncu predavanja in kasneje v debati. Ne le, da so evropske države ostale brez monetarne politike – evropska monetarna politika, torej ECB, je ostala brez države, kar resno zmanjšuje njeno zmožnost za krizno posredovanje. V zadnji instanci je namreč vedno država tista, ki zagotavlja, da ima denar vrednost - s svojim monopolom nad nasiljem in z dejstvom, da v tej valuti pobira davke. ECB nima za sabo nič podobnega, kar pomeni vsaj to, da nikakor ni jasno, kdo naj bi v primeru težav poplačal njene obveznosti - učinkovito centralno reševanje krize preprečujejo nezaupanje in nacionalistično protekcionistični instinkti držav članic.

 

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Martin Hergouth.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness