Pazi drek

Pazi drek

Oddaja
11. 1. 2017 - 8.15

Parmska cesta

 

V štepanjskem kraljestvu, koder se Litijska nezadržljivo vije na vzhod proti – Litiji, kakih sto metrov, preden se v višavo vzpenjajo ponosni, široki in visoki socbloki, se proti severu odcepi naša današnja Parmska cesta. Ne gre je menjati z na uho na moč podobni Parmovi ulici, mdr. centrali ljubljanskega Zavoda za zaposlovanje, katere patron je gospod Viktor Parma, skladatelj oper in operet, saj je poimenovana po mestu Parmi, s katerim je Ljubljana protokolarno prijateljska že od leta 1964.

Dovolj o teoriji, gremo na prakso, tudi če je ne moremo podajati brez konstantnega teoretiziranja. Kot rečeno, štarta na križišču z Litijsko, in sicer kot podaljšek Hruševske ceste, ki se obrobljajoč Golovec vije globoko v hruševsko deželo. No, odvisno od perspektive, saj bi lahko obratno imeli prav slednjo za podaljšek naše Parmske. In kot je slepa pravica, je slepa tudi ulica, vsaj za avte, kajti izteka se v štepanjski kej ob Ljubljanici, nedaleč od sotočja slednje in Gruberjevega kanala. A kakšne panorame in pejsaži vmes! Na desni strani – obrobja urbaniziranega bisera, načrtno narejenega blokovskega bivališča z igrišči, betonom in polno rastlinskega šavja, Merkatorjevo skladišče, garaže, kvadrasti arhitektonski obrisi in vse polno magnolij na okenskih policah, pa prijazno ograjeni, pisani in na vse strani odprti vrtec. Par korakov in si v getu, malo prefrajersko rečeno.

Na drugi pa – standardna podoba slovenskega polpodeželja z v Ljubljani tako pogosto ad hoc zidanimi družinskimi stanovanjskimi hišami, pol podrtimi, tako rekoč muzeja vrednimi kozolci sredi travnika, pa mnogimi kratkimi odcepi in hudimi uličicami, ki tvorijo pravcato vasico oz. lahko kar rečemo tako zvano Štepanjo vas z epicentrom cerkvijo Sv. Štefana ter zelo obiska vrednim pokopališčem pred njo, katerega slikovitost vas tudi kot aktivne ali bolje rečeno pasivne stranke ne bi razočarala. In še kar širše trate na tej strani, vrtičkaste džungle, prostran parking in seveda dom za ostarele. Tukaj se parmsko pouličje začenja počasi iztekat v svojo slepoto.

Slednja vas pripelje, kot omenjeno, do nabrežja ali bolj desno do Tuša ter skozinskoz mnogih malih, umetelno umetnih uličic, kakršnih je poln ves Štepc in o katerih bo tekom naših drekanj gotovo treba še kakšno reči. Kar pa se tiče Parmske, ji je treba priznati, da združuje vso paradoksalno fikcijo ljubljanske samopodobe; spetinspet sela in vasi in zaselki, kot da se jim niti v najmestnejših, celo planirano mestnih delih mesta ne moreš ogniti, ter prav ta najžlahtnejša mestnost, industrijski konstrukt, ki da slehernem kraju neubranljiv čar konstantno propadajočih produkcijskih načinov, brstečih v njihovem nepredvidljivem razvoju. Tega pač t.i. meščanska Ljubljana ne more poštekat, ker je z vsem akademskim in baročnim pošminkavanjem pač bistveno seljačka.

Uf, da se ne zafilozofiramo. Mislim, da bo treba iti čez parmsko na en fin špancir. Da človek zadiha ta frišen polarni mraz in toplarnin termo boj proti njemu. Plezat po kozolcu, do cerkve na en oče naš, se sprehodit med mrtvimi, v Tuš po pašteto in v Merkator bar na enga kratkega. Vse med sožitju in sobitju betona in klorofila. No, slednjega je tačas bolj malo. Bo pa prvi toliko bolj izstopal. Včasih je pač treba počakat na zimo, da vidiš, kje pravzaprav živiš.

Po Parmski jo je in jo bo mahal Matjaž.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness