Zakaj socializem?

Zakaj socializem?

Recenzija dogodka

V četrtek, 3. aprila 2014, je v sklopu ciklusa predavanj Inštituta za delavske študije, v katerega se je z začetkom novega leta preobrazila Delavsko-punkerska univerza, predaval Vuk Vuković. Vuk je študent sociologije v Beogradu in član teoretsko-političnega kolektiva Gerusija in beograjskega Centra za družbene analize.

Predavanje je začel s kratko, a iz političnih razlogov relevantno zavrnitvijo dveh zelo znanih in obenem zelo vulgarnih argumentov, s katerima se ponavadi upravičuje boj za socializem. Prvi argument je paradoksen. To je ena bolj znanih vulgarnomarksističnih trditev, po kateri je prihod socializma nujen zaradi notranjih protislovij kapitalizma. Ta deterministični pogled je politično gledano izrazito regresiven, saj predpostavlja, da je zavestni politični boj za socializem nesmiseln, ker bo do revolucije prej ali slej prišlo avtomatično. Drugi argument se zanaša na moralni kompas posameznikov. Argument je, da je boj za socializem primarno boj, apel in moč katerega se skrivata v njegovih moralnih temeljih. Boj za socializem je tako predvsem boj proti skorumpiranim politikom, goljufivim kapitalistom in zlobnim finančnikom ter boj za mater naravo, spontani altruizem in duhovno rast.

Po Vukoviću sta oba argumenta ne le pojmovno šibka, saj razen izrazito abstraktnih in lepo zvenečih parol ne nudita nobenega globljega uvida, marveč tudi strateško neuporabna. Če to drži, moramo, je nadaljeval, socializem začrtati kot projekt, ki se zanaša v prvi vrsti na dejansko obstoječe individualne interese in razloge, ki vodijo človeško dejavnost.

Za namen prikaza takšnega pojmovanja socializma, ki se opira predvsem na materialne interese družbenih agentov, je Vuković najprej kritiziral na levici priljubljene kritične teorije množične potrošnje. Sodeč po teh teorijah so delavci v sodobnih družbah ne le izkoriščani na delovnem mestu, temveč so načrtno pasivizirani tudi izven delovnega mesta, ko gledajo televizijo, nakupujejo ali berejo. Obenem množični mediji in drugi fenomeni sodobnega, potrošniškega kapitalizma ustvarjajo, razširjajo in napihujejo t. i. lažne potrebe, s katerimi delavce prevarajo in jim nepovratno zamegljujejo njihove prave potrebe in interese. Ljudje nasploh in potrošniki posamič so tako postali pasivni avtomatoni, namesto da bi bili dejavni agenti, pripravljeni na boj za svoje prave interese.

Če so delavci zares le pasivni potrošniki, kot trdi velik del levice, iz tega sledi, da se ne bodo nikoli uspeli upirati izkoriščanju, ki naj bi bilo za to pasivnost sploh odgovorno. Po Vukoviću sta ta sklep in argument, iz katerega sledi, problematična na več ravneh. Prvič, kritike množične kulture in potrošnje so izvorno izrazito konservativne narave. Drugič in pomembneje, danes, ko potrošnja že več desetletij upada in ko stotine milijonov ljudi stradajo, je nesmiselno govoriti o množični potrošnji kot o nekakšnem temeljnem problemu, ki ga moramo v prihodnosti v celoti zaobiti.

V nadaljevanju predavanja je Vukovića zanimalo, kaj je temeljna dejavnost ali značilnost družbenih agentov, zaradi katere lahko upravičeno zavrnemo naivne kritike množične potrošnje kot nečesa, kar absolutno pasivizira in uspava. Povedano drugače, zanimalo ga je, kaj je materialni predpogoj aktivne, množične in izrecno politične mobilizacije zoper, denimo, izkoriščanje. Dejal je, da običajni odgovori, ki ta materialni predpogoj pozabljajo in poudarjajo le že izdelano politično in množično dejavnost – torej redke revolucionarne izbruhe –, izpustijo ravno ključni del.

Ključni del, ki ga izpustijo, je dejstvo, da so družbeni agenti že vselej navdani z določenimi osnovnimi potrebami in interesi, na podlagi katerih izvajajo dobršen del svoje dejavnosti. Rečeno nekoliko drugače, če obstajajo, denimo, izkoriščevalske prakse, ki spodjedajo te interese in potrebe, bodo agenti to vsaj načeloma prepoznali in se v skladu s tem prepoznanjem vsaj minimalno tudi ravnali. Ko delavec izkuša izkoriščanje in nadvlado na delovnem mestu, se jima na takšen ali drugačen način – in ponavadi zgolj fragmentirano – upira. In ravno to dejstvo, torej dejstvo, da izkoriščanje sámo vselej goji vsaj minimalne prakse upiranja temu izkoriščanju, je predpogoj ali podlaga, na kateri se lahko skozi mukotrpno agitiranje in konkretne boje dviga zavestna, množična politična dejavnost, katere cilj je, denimo, odprava izkoriščanja.

Po Vukoviću je to ključna in celo na levici skoraj vedno nepripoznana izhodiščna točka ne le zares materialistične sociologije, marveč tudi in predvsem zares socialistične politične strategije. Zato se v drugem delu svojega predavanja posveti skoraj izključno morebitnim vprašanjem, problemom, potencialnostim in zanimivostim, ki jih poraja takšno materialistično pojmovanje družbene dejavnosti nasploh in socialistične politike posamič.

Posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani ali na youtube kanalu Inštituta za delavske študije. Naslednje predavanje iz ciklusa Socializem bo v četrtek, 10. aprila, ob 18. uri v Stari elektrarni. Na tem predavanju bo Dan Hind govoril o spremembah v komunikacijskih tehnologijah in možnosti za revolucionarno reformo.

Poročilo je pripravil Tibor Rutar.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.