MacBridovo poročilo 34 let pozneje

MacBridovo poročilo 34 let pozneje

Recenzija dogodka
Sašo Slaček

V četrtek, 23. januarja 2014, je v ciklu predavanj Inštituta za delavske študije, v katerega se je z začetkom novega leta preobrazila Delavsko-punkerska univerza, predaval Sašo Slaček. Slaček je raziskovalec na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja FDV ter član Inštituta za delavske študije in Iniciative za demokratični socializem.

Slaček je uvodoma predstavil zgodovinski kontekst neslavnega MacBridovega poročila. Kakšno desetletje pred poročilom so začele izhajati prodorne analize globalnih odnosov neenakosti in nadvlade. Obenem so se mnoge države in s tem družbe osvobodile jarma kolonializma in represije. Konec sedemdesetih tako v ZDA kot v Veliki Britaniji delavstvo še ni bilo zatrto, razraščanju neoliberalnega projekta navkljub. V teh okoliščinah so se oblikovali interesi perifernih držav po multilateralnih sporazumih.

Te države so se po osamosvojitvi namreč soočile s pomanjkanjem in hudo nerazvitostjo - izrazito tudi na področju komunikacij. To problematiko jim je uspelo uvrstiti na dnevni red UNESCA, ki je leta 1977 ustanovil MacBridovo komisijo. Naloga komisije je bila, da razišče komunikacijsko nerazvitost perifernih držav in predlaga daljnosežne reforme. MacBridovo poročilo je izšlo tri leta zatem in je, kot poudarja Slaček, izražalo predvsem interese neuvrščenih.

Poročilo je sicer razmeroma skromno in zadržano. Vseeno pa prinaša dve zanimivosti: odprto kritiko komercialne in birokratske cenzure ter ostro ločevanje med človekovo pravico do komuniciranja in investitorjevo pravico do razpolaganja s komunikacijskimi sredstvi. Poročilo je pomembno tudi zato, ker razlikuje med abstraktno pravico do komuniciranja in dejansko zmožnostjo komuniciranja. Da bi oseba lahko komunicirala, ji mora biti namreč zagotovljen predvsem dostop do sredstev komunikacije, ne zgolj načelno dovoljenje, da komunicira.

Slaček je v nadaljevanju izpostavil še nekaj zanimivih sklepov MacBridovega poročila, s katerimi je izraziteje nakazal njegovo subverzivnost. Pri obravnavi posledic tržne konkurence, v katero so vpeti mediji, poročilo namreč govori o nujnosti in škodljivosti koncentracije in centralizacije komunikacijskih sredstev. Ta pojava dodatno krepita že skoraj nepremostljivo neenakost dostopa do komunikacijskih kanalov tako znotraj držav centra kot med temi državami in državami periferije. Govor o centralizaciji in koncentraciji produkcijskih ali komunikacijskih sredstev kot nujnem izidu svobodne konkurenčne tekme je prijetno presenečenje. Ni namreč značilen za prevladujoče, liberalne analize, ki za odpravo centralizacije in koncentracije predpisujejo kvečjemu povečanje konkurenčnosti.

V drugem delu je predavatelj podrobneje obravnaval predloge in napotke poročila. Izpostavil je predvsem dva predloga. Prvi predlaga razvoj nacionalnih komunikacijskih kapacitet s cenejšimi tehnologijami, ki so lahko v perifernih državah ustreznejše. Drugi pa predlaga vzpostavitev lokalnih centrov s komunikacijsko opremo, ki bi bila prebivalcem na voljo za izposojo. Te projekte naj bi financirali s progresivnejšim obdavčevanjem in z neposrednim obdavčenjem komercialnega oglaševanja, ki škodljivo vpliva na komuniciranje.

V sklepu je Slaček opozoril, da je bilo MacBridovo poročilo zaradi svoje subverzivnosti kritizirano, ignorirano in končno pozabljeno. To pa predavatelja ne preseneča. V desetletjih, ki so sledila, sta se namreč dostopnost komunikacijskih sredstev in neenakost razvoja le še poslabšalia, kar je poročilo tudi predvidelo. Koncentracija kapitala in s tem komunikacijskih sredstev se je zaradi zaostrene konkurenčnosti povečala. Danes zgolj peščica lastnikov nadzoruje ogromen delež vseh medijskih hiš in komunikacijskih kanalov.

Slaček je na koncu spregovoril o radikalnejši strategiji upora. Ta bi morala ustaviti vse hitrejšo privatizacijo komunikacijskih kanalov in sredstev ter liberalizacijo trgov. Takšna strategija po Slačku ne more mimo zahteve po podružbljanju sredstev komuniciranja in po demokratičnem nadzoru nad njihovo uporabo.

Posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani in na youtube kanalu Inštituta za delavske študije. Naslednje predavanje iz cikla »Socializem« bo v četrtek, 30. januarja, ob 18. uri v Stari elektrarni. Domagoj Mihaljević bo govoril o socialističnih ciljih, liberalnih težnjah in realnosti razpada Jugoslavije.

Poročilo je pripravil Tibor Rutar.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.