V tokratni ediciji se ne bomo posvetili eni sami igri, temveč kar celi razvijalski skupini. Molleindustria smo imeli v naših krajih priložnost spoznati v razstavi v Aksiomi, o kateri se je pred kratkim že obsežno razpisal kolega Meserko v Finih Umetnostih. Če opišemo na kratko: gre za gverilski projekt pod vodstvom razvijalca Paola Pedercinija. Njegova naloga je, da s svojimi igrami spodbija in subvertira družbeno in ekonomsko ureditev. Torej tisto ureditev, ki jo večina mainstreamovskih proizvodov jemlje za naravno in nezgrešljivo danost. S tem ne želimo reči, da se igre ne lotevajo problemov neenakosti, nepravičnosti in korupcije; ravno obratno, vloga rešitelja in popravljalca družbenih krivic je že dolgo svojevrsten kliše. A vsak zavedni marksist bo ob tem pripomnil, da to samo po sebi še ni boj za pravičnejši svet – ta se lahko vrši le z bojem proti sistemu, ki takšne in drugačne krivice proizvaja.

Molleindustria se vseprisotne pošasti kapitalizma lotevajo z mrkim cinizmom v najboljšem pomenu besede. Namesto, da bi nas postavili v hvaležne čevlje odrešiteljev, nam nadenejo težke cokle eksekutorjev in zatiralcev. Zastavi nam naloge, ki ne puščajo prostora za milost ali sočutje. Nemudoma nam da vedeti, da smo le del kolesja v sistemu, ki ga je mogoče zamenjati. V tem se skriva tudi prava moč njihovih iger: razpnejo nas med nemoralnost lastnih dejanj in vseprisotni strah pred prezgodnjim koncem igre. In da bi bila mera polna, vsebino zapakirajo v prikupno risankasto grafiko in zvočno podlago.

Na Molleindustria se je v dobrem desetletju delovanja nabrala že lepa bero naslovov, ki so med drugim izzvali tudi močne odzive svojih tarč. Apple je tako iz svojih iTunesov umaknil Phone Story, ki se ukvarja s problematičnim procesom proizvodnje pametnega telefona. Več islamskih združenj si je prizadevalo za umik igre Faith Fighter s podobo preroka Mohameda, ki se v slogu Mortal Kombata pomeri z ostalimi verskimi figurami. Nič boljše ni bil sprejet špil z zgovornim naslovom Operation: Pedopriest, nad katero se je spravil kar italijanski parlament. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so bili vsi poskusi in tožbe neuspešni in da so prav vse igre še naprej dostopne brez omejitev.

A modus operandi dotične skupine se še najbolje pokaže v strateških igrah, kakršna je Mcdonald's videogame. Standardni žanr tajkunske igre je na primeru predalan tako, da nima cilja ali zmagovalca. Vaša naloga upravitelja verige s hitro prehrano je preprosto ta, da se izognete bankrotu, pri čemer vam delo otežujejo na eni strani tečen upravni odbor z neusahljivim apetitom po dobičku in na drugi klientela s svojimi okoljevarstvenimi in prehrambenimi muhami. Da bi ustvarjali dobiček, se boste slej ko prej morali poslužiti spornih poslovnih praks: šikaniranja delavcev, agresivnega marketinga in podkupovanja higienskih inšpektorjev. Vsaka akcija, recimo gojenje gensko spremenjene soje na posekanem deževnem gozdu in hranjenje govedi s kostno moko, bo izzvala protireakcije javnosti in upad prodaje. Na kar se morate seveda spet odzvati z novimi moralno spornimi dejanji, da bi stranke pridobili nazaj na svojo stran. Ta neskončni cikel nas vpelje v preprosto, a pomembno sporočilo: če želimo prehranski posel in z njim igro nadaljevati, se preprosto moramo udinjati okoljsko in humanitarno nevzdržnim metodam poslovanja. Tu ne govorimo o opravičevanju bad guyev, temveč o spoznanju, da je v takšnem svetovnem sistemu bad guy zgolj vloga, ki jo nekdo pač mora zasesti.

Čeprav je večina iger odkrito politične in aktivistične narave, pa se najdejo tudi takšne z eksistencialistično tematiko. Every day the same dream je tako mrk posmeh enoličnemu življenju belih ovratnikov, v katerem svoj črno-beli avatar vodimo po črnobelem svetu do odrešitve od utesnjujočega delovnega prostora. Tamatipico je njegovo nasprotje, saj v njem trmasto opravljamo najbolj preprosta prekarna dela. Še najboljši iz te skupine iger pa je Unmanned, v katerem preživimo delovni dan travmiranega upravljalca brezpilotnega drona. Kompleksne tematike se v njem subtilno nanizajo skozi preproste naloge, od obupanega flirtanja s poročeno sodelavko do ukvarjanja s pobesnelim otrokom in seveda bombardiranja domnevnih teroristov. V tem primeru se vidi tudi napredek ekipe v zadnjih letih: če sta Tamatipico in Every day the same dream še precej osnovni igri z minimalistično avantgardnimi potezami, pa se Unmanned že ponaša z močnim dizajnom.

Ne glede na to, kaj si mislimo o videoigrah nasploh, je Molleindustria odličen dokaz, da tovrstna forma premore veliko manevrskega prostora za družbeni statement. Nobena skrivnost ni, da se umetnost vojne in politike tesno veže s teorijo igre - kar vprašajte Yanisa Varoufakisa, grškega finančnega ministra, ki je doštudiral prav na tem področju. Umetnost Molleindustrie je, da zna pokazati pereča družbena vprašanja na zabaven in nezatežen način. Včasih s svojevrstno igrivo banalnostjo, večkrat pa tudi resnobno in z nepričakovano preciznostjo. Življenje je vendarle igra. Zakaj ne bi bila igra tudi kapitalizem? Gotovo so za razkrivanje pasti aktualnega ekonomskega sistema računalniški špili nazornejša forma kot vse teoretske študije in traktati.

Vseh 24 iger na spletni strani Molleindrustria je mogoče igrati s katerimkoli spletnim brskalnikom in flashem. Nekatere vas zaposlijo za vsega par minutk, za druge pa si je vredno vzeti tudi po uro ali več. www.molleindustria.org je spletni naslov, na katerem lahko njihove izdelke preizkusite povsem brezplačno. Vabljeni ste tudi k branju recenzije kolege Meserka, ki se je v Finih umetnostih razpisal o razstavi v galeriji Aksioma.

Mračni svet svetlih pikslov je raziskoval Rasto.