Vprašajmo se, kaj je treba pridodati nekemu mediju, da iz njega ustvarimo grozljivko. V videoigrah se pojavi njim lasten problem vnašanja horrorja v dogajanje, kajti igralna mehanika lahko hitro zamoti igralca in mu otopi čustven odziv. Pri multitaskanju se namreč razdeli pozornost in razparcelira odzivnost, zato ne moremo pričakovati, da bo igralec obenem sral gate od strahu in reševal uganke. Kako to združiti skupaj je problem in ponavadi se pokaže rešitev v vmesnih sekvencah groznega, ki dovoljujejo igralcu interakcijo, vendar le v omejenem obsegu in premočrtno, medtem ko sam paničari. Tu pade na misel Amnesia, pri kateri se ob srečanju z zlobcem obrnemo in spizdimo stran.  Najbolj pogost način je torej nižanje igralčeve neposredne investiranosti, oklesti se igralno mehaniko, zato, da se sprostijo miselne poti za strah. Danes si bomo ogledali horror v vizualnih novelah, ki med igralskimi žanri premorejo najmanj igralnosti.

O vizualnih novelah je bilo govora že pri recenziji špilov »The Devil on G-String« in »Steins;Gate«, ki si jih lahko preberete na spletni strani radia. Zato naj tukaj le omenimo, da so to v osnovi igre-romani z zvočno podlago ter sličicami likov, s katerimi se igralec pogovarja preko pogovornih balončkov, v katerih se tudi izpisuje zgodba. Danes bomo pogledali njihovo horror podzvrst in osvetlili dva predstavnika. Prvi je le slaba dva meseca stari »Doki Doki Literature Club«. Ta z naslovom sicer namiguje, da gre za bolj brezskrbno romantično pofl zadevo, vendar bi bilo tako sklepanje zelo napačno. Kar se sprva začne kot vsakodnevna interakcija protagonista s članicami literarnega kluba, hitro zadobi temačen zasuk.

Zgodbi sledimo skozi oči običnega šolarja, ki ga prijateljica zvleče na srečanje svojega literarnega kluba, v katerem pišejo pesmi in se bašejo s kolači. Protagonist se vključi v radoživo dogajanje in se prične zbliževati z ostalimi članicami. Igralna mehanika je poleg sprotne izbire odločitev, ki vplivajo na zgodbo. še pisanje pesmi, za katere izbiramo besede. Z dekletom, kateremu je naš stil pesnjenja najbolj všeč, se potlej naš lik zbliža. Tu pa se konča idila, saj s svetom igre ni vse tako, kot se zdi. Hitro se happ-go-lucky narativa zaobrne in potisnjeni smo v vrtinec temačne srhljivke, prepredene s smrtjo in blaznostjo. Zakaj in kako pa je najbolje odkriti zase.

Igra doseže poseben učinek tudi z izrabljanjem tako nekonvencionalnih pripovednih tehnik, kot tudi manipulira svojo lastno igralno mehaniko. Gre še dlje od le razbijanja četrtega zidu, podobno kot v pritiskavcu že recenzirani »Off«, se poigrava s svojimi datotekami v mapi, kamor smo jo inštalirali. Metafikcijska narava pripovedi zaobjame vso igro, tako v notranjosti fabule, kot v programski zunanjosti. S tem se ustvari odnos med bralcem in igro, ki prestopi običajne meje, saj igra samo sebe uporabi kot meta-pripovedni element. To sicer ni nič posebno novega, spomnimo se, da je že Diderot dajal bralcu samosvojo vlogo pri svojih delih. Gre pa za nekaj izvirnega pri igrah, saj razen prej-omenjenega »Off« in »Undertale«, ni dosti takih poskusov. »Doki Doki Literature club« je torej vredno poskusiti, že zato ker je zastonj in le par ur dolg.

Druga današnja vizualna novela je osem let stara kultna japonska grozljivka; »Saya no Uta«, poslovenjeno kot »Sayina pesem«. Japonci imajo navado, da vse od zgodovinski osebnosti, pa do bojnih ladij, transformirajo v zala anime dekleta, zatorej ni čudno, če ta tretma dobi tudi lovecraftovska beštija. V igri smo postavljeni v kožo študenta medicine, ki kohabitira z eno izmed njih. Protagonist po imenu »Fuminori« je namreč preživel prometno nesrečo, v kateri mu je umrla družina, sam pa jo je odnesel z možganskimi poškodbami. Posledica travme je zanj dobesedno spremenjen pogled na svet. Vse, kar je normalno, sedaj vidi kot ostudno in nemarno. Svet okoli njega je prepreden z um izkrivljajočimi paletami barv, ki mu ustvarijo grozljiv in peklenski kozmos. Ljudje pa zanj prevzamejo podobe črvastih in slinastih pošasti. Zato ni čudno, da se mu zmeša.

Na sredi mučne vrženosti v grotesken svet se našemu protagonistu pojavi upanje, saj sreča privlačno dekle, ki je zanj edino na celem svetu, ki izgleda normalno. Jasno je, kam pes taco moli, Sayina lepota v kontrastu z zblojeno okolico, je navidezno obličje, ki se odseva v invertiranem ogledalu motene psihe. Saya je vse prej kot to, kot kar se kaže. Vendar je srečna, saj je v osamljenem življenju našla nekoga, ki ne znori ob pogledu nanjo. Zato začne Fuminorija vleči globlje v svoj svet in on se vedno bolj odpoveduje svoji človečnosti, le da obdrži edini kanček lepote, ki ga še spominja na nekdanje življenje. Saya pa po drugi strani preko stika z njim postaja manj kot pošast in presega obstoj, na katerega je bila obsojena. Igro »Saya no Uta« je sicer malce težje dobiti po legalni poti, vendar obstajajo tudi bolj komunajzarske opcije. Vsekakor pa se varujte punc s sumljivim številom tipalk.