Telling Lies

Telling Lies

Oddaja
13. 11. 2019 - 8.15

Pred davnimi, davnimi časi, ko razvijalci videoiger še niso imeli na razpolago spodobnih grafičnih pogonov ali kompetentnih risarjev, je vzklil nekoliko nenavaden žanr. Full motion video igre - v nadaljevanju FMV - so bile dejansko nizkoproračunski filmi, katerih sekvence so zložili v pokaži-in-klikni pustolovščino. To so bili okorni, šepavi mastodonti, polni hroščev in spontanih sesutij, ki so za takratne razmere še vedno stali ogromno denarja. Z napredkom grafike je potreba po tovrstnih špilih hitro izginila in skoraj dve desetletji se nihče pri zdravi pameti ni lotil delanja iger s snemalno kamero. 

Vse to se je spremenilo z izidom Her Story junija 2015. Avtor Sam Barlow, ki se je v preteklosti proslavil z delom na Silent Hillu, je lastnoročno rehabilitiral žanr tako, da je špil strukturiral kot policijsko bazo podatkov, kjer smo se premikali med posnetki pričevanj in skušali razkrinkati primer skrivnostnega izginotja. V Pritiskavcu smo nemudoma pohvalili odličen in inovativen dizajn, ki je sicer dolgočasno brskanje spremenil v vznemirljiv in voajerski triler. Novi špil izpod rok istega avtorja je izšel pred vsega nekaj meseci in si dovoli še malenkost več drznosti; Telling Lies, tema današnje rubrike, nam omogoča, da v slogu ameriške varnostne agencije sledimo videoklicem med različnimi akterji.

Tu je seveda obvezen keč že takoj na začetku. Igre Sama Barlowa sovražijo kontekst. Nobenega eksplicitnega pojasnila ni, koga preiskujemo in zakaj. Uvodna špica nam pokaže mlado damo, ki se usede za svoj osebni računalnik in v brskalnik odtipka iskalno geslo: “ljubezen”. Odprejo se ji posnetki videoklicev med različnimi akterji. A poglej ga zlomka, še en keč; na posnetku vidimo in slišimo le eno stran pogovora, o vsebini drugega lahko zgolj inteligentno ugibamo. Morda utegne takšen manjko informacij frustrirati radovedneže in longplayerje, a tavanje v temi je resnični čar igre. Koga preiskujemo, zakaj, v kakšni vlogi - na to si bomo morali odgovoriti sami tekom igranja.  

Sam iskalnik, s katerim se premikamo med nakradenim materialom, je ostal do pičice enak; iščemo po novih besedah ali izrazih, ki smo jih zasledili v pričevanjih. Če recimo eden od naših preiskovancev omeni, da je obiskoval društvo anonimnih alkoholikov, nam bo to geslo najbrž izvrglo še več izpovedi na to temo. Torej vse skupaj ni kaj prida drugače kot pri predhodniku, bi morda pripomnil kdo bolj informiran. In res, zdi se, da Telling Lies še bolj kot Her Story gradi na občutku, da počnemo nekaj samo napol legalnega, da preiskujemo stvari, ki jih ne bi smeli, da kršimo vsa pravila intimnega prostora, ko opazujemo izpovedi ljudi, ki se nam sicer nikoli ne bi odprli. A Sam Barlow se kakopak pri tem ne ustavi - tudi v teh izpovedih je zaslediti zavajanja, laži ali izmikanja. Da bi izluščili resnično jedro zgodbe, je treba pogosto slediti instinktu. 

Da ne bi dolgovezili ali celo spojlali zgodbe, povejmo, da ima Telling Lies eno veliko prednost, ki je predhodnica ni imela; to je možnost ponovnega igranja. Za celo preiskavo imamo na voljo 5 ur, možnih koncev pa je več. Zato obstaja lepa možnost, da v naslednjem poizkusu sledimo čisto drugim zgodbovnim nitim in najdemo povsem nov vidik v zgodbi, na katerega prej še nismo niti pomislili. Morda se je zaradi ambicije in obsega posnetega materiala nekoliko izgubila tista kompaktnost in kirurška natančnost Her Story, a zagonetka ostaja dovolj intrigantna, da je odvozlavanje njenih vozlov še vedno zabavno in zanimivo. Skratka, vredno igranja.

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.