Komunizem in razredni boj: preobrazba Italijanske komunistične partije

Komunizem in razredni boj: preobrazba Italijanske komunistične partije

Recenzija dogodka
Luka Bogdanić

Zadnje letošnje predavanje 17. letnika Delavsko-punkerske univerze je potekalo v četrtek, 19. decembra 2013, v Stari Mestni elektrarni. O preobrazbi italijanske komunistične partije je predaval Luka Bogdanić. Bogdanić je doktoriral iz filozofije na Sapienzi. Trenutno je član več projektnih skupin v Italiji in sodelavec oddelka za filozofijo Univerze v Zagrebu.

Bogdanić je začel z orisom zgodovine nastanka KPI oziroma italijanske komunistične partije. Osredotočil se je na kontekst njenega ponovnega nastanka po koncu druge svetovne vojne in kontekst leta 1989 oziroma 1991, ko je partija razpadla.

KPI je bila največja komunistična partija v zahodni Evropi, ni pa bila nikoli na oblasti. Pod vodstvom Palmira Togliattija [toljatija] so njeni člani postali aktivni člani večstrankarske vlade, ne pa bili zgolj v opoziciji. Togliatti je stranko vključil v proces nastajanja italijanske ustave, v katero so vgradili nekatere izrazito komunistične vrednote. Bogdanić zato v njih vidi očete današnjega večparlamentarnega italijanskega sistema in v pisanju ustave vidi ključni faktor rasti partije.

Drugi pomemben vpliv v oblikovanju partije je bila vloga Gramscija in njegovih konceptov. Njegovi Zapiski iz ječe so bili objavljeni sicer šele leta 1948, Togliatti pa je imel prvi vpogled vanje in je bil Gramscijev prvi urednik in interpret. Izpostavil je pomen odnosa do institucij države in vprašanja demokracije. Ko množice postanejo njen konstitutivni element, vprašanje dialektike demokracije, institucij in množic postane ključno. Prav to posebno zanimanje za tovrstna vprašanja je razlikovalo italijansko komunistično partijo od ostalih zahodnoevropskih komunističnih partij. Prav ta intuicija jim je omogočila razvoj.

Togliatti je Gramscija prikazal kot zagovornika enotnosti, katere namen je bil ustvariti blok nacionalnih sil, ki bi preprečile razvoj fašizma. Zavzemal se je za zgodovinski blok intelektualcev in delavcev ter vseh potlačenih skupin v boju za obrambo demokratičnih institucij.

Gramsci je bil prevajalec Leninove misli v italijanski kontekst. Kot intelektualec je bil pomemben za partijo, saj je na njeno stran pridobival druge intelektualce, med katerimi je sicer v predvojni Italiji prevladoval vpliv neoidealizma. Bil je heterodoksen marksistični mislec, saj je premaknil težišče iz baze, na katero se je osredotočal ortodoksni stalinizem, k premisleku o nadstavbi. V kontekstu italijanske situacije je poskušal premisliti koncept revolucije. Bogdanić meni, da je njegov največji doprinos premislek revolucije v kontekstu, ko juriš na zimski dvorec ni več možen. Tako hegemonija kot koncept nastaneta iz premisleka o transformaciji pojma revolucije. Togliatti je to prevzel od Gramscija in poudaril nasprotovanje mehanicistični interpretaciji baze in nadstavbe. Izpostavil je tudi pomen politične kulture in pasivne revolucije oziroma delovanje partije v domeni kulture kot take.

KPI je zaradi zavesti o pomembnosti institucij in vprašanja države ter kulturne hegemonije, ki jo je izvajala prek članstva, organov kulture, založniške dejavnosti ipd., postala ena od ključnih strank v Italiji in največja komunistična partija v Zahodni Evropi, ki je na volitvah dosegala kar 20-30 odstotkov glasov! V nadaljevanju si Bogdanić zastavi vprašanje, kako je lahko propadla tako uspešna stranka.

Med letoma 1978 in 1987 je partija izgubila okrog 400.000 članov. Na svojem vrhuncu jih je štela več kot milijon in pol. Osemdeseta so bila zaznamovana z valom neoliberalizma in bila leta nezanimanja za politiko in obračanja v zasebnost. Partija je vse bolj izgubljala vlogo kulturnega hegemona in vse bolj padala pod vpliv tistega pojava, ki ga danes poznamo pod imenom berlusconizacija. Razredni boj kot osnovna matrica razlage družbenih konfliktov je vse bolj izgubljal primat, nadomestile pa so ga abstraktne kategorije meščanskega prava. Družbene težave niso bile več dojete kot posledica ekonomske krize, temveč kot posledica krize volilnega sistema. Prišlo je do postopnega premika v desno skozi revizijo zgodovine in prek spremembe epistemoloških izhodišč za branje dejanskosti. Po smrti Togliattija in koncu stalinizma se je partija začela razvijati, sicer neformalno, kot federacija. Od takrat levi in desni pol nista bila nikoli več združena.

Occhetto je bil tisti generalni sekretar, ki je bil leta 1988 izbran kot kompromis med levico in desnico znotraj partije in ki je proces revizije dokončno zakoličil. Prav on je bil tisti, ki je leta 1989 s predlogom o spremembi imena, kar je bil predpogoj vstopa v takratno socialistično internacionalo, začrtal pot v propad. Da pa je kot generalni sekretar sploh imel takšno moč, je bila posledica slabo aplicirane ideje demokratičnega centralizma. Ta očitno ni bil demokratičen, saj so bile politike lahko predlagane in so se izvajale od zgoraj navzdol, celo mimo vednosti centralnega komiteja in članstva.

Mednarodni kontekst, obeležen s padcem berlinskega zidu in z vladavino neoliberalizma, je na KPI vplival tako materialno kot ideološko. V svetu je izgubljala mesto in padala pod ideološki vpliv desnice, ki je svojo hegemonijo dosegala prek močne materialne baze. Kriza realnih socializmov je imela za posledico, da so mnogi člani prišli do zaključka, da družbena lastnina proizvodnih sredstev ni več možna, razredni boj pa ni več instrument za branje politike in zgodovine.
Kapitalizem ni zmagal samo na nivoju ekonomije, temveč tudi ideologije – zmagal je v glavah tistih, ki naj bi bili komunisti. Partijo je pestil tudi problem birokratizacije, ki je bil posledica preobsežne mašinerije. Vez med bazo in funkcionarji je tako vse bolj izginjala.
Leta 1991, na drugem kongresu v Riminiju, se je KPI razpustila. Iz nje sta izšli dve stranki: stranka levih demokratov PDS in Rifundazione Comunista, ki pa do rezultatov KPI nikoli nista prišli. Bogdanić je zaključil, da je s koncem KPI nastopil tudi konec aktivnega udeleževanja množic v političnem življenju Italije, vsaj na levici. Vodje največje komunistične partije v Zahodni Evropi so mislili, da jim bo sprememba imena prinesla oblast. Danes pa lahko jasno vidimo, da je bila kvečjemu pokazatelj širših ideoloških in materialnih sprememb, ki so delavski razred pripeljale v dobo prekarizacije.
Posnetek predavanja Bogdanića si lahko ogledate na spletni strani ali na Youtube kanalu DPU. Prvo predavanje v novem letu bo v četrtek, 9. 1., ob 18. uri v ljubljanski Stari Mestni elektrarni. O organizacijskem vprašanju in ravneh abstrakcije bo predaval Marko Kostanić.

Poročilo je pripravila Anita Tolić.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.