Razgovor z Michaelom Heinrichom; predavanje Michaela Robertsa in simpozij o socializaciji bančnega sektorja in javnem dolgu

Razgovor z Michaelom Heinrichom; predavanje Michaela Robertsa in simpozij o socializaciji bančnega sektorja in javnem dolgu

Recenzija dogodka

V preteklem tednu so se zvrstili kar trije dogodki pod okriljem Inštituta za delavske študije. Najprej se je v sredo, 12. marca, na sedežu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije zgodil pogovor z Michaelom Heinrichom, enim izmed najvidnejših interpretov Marxove misli v Nemčiji in na svetu ta trenutek. Naslednji dan je v Stari elektrarni predaval Michael Roberts, avtor popularnega spletnega bloga The Next Recession. Predavanje je služilo kot uvod v tretji dogodek minulega tedna, simpozij o socializaciji in demokratizaciji bančnega sektorja.

Michael Heinrich je dedič doprinosa, ki ga je v sedemdesetih in osemdesetih k razumevanju Marxovega opusa in še posebej Kapitala prinesel krog nemških akademikov, poimenovan Neue Marx-Lektüre. Ta krog je sicer mednarodno manj poznan od francoskih strukturnih marksistov ali italijanskih operaistov, druži pa jih sočasnost, s katero so se odzvali na brezperspektivnost marksizma, v katero je ta tisti čas zabredel. Kot teoretski in politični projekt je marksizem zašel v slepo ulico najprej z dogmatičnostjo dialektičnega materializma v času stalinizma in nato s pragmatizmom in kulturnim marksizmom, v katerega sta zašla tako evrokomunizem na zahodu kot realsocializmi na vzhodu.

Heinrich takšne zastranitve opredeljuje kot zgolj poglavja v stoletni zgodovini zgrešenih interpretacij Marxa, ki jih strne z izrazom Weltanschauung Marxismus oziroma svetovnonazorski marksizem. S tem izrazom Heinrich označuje prepričanje, da je pisanje Karla Marxa zaključena celota, v kateri se skriva univerzalna politična in teoretska Resnica. Med svetovnonazorske marksiste Heinrich prišteva tudi Lenina in vodjo predvojne nemške socialne demokracije, Karla Kautskega, korenine pa po njegovem sežejo vse tja nazaj do Engelsovih poenostavljajočih zagovorov Marxove misli, kot na primer v poznani knjigi Anti-Dühring.

Heinrich opozarja, da Marxov opus ni zaključena celota. Drugi in tretji del Kapitala sta šele posthumno urejena, preostanek pa sploh nikoli ni bil končan. Obstajajo tudi pomembne razlike med zgodnejšim in kasnejšim Marxom. Tu se lahko spomnimo Althusserja, ki v Marxovem intelektualnem razvoju izpostavlja eno veliko ločnico oziroma epistemološki rez, ki se zgodi okoli leta 1845 in ki ločuje ideologijo mladega Marxa od znanosti starega Marxa. Heinrich za razliko od Althusserja izpostavlja več enako pomembnih prelomov: poleg preloma z esencializmom so tu še prelomi z metodološkim individualizmom, z empiricizmom in s historicizmom, medtem ko je razlikovanje med ideologijo in znanostjo zanj preveč strogo.

Rezerviranost do utečenih prepričanj o Marxu je iz Heinricha naredila zelo inovativnega interpreta, vendar tudi izjemnega pedagoga. Študija Kritika politične ekonomije: Uvod, ki jo ravno te dni v slovenskem prevodu izdaja Založba Sophia, velja po mnenju mnogih celo za najboljši uvod v razumevanje Marxovega Kapitala.

V četrtek, 13. marca, je sledil redni dogodek v sklopu 17. letnika predavanj. Tokratni predavatelj, Michael Roberts, je zanimiva pojava v svetu politične ekonomije. Gre za investicijskega bankirja s tridesetletnimi izkušnjami v londonskem finančnem središču City, ki pa pod psevdonimom Michael Roberts ustvarja enega najbolj branih blogov marksistične politične ekonomije na internetu, The Next Recession.

Gre tudi za avtorja pamfleta o socializaciji bank, ki danes predstavlja uradno stališče britanske zveze sindikatov. O tej temi je tudi predaval tokrat v Ljubljani. V izjemno poljudnem predavanju je Roberts poudaril, da bi moralo biti bančništvo servis, ki služi javnemu interesu, popolnoma nič drugače od šolstva, zdravstva ali socialne storitve. Vse dokler se bo, nasprotno, bančništvo dojemalo kot vrh svobodnega podjetniškega delovanja, v čigar tehnične rešitve se politika nima kaj vtikati, vse dotlej se bodo nadaljevali tudi ekscesi, ki jim nismo v letih gospodarske krize nič manj priča.

Roberts vidi rešitev tako v socializaciji nadzora kot demokratizaciji procesov odločanja v bančnem sektorju. Če lahko izbiramo predsednika, ki vodi tako kompleksen sistem, kot je država, čemu potem ne bi mogli izbirati vodje centralne banke, zaključuje predavatelj.

Michael Roberts je sodeloval tudi na simpoziju o socializaciji bank in reševanju dolžniškega vprašanja, ki se je čez vikend odvijal na sedežu Zveze sindikatov Slovenije, skupaj z nekaj drugimi ekonomisti, ki se ukvarjajo s tovrstnimi vprašanji pri grški levičarski stranki Syriza in nemški Die Linke ter drugod. Rezultat simpozija bo pamflet, ki bo zagovarjal pomen tovrstnih ukrepov tudi v domačih logih. Posnetke njihovih razmislekov in vseh ostalih predavanj in debat tega tedna si lahko ogledate na spletni strani in YouTube kanalu Inštituta za delavske študije.

Naslednje predavanje bo izjemoma dan prej kot ponavadi, torej danes, in sicer že ob 18.00 v Stari mestni elektrarni. Svoj premislek o socialistični politiki za današnji čas bo predstavil Aleksandar Stojanović, aktivist in član Centra za družbeno analizo iz Beograda. Vabljeni, vstop prost.

Poročilo je napisal Dragan Nikčević.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness