Pazi drek

Miklavčeva ulica

Prebivalci srednjevzhodnega dela Ljubljane ste morda že opazili noviteto, ki nas bo spremljala do 10. junija. Predvsem ste s tem že dobro seznanjeni uporabniki avtobusne postaje Tržnica Moste. Ampak danes potujemo mimo tega. Če torej na desnem bregu Ljubljanice nadaljujemo pot mimo pravkar obnavljanega mosta med kodeljevsko Pugljevo in onstran-rečno Zaloško, se znajdemo na Ob Ljubljanici, o kateri smo že pisali. Če pa pot po okljuku stran od reke nadaljujemo naravnost, smo pristali v slepi ulici, Miklavčevi ulici.

Miklavčeva je ulica, katere konec bi se moral končati na Kajuhovo, pa se ne. Namesto tega se na koncu bohoti pritlična linija avtomobilskih garaž, ki kar kliče po igranju med ravbarji in žandarji. Glede na trenutno populacijo mladih na ulici, pa se na koncu ulice zdaj igrajo samo še pravi ravbarji, saj so se žandarji z druge strani reke preselili globje v predel Most.

Skoraj bi se lahko pri omembi te ulice veselili, da si je še ena ženska priborila vstop v mestno ulično poimenovanje. To moč so si zaenkrat v Ljubljani izborile le nekdanje partizanke. Ostale ženske so bile s strani malodane vseh režimov – GLADKO pozabljene.  Zakaj si je ta zaslužila si ostati v kulturnem spominu? Leta 1961 so se odločili dati tudi gospo Miklavc v ime ulice, ker je bila poročena z gospodom Miklavcem. Roko na srce, ulica je poimenovana po obeh.

Prisluhnimo podrobneje zgodbi Franca - Tička (we shit you not!) in Francke Miklavc (ne, res se ne zajebavamo). Oba sta se rodila v Ljubljani in padla v drugi svetovni vojni južneje od nje. To je nekako to. Vojna je pač neumna stvar, je treba strelat na znak.

Ker na Miklavčevi razen raznolikih načinov gradnje socialističnih vrstnih hiš ne boste videli dosti drugega, se lahko obregnete ob, po pričevanjih, nekdanji živ spomenik te ulice. Če je že samo ime v znamenju smrti izpod rok fašističnih opresorjev druge svetovne vojne; potem je v znamenju smrti tudi neka oseba, ki je nekoč živela na prav tej ulici in nosila tattoo smrti. Zaporedje številk še preden je bilo trendi tetoviranje črtne kode je spominjalo na nekdanje taborjenje na vzhodni nemški meji.

Da ne bomo tako nesramni in zagotavljali, da na Miklavčevi ni drugega razen bajt, omenimo še, da jo od Ljubljanice in parka ob njej vendarle loči urbanistična posebnost – ozka cesta, ki iz Miklavčeve vodi na ulico Ob Ljubljanici. Vnemar pa prav tako ni metati kamnitih stopnic na koncu ulice, ki invalidskim in drugim vozičkom resnično preprečuje prehod na Kajuhovo. Dostop s kolesom je sicer možen s kolesom, ki ga vodite ob sebi, za druga prevozna sredstva je prastara klančina ob stopnicah dokaj adrenalinska izkušnja.

Pazite pa le, ko govorimo o Miklavčevi ulici. Ta se nahaja v Ljubljani. Eno od njih najdemo še v Mariboru in drugo v Borovnici.  Tista v Mariboru nam bo že še kdaj prišla pod drobnogled, saj se na njej nahaja malo morje nestanovanjsih objektov. Na ljubljanski pa poleg s.p.-jev vseh vrst, katerih lastniki tam živijo, razen stanovanjskih bajt ne najdete drugega kot tiskarne. Pa še ta se nahaja – v kleti ene od vrstnih hiš na začetku ulice. Prav v tisti, ki je decembra že vrsto leto pisano okrašena med balkonom in bližnjim grmom.

Če vas tovrstna ulica mika, sprejmite namig in poglejte kakšno spletno nepremičninsko dražbo. Enkrat do jutri. Ampak se zavedajte, da je na Miklavčevi ulici domača žival skoraj obvezna oprema hiše. Priskrbeti ali s hrano privabiti, si jo boste morali sami.

Po prvi ulici, ki jo na Kodeljevem poplavi, je ob zadnjih poplavah skakala PiaN.