Srbija in Slovenija v osemdesetih letih: pogled od spodaj

Srbija in Slovenija v osemdesetih letih: pogled od spodaj

Recenzija dogodka

26. februarja je Inštitut za delavske študije v sklopu letnega cikla predavanj o socializmu gostil Gorana Musića, zgodovinarja, ki se specializira za delavska gibanja v pozni Jugoslaviji.

Predavatelj se pridružuje tisti zgodovinski interpretaciji dogodkov, po kateri gre najbolj ključne dejavnike razpada nekdanje države poiskati ravno v slovenski in srbski socialistični republiki. Vendar se Musić, za razliko od zgodovinarjev, kot je Dejan Jović, ne zaustavlja samo pri odločitvah političnih in ekonomskih elit, temveč izpostavlja dogajanja med navadnim prebivalstvom v poznih osemdesetih.

Musić kritizira dvoje dominantnih diskurzov, ki določajo razumevanje osemdesetih let. Po prvem so delavski razredi v Srbiji odprtih rok sprejeli klic avtoritarnega vodje in vzpenjajoči nacionalizem. Po drugem pa naj bi se slovenska družba noriji devetdesetih uspešno izognila po zaslugi svoje naprednosti, uvod v katero naj bi bila civilnodružbena in mladinska gibanja osemdesetih, ki nato vodijo v samostojnost in uspešno tranzicijo, medtem ko se na delavce v tej zgodbi ponavadi pozablja, kljub izjemnemu porastu stavkovnih gibanj na prelomu obeh desetletij.

Po Musiću med delavci obstajata dve ključni razumevanji situacije v pozni Jugoslaviji. Ne ena ne druga ne izvirata iz nekakšnih vrojenih domovinskih čustev srbskih in slovenskih delavcev, temveč izvirata iz specifičnega sistema jugoslovanskega samoupravnega socializma. Ta je po Musiću s široko avtonomijo, ki jo je puščal podjetjem, ustvarjal pogoje, v katerih delavci svoj interes večino časa enačijo raje z interesi vodstev svojih podjetij kot pa z državo ali z zaposlenimi v konkurenčnih podjetjih. Po drugi strani pa so delavci takrat, ko so ekscesi v posamičnih podjetjih presegli socialistične norme družbene enakopravnosti, verjeli, da je država tista, ki mora narediti red. Sistem tako ves čas niha med političnim in ekonomskim nadzorom nad proizvodnjo, enako pa tudi prepričanja delavcev v eno ali drugo interpretacijo.

Reprezentativen primer prvega so šestdeseta, čas tako imenovanega tržnega socializma, ki ga zagovarjajo sindikati, vodstva podjetij in liberalna struja v Zvezi komunistov, dominantna tako v Sloveniji kot v Srbiji. Takšna situacija, v kateri regionalna vodstva začnejo zastopati gospodarske in politične interese posamičnih republik, je tista, ki ustvari pogoje za nacionalizem v Jugoslaviji. Po drugi strani pa je v sedemdesetih liberalizacija zaustavljena, okrepijo se oblike neposredne participacije delavstva in nastopi čas tako imenovane dogovorne ekonomije. V tem obdobju se razredni značaj prepričanj delavcev izrazito okrepi.

Z začetkom osemdesetih Zveza komunistov Jugoslavije s smrtjo nadnacionalne in nadrazredne figure Tita dokončno izgubi zmožnost ubiranja enotne poti iz svojih težav. Delavci v tem času partiji očitajo pasivnost in pomanjkanje vizije. Vlada splošno prepričanje, da je državo treba temeljito reformirati.

Slovenska in srbska zveza komunistov sta si bili enotni v prepričanju o potrebnosti sprememb, toda razhajali sta se pri vprašanju, na kakšen način reforme sprovesti. Med srbskimi politiki, kjer leta 1987 stopi na čelo Slobodan Milošević, vlada prepričanje, da je za funkcionalno jugoslovansko tržišče najprej potrebna delna recentralizacija in okrepitev federalnih pristojnosti v Beogradu na račun svoboščin, ki jih je republikam naklonila ustava iz leta 1974. V Sloveniji, kjer 1986 stopi na čelo Milan Kučan, pa od te avtonomije niso bili pripravljeni odstopiti.

Kar je pravzaprav skupno mlajšim političnim elitam v obeh državah, je, da sta druga drugo izkoristili za nabiranje podpore med prebivalstvom. Slednje ni več videlo glavnega sovražnika v menedžerski tehnokraciji, temveč v politični birokraciji, če uporabimo izrazje tistega časa. Slovenskim politikom je ta resentiment uspelo usmeriti proti Beogradu, ki da duši potencial posamičnih republik, srbskim pa proti Ljubljani in drugim centrom, ki da sedijo na privilegijih in blokirajo spremembe. Preostanek, kot pravijo, je zgodovina ...

V nadaljevanju je Goran Musić opisal še stavkovna gibanja, ki so se v zadnjih letih Jugoslavije izjemno razmnožila in radikalizirala, v Sloveniji na primer v TAM-u in v Litostroju. V njih je predavatelj prepoznal možnost, da bi se nadaljnji razvoj dogodkov lahko obrnil tudi drugače. Celotno predavanje si lahko ogledate na spletni strani in Youtube kanalu Inštituta za delavske študije. Jutri, 5. marca pa ste vabljeni na predavanje Catherine Samary, ki bo predstavila svojo polemiko z Michaelom Lebowitzem o tem, kako uspešna je bila Jugoslavija kot socialistični projekt.

Poročilo je pripravil Dragan Nikčević.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kul. Predavanje & povzetek.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness