Tales of Berseria

Tales of Berseria je japonski rpg [are-pee-gee], to je zvrst znana tudi kot jrpg, ki je igranje vlog z japonskimi značilnostmi. Tako kot kitajska fura kapitalizem z azijskimi značilnostmi, počnejo Japonci z igrami in so pri tem več kot uspešni. V pritiskavcu smo recenzirali že nekaj jrpg-jev, vključno s Persono 3 in The Legend of Heroes: Trails in the Sky. Med recepti, ki se jih Japonci držijo, je privrženost nenavadno dolgo trajajočih franšiz, ki redno izhajajo že več desetletji. Skozi periodične naslove lahko spremljamo razvoj videoiger skozi daljše obdobje, ker pa tematska zasnova ostaja bolj ali manj enaka, se jasno kaže transformacija igralnih mehanik, slikovne podobe in načina pripovedovanja. Z analizo japonskih franšiz je lažje videti, da v igralni industriji ni zares velikanskih preskokov v tehnični kvaliteti, le na zahodu je razvoj bolj razparceliran in raztresen, kar da vtis velikih prelomov, v resnici pa inovacija ne vznikne iz zraka, le izpopolni se v najboljšem predstavniku svoje generacije.

Berseria je primer konservativnega pristopa, ki teži k ustvarjanju iger z jasnim nasledstvom. Zato tudi pri novi prodajni uspešnici Japonci ne razglasijo nadaljevanja, temveč pravijo, da bodo iz obstoječega ustvarili franšizo. Morda imajo tudi zato japonske maskote in liki močno prisotnost v našem zeitgeistu. Tudi mnogi neigralci videoiger so že slišali za Mariota, Pikačuja, Sonika, Zeldo in druge. Za utrditev kulturnih kodov potrebujemo ponavljajoče vračanje enakega v okviru novega. Enkratna senzacija ne bo pustila dolgoročnih odtisov, medtem ko desetletja prisotnosti vzdržujejo svojo zapuščino. Oziroma rečeno drugače; Japonci imajo dober branding. Zato pa imamo že petnajsto iteracijo Final Fantasy, enajst Dragon Questov in osem generacij Pokemon iger. Današnji fokus, Berseria, je šestnajsti naslov iz Tales franšize, ki se je začela petindvajset let nazaj s Tales of Phantasia. Večina iger iz serije je tematsko in vsebinsko bolj ali manj močno povezanih med sabo. Berseria je po svoji zgodbi predhodnica leta 2015 izdani Tales of Zestiria. Dogaja se več kot tisočletje prej in razkrije ozadje njenih zapletov. Igralno pa nadgradi mehaniko in popravi morje napak, ki so težile predhodnico.

Glavna junakinja je devetnajstletna Velvet, ki prebiva v odročni vasici na enem izmed otokov arhipelaga, ki mu vlada Midgandsko cesarstvo. Poleg ljudi živijo tudi Malakhimi, nadnaravna bitja, ki jih ljudje zasužnjujejo zaradi njihove močne magije. Po cesarstvu razsaja kuga, ki ljudi oropa razsodnosti in spremeni v krvoločne demone. Proti demonom se borijo izganjalci, ki pripadajo glavni verski organizaciji na otočju. Velvet je od tega sveta navidez ločena, živi idilično življenje z bratom in stricem. Svet se ji podre, ko njen stric, ki je tudi izganjalec, v nerazložljivem ritualu žrtvuje demonom celotno vas, vključno z njenim bratom, Velvet pa se spremeni v demona. Odvržena je v zaporniško luknjo in svet nanjo pozabi, dokler ne dobi priložnosti za pobeg. Tako se odpravi maščevanju naproti, soočiti se mora tudi z izgubo svoje človečnosti in z uničujočimi posledicami svojih dejanj, kajti ker gleda le na cilj, zanemarja krutost svojih sredstev. Berserio prepredajo temačni toni, njena fabula se ukvarja s podzemljem človeške duše in naslavlja vprašanja o človekovih najslabših vzgibih.

Za povprečni jrpg je običajno navdihujoče razpoloženje, glavni liki so poosebljenje dobrega, ki s klenostjo in poštenostjo premagajo stereotipno zlo, ki želi uničiti svet, ker je pač zlobno in zlobci to počnejo. Berseria se uvršča v ne ravno velik klub špilov, ki poskušajo še s kakšnim drugim receptom. Igranje antiherojke je osvežujoče. Za spremembo ni treba poslušati že prežvečenih diatrab o vrednosti prijateljstva, ljubezni, zaupanja in podobnih bedarij. Z uporabo alternativne motivike se lahko naslovi tematike, ki jih patološka pozitivnost spregleda. Takšna usmeritev igre ni presenetljiva navzlic temu, da je njen navdih kultni japonski strip Berserk, v katerem se glavni lik prav tako odpravi na maščevalni pohod in za seboj tlakuje pot s trupli sovražnikov. Berseria sicer ni tako hard-core. Velvet s pomočjo priložnostnih sopotnikov počasi pleza iz svojega brezna sovraštva in togote.

Medtem ko je bila Vesperia tehnična in grafična polomija, je Berseria vzela njene mnoge pomanjkljivosti in jih spolirala na več kot znosno raven. Glede na to, kako so njeno predhodnico zasrali, so se razvijalci v Berserii izkazali in rešili franšizo, ki je bila na robu propada, naslednje leto pa pride nov del. Igralna mehanika sloni na za Tales serijo značilnem linearno-premikajočem bojnem sistemu. Tepež se dogaja v prostorsko omejeni coni, ki je vzeta iz področja, kjer naletimo na sovraga. Po tej coni se prosto gibamo in bojujemo, medtem ko zaveznike nadzoruje računalnik. Med vpletenimi v boju lahko preskakujemo in jih menjujemo s tistimi v rezervi. Tu pridejo vmes še različne tehnike, komboti in strategije. Bojni sistem je zabaven, ni pa posebno inovativen, grafika je zgledna, ni pa prelomna. Vendarle je Berseria napredek napram predhodnikom in to je tisto, kar nas bo počasi privedlo v naslednjo generacijo. Upajmo pa, da njena ekscentrična in nevsakdanja zgodba ni le prehajajoči moment, temveč postane kažipot.