Kaj je sovraštvo v sovražnem govoru?

Kaj je sovraštvo v sovražnem govoru?

Oddaja
10. 3. 2018 - 12.00

Poveličevanje svobode govora in nasprotno, uporaba sovražnega govora v javnem diskurzu, se v sodobnem informacijskem svetu vse bolj izrisujeta kot poslovni model, ki služi maksimiranju profita, angažiranju potencialnih uporabnikov in povečevanju prihodkov iz oglaševanja. Zakoni, ki naj bi regulirali sovražni govor in omejevali svobodo govora, pa v javnosti spodbujajo izjemno močne čustvene in moralne reakcije, tako pri zagovornikih kakor tudi pri kritikih. Vse debate, ki sledijo iz pojavljanja sovražnega govora, bodisi ob debatiranju o novem družinskem zakoniku bodisi ob problemu migracij ali pa v predvolilni kampanji, v neki točki uporabijo pravno definicijo sovražnega govora. Kar pa debate o sovražnem govoru ne olajša. In čeprav je debata o sovražnem govoru na pravnem področju daleč najbolj razvita, pa pravno razumevanje sovražnega govora vseeno išče oporo v vrsti globljih vrednot in načel, glede katerih se ljudje ne strinjajo. Zato ni presenetljivo, da se debate pogosto ujamejo v krog, kako sploh opredeliti pojem sovražnega govora.

Da bi lažje razumeli, kako najbolje reagirati na sovražni govor, pa naj bo to prek zakonskih ali zunajzakonskih ukrepov, kot so premišljeni odgovori in izobraževanje, moramo nameniti pozornost tudi dejstvu, da pojem sovražnega govora ni zgolj pravni pojem, ki bi se uporabljal le v pravni stroki, temveč je to tudi koncept, ki ga uporabljajo navadni ljudje, ne nujno odvetniki, pravniki, sodniki ali profesorji prava. Sovražni govor je pojem, ki s seboj prinaša celo pahljačo pomenov tudi izven pravnega sistema, to je na družbenem, kulturnem, političnem in ekonomskem področju. Če svojo pozornost pri problematiki sovražnega govora omejimo predvsem na njegov pravni vidik, s tem tvegamo, da že vnaprej določimo odziv nanj zgolj znotraj pravnih okvirjev. S tem si neznansko zamejimo število orodij, ki so nam na razpolago za soočanje s sovražnim govorom. Zgolj legalistično ukvarjanje s sovražnim govorom lahko tako hitro pristane v mrtvem teku. Kar se najverjetneje najbolje pokaže ravno na primeru Slovenije. Čeprav ni Slovenija, kar se tiče pojavljanja sovražnega govora, nikakršna izjema in smo imeli v zgodovini samostojne Slovenije že kar lepo število odmevnih primerov sovražnega govora, ostaja število obsodb še vedno smešno nizko. Med letoma 2005 in 2015 je bilo v Sloveniji vsega 26 obsodb po 297. členu kazenskega zakonika, ki obravnava sovražni govor.

To pa seveda ne pomeni, da je pravno dojemanje pojma sovražnega govora popolnoma ločeno od splošnega. Ne moremo trditi, da pravni strokovnjaki, odvetniki, sodniki, zakonodajalci ali profesorji prava živijo v ločenem svetu od nas, navadnih smrtnikov in naših vrednot ter načel. Pravni pomen sovražnega govora izhaja ravno iz želje po čim boljši pravni opredelitvi splošnega razumevanja sovražnega govora. Ravno splošno razumevanje pojma sovražnega govora, ki izhaja iz družbene etične in moralne drže, vpliva na njegovo pravno definicijo. Sovražni govor v običajen vsakdanjik slehernika vdira ravno iz televizijskih ali radijskih programov, časopisov in revij ali internetnih forumov in socialnih omrežij. Tako pojavljanje sovražnega govora potem spremlja tudi vseobsegajoča družbena razprava. In skoz te se šele tvori neko splošno družbeno dojemanje sovražnega govora, ki je, vsaj deloma, neodvisno od njegove pravne definicije.

Obsojanje sovražnega govora je v javnosti najbolj prisotno na levem političnem polu, na katerem levičarji zelo radi pokažejo na sovražen govor, ki je razumljen kot rasističen, ksenofoben, homofoben, islamofoben, mizogin, ali na kakršen koli način uperjen proti ranljivejšim manjšinam. Sovražen govor po njihovo deluje kot element, ki v družbenem tkivu spodjeda ideale spoštovanja drugega, solidarnosti in tolerance, ki tvorijo temelje družbenega etičnega odnosa. Na drugi strani pa imamo politične konservativce, ki nasprotujejo rabi pojma sovražnega govora, saj naj bi onemogočal kakršno koli pomenljivo debato o težavah, ki pestijo sodobno družbo, pa naj bo to politika odprte meje, neuspeh multikulturalizma kot socialnega eksperimenta, zaton tradicionalnih družbenih vrednot ali pobezljane politične korektnosti. Vendar je treba tu opozoriti na dejstvo, da četudi nekdo ostro kritizira to, kar je po njegovem pretirana in nevarna obsesija z sovražnim govorom, bo načeloma uporabil besedno zvezo »tako imenovan sovražni govor«, kar kaže na implicitno sprejemanje, da pojem sovražnega govora ima nek splošen pomen, četudi se sami s takšnim pomenom ne strinjajo. Še več, konservativci se vse bolj poslužujejo oznake »sovražni govor«, da bi opisali govor liberalnih progresivcev in družbenih aktivistov, ki naj bi naslavljali in napadali konservativce zaradi njihovih konservativnih prepričanj.

Judith Butler v svoji knjigi Excitable speech zapiše, da kategorija sovražnega govora ne more obstajati brez ratifikacije države. Čeprav Butler ne razloži natančno, kaj točno misli z »ratifikacijo«, lahko njeni trditvi prikimamo zgolj, če pojem sovražnega govora jemljemo v pravnem pomenu. Poraja se vprašanje, kako je lahko običajno razumevanje sovražnega govora odvisno od države? Ratifikacijo lahko morda razumemo kot stanje, v katerem država prevzame vlogo odločanja o tem, kaj je lahko in kaj ne sme biti izrečeno, kar na nek način producira pravne kategorije, kot je kategorija sovražnega govora. To pomeni, da država, ki prevzame vlogo odločevalke in se ne odloči za prepoved sovražnega govora, vseeno proizvede kategorijo sovražnega govora, ki je razumljena kot dovoljen govor oziroma zaščiten govor. Ni povsem jasno, ali se država lahko kako izogne temu, da bi proizvedla kategorijo sovražnega govora. V trenutku, ko nastopijo državljani, ki od države zahtevajo zaščito pred sovražnim govorom, je namreč ta postavljena pred izbiro, ali bo ugodila zahtevi ali ne. V vsakem primeru bo rezultat nekakšna kategorija sovražnega govora - ali kot reguliranega govora ali kot zaščitenega govora. Kajti če sovražnega govora ne bi sankcionirala, bi bil sovražni govor zgolj govor, ki se ga ne obravnava kot kršitev zakona ali javnega reda in miru.

Misel o odvisnosti pojma od državne ratifikacije se težje obdrži v primeru običajnega pojmovanja sovražnega govora. Četudi država ne prevzame vloge določevanja, kaj je dovoljeno pod svobodo govora in kaj je omejeno kot sovražni govor, nam vseeno ostane tisto običajno, ljudsko razumevanje sovražnega govora. Seveda ne gre zanemariti vpliva, ki ga ima lahko na neko kolektivno družbeno razumevanje država s svojimi pravnimi postopki, vendar družbeno razumevanje ni in ne more biti popolnoma odvisno od državnega pravnega aparata in njegovega žargona. Običajno dojemanje koncepta je določeno s tem, kako normalni ljudje dojemajo sovražni govor, na kar pa je do neke mere vplivala celotna pravna mašinerija in obratno. Torej, če bi država pri določanju sovražnega govora ostala nevtralna, bi si upali trditi, da tudi običajno pojmovanje sovražnega govora, kot ga poznamo danes, ne bi obstajalo v tej obliki. Kljub temu pa bi pojem sovražnega govora vseeno obstajal, saj odseva občutek ljudi o tem, kaj je družbeno sprejemljiv in kaj nesprejemljiv govor, ki temelji na nekih načelih in vrednotah, ki naj bi tvorile nek družben okvir, v katerem ljudje živijo.

Kljub vsemu povedanemu pa še nismo nič bližje temu, da bi ugotovili, kaj točno sovražni govor je. V prvem delu oddaje smo pokazali, da ima pojem sovražnega govora lahko dva pomena, pravnega in običajnega, ki sta sicer povezana, nista pa medsebojno popolnoma odvisna. Sedaj pa je čas, da se malo bolj posvetimo temu običajnemu pomenu pojma.

Pojem sovražnega govora se največkrat razume kot govor, ki je nabit s čustvi. Čustva ter občutki jeze in sovraštva naj bi bistveno sodila v samo naravo sovražnega govora. To naj bi bila tista ključna poteza, ki sovražen govor loči od drugih vrst govora. Pomen, ki ga nosi pojem, naj bi bil sestavljen kot funkcija dobesednih pomenov besed »sovražen« in »govor«. Pomen pojma pa naj bi bil jasen, nedvoumen in določljiv. Pojem sovražnega govora naj bi torej imel en pomen, četudi je lahko ta v svoji sestavi kompleksen. Če sovražni govor vzamemo kot kompozicijski pojem, bi to pomenilo, da je sestavljen iz drugih, enostavnejših pojmov. Pomen kompozicije pa lahko dobimo z dekompozicijsko analizo tako, da osnovni pojem razbijemo na njegove elementarne dele in natančno preučimo njegove sestavne dele. Tako bi lahko prišli do natančnejše določitve sovražnega govora. Pri določanju pomena sovražnega govora pa ni dovolj, če se osredotočimo le na besedi, ki sestavljata besedno zvezo. Sovražni govor ni zgolj podpomenka govora na splošno, v katerem bi pridevnik »sovražen« označevala bistveno lastnost te vrste govora. Prav tako ni omejen zgolj na govor kot na govorjeno besedo, temveč je lahko sovražna tudi uporaba simbolike in druge neverbalne komunikacije. Pri sovražnem govoru naletimo na nekaj več kot zgolj pomen, ki je sestavljen iz dveh besed. Da bi nek govor spadal v kategorijo sovražnega govora, namreč ne zadošča, če se nekaj zgolj izreče s sovraštvom. Takšen govor mora biti jasno usmerjen proti ranljivejšim skupinam, ki jih določajo karakteristike, kot so rasa, nacionalnost, spol, spolna identiteta, istospolna usmerjenost, in tako dalje. Pozicija, iz katere se izreka sovražni govor, pa mora vsebovati elemente moči, nadvlade in zatiranja. Sovražni govor je torej pojem, ki je sestavljen iz verbalnega ali neverbalnega govora, ki zadeva skupino ljudi ali člane teh skupin, ki imajo določene manjšinske karakteristike, ter je tesno povezan z občutki jeze in sovraštva. Če torej naletimo na govor, ki te pogoje izpolnjuje, lahko rečemo, da ima vse elemente sovražnega govora. Na kratko bomo poskušali ugotoviti, ali pojem sovraštva kakorkoli doprinese k lažjemu razumevanju sovražnega govora ali bi bilo treba sovražni govor utemeljevati na drugačnih temeljih.

Ob takšni opredelitvi sovražnega govora pa se moramo vprašati, kaj točno sovraštvo pomeni in kako to zapolnjuje pomen pojma sovražnega govora. Ali moramo sovraštvo v sovražnem govoru jemati v tem ozkem in dobesednem pomenu? Ali gre za neko osnovno osebno čustvo, ki se kaže skozi govor? Vprašanje, ki zadeva način, kako se sovraštvo iz sovražnega govora dejansko nanaša na govor in ga s tem opredeljuje, ostaja odprto. Vprašati se moramo, na katere načine lahko razumemo sovraštvo v sovražnem govoru in kako to razumevanje vpliva na sam pomen pojma. Ali ga razložijo ali le še bolj zameglijo njegovo razumevanje in s tem onemogočajo pomensko debato o njegovih škodljivih učinkih.

Možna razlaga povezave med govorom in sovraštvom se dotika tega, kar govorec v govoru izraža. Tako bi bil sovražni govor tisti govor, ki izraža občutke in čustva sovraštva govorca proti skupinam ali članom zatiranih in ranljivejših skupin. Takšen govor naj bi predstavljal govorčeve motive, želje, občutke in čustva in bi se v eksplicitni obliki začel s: »sovražim to in to« ali »sovražim tega in onega«. Ker je takšen govor verjetno najpogosteje povezan s sovražnim govorom in ga je precej lahko prepoznati, je takšna oblika tudi vse bolj redka. Vse pogosteje se pojavlja v bolj implicitni obliki, v kateri izraženo sovraštvo do ranljivih skupin prevzema bolj pretanjene, previdne in prikrite oblike izražanja. Vendar ima takšno razumevanje sovražnega govora tudi svoje pomanjkljivosti in ne uspe zajeti pojma sovražnega govora v njegovem polnem pomenu. Lahko si zamislimo kakega znanstvenika, analizirajočega teste, ki so jih opravljale različne rase, in pride do ugotovitve, da imajo črnci v povprečju nižji IQ od belcev. Če se ima tak človek za resnega in častitljivega znanstvenika v službi resnice, ne moremo reči, da njegove izjave o rezultatih raziskave ženejo kakšni občutki ali čustva sovraštva. Kljub temu bi po zgornji definiciji lahko trdili, da gre za sovražni govor, saj njegova raziskava reciklira in podpira nekatere negativne stereotipe o črncih in jih še utrjuje.

Še ena težava, ki se lahko pojavi, če želimo sovražni govor opredeliti kot izkazovanje sovraštva govorca, je ta, da ga patologiziramo. Če sovražni govor razumemo kot dejanje ljudi, ki v sebi nosijo tolikšno mero sovraštva proti članom nekaterih skupnosti, da si ne morejo pomagati, da tega sovraštva ne bi izrazili v govoru, kaže na to, da je sovražni govor nekaj abnormalnega, zgolj simptom neke globlje mentalne patologije. Sovražni govor tako postane posledica iracionalnih nagnjenj, občutkov in nekontroliranih impulzov, da se te občutke izrazi na glas in javno. S tem pa se seveda posameznik opere krivde in izmakne odgovornosti. Vendar pa družba sovražnega govora ne dojema kot nekega patološkega ekscesa, ki se izraža v trenutkih neprištevnosti, temveč jemlje govorce kot racionalne in odgovorne posameznike, ki se zavedajo pomena svojih besed.

Če rečemo, da namen sovražnega govora ni neposredno izražati sovraštvo govorca, temveč da je to govor, ki ga motivira sovraštvo do manjšin, nas to prav tako ne pripelje nikamor. Tako definiran sovražni govor bi bilo praktično nemogoče kazensko ali kako drugače preganjati, saj bi bili omejeni na ugibanja o govorčevem stanju duha. Če bi jasne informacije o tem umanjkale, bi se morali zanašati na okoliščine govorca in kontekst, v katerem je bil sovražni govor izrečen. Iz teh informacij pa bi morali nato sklepati, da govorec izrečenega ne bi rekel, če ga ne bi gnal neki globok občutek sovraštva. Težava, ki se pojavi, če želimo sovražni govor definirati s pomočjo nekega partikularnega mentalnega elementa, ki naj bi bil prisoten v motivacijski strukturi govorca, je ta, da kot sovražni govor opredelimo govor, ki se upira normalni in intuitivni opredelitvi sovražnega govora. Na primer moški, ki je prepričan v to, da ženske zaradi svoje genetske zasnove ne morejo delovati v politiki, bi lahko zagovarjal izvolitev ženske predsednice, saj bi bil še vedno prepričan, da bo to vodilo v neki katastrofalen dogodek, ki bo v končni fazi razkril nezmožnost žensk, da bi zavzemale mesta v politiki. Prav tako pa obstaja sovražni govor, ki ni motiviran iz sovraštva, temveč iz nekih popolnoma drugih razlogov: od osebnih zamer do obeta ekonomske koristi.

Ko govorimo o sovražnem govoru, imamo lahko v mislih občutke, ki jih bo govor vzbudil v poslušalcih, njihov gnev pa bo usmerjen na člane ranljivejših skupin. V tem primeru sovraštvo v sovražnem govoru ne izvira iz govorca, temveč iz reakcije poslušalca. V tej kategoriji sovražnega govora bi se lahko znašla določena vrsta politične govorice, ki prav gotovo sodi pod sovražni govor. Vendar pa sama opredelitev sovražnega govora kot govora, ki v poslušalcih vzbudi sovraštvo, ni zadostna. Zamislimo si objavo kolumne v časopisu, v kateri je predstavljeno rahlo nelagodje pisca ob srečanju z zakrito muslimansko žensko in je zapis popolnoma umerjen, razumen, informativen, spoštljiv in ni na nikakršen način zaničljiv, pa vseeno vodi v povišanje nadlegovanja muslimanov v okolici. Zakaj bi bilo temu tako? Kako bi lahko nekdo takšen zapis, ki ne implicitno ne eksplicitno ne poziva k nasilju, razumel kot ravno to; poziv k nasilju nad muslimani? Ne glede na namene pisca so bralci njegov zapis dojeli kot potrditev negativnih predpostavk o muslimanih. Kolumna jim je dala še dodatno zagotovilo, da je sovraštvo do muslimanov sprejemljivo. Ali bi tej kolumni lahko rekli, da gre za sovražni govor? Če sovražni govor opredelimo kot občutke, ki jih v poslušalcih vzbudi govor, potem seveda. Vendar pa se zdi, da je s tako opredelitvijo sovražnega govora nekaj narobe že na ravni vsakodnevnega in običajnega zaznavanja sovražnega govora. Takšna definicija sovražnega govora bi namreč bila preširoka, saj bi lahko vse postalo sovražni govor. Ljudje pa bi lahko pokazali na praktično katerokoli izjavo kot izgovor, zakaj se vedejo sovražno do ranljivejših družbenih skupin.

Ob vsem povedanem nam ne preostane drugega, kot da se vprašamo, ali nam za opredelitev sovraštva v pojmu sovražnega govora zadostuje razumevanje sovraštva v njegovem ozkem, dobesednem slovarskem pomenu? Ali sovražni govor sploh lahko jasno in nedvoumno razumemo kot pojem, ki je sestavljen iz treh razvidnih elementov, torej iz govora, ki je uperjen na ranljive skupine in je nabit s sovraštvom. Morda prehitro predvidevamo, da besedica sovraštvo semantično funkcionira enako kot drugi kompleksni pojmi, ki vsebujejo sovraštvo. In čeprav obstajajo različne možne povezave med sovraštvom in govorom, izgleda, kot da nobena izmed njih ne uspe ujeti bistvenih značilnosti sovražnega govora, ki bi pripomogle k njegovi definitivni opredelitvi. Vprašanje, kako bi morali opredeliti sovražni govor, da sam pojem ne bi več vseboval dvoumnosti in nejasnosti, ostaja še naprej odprto.

Spisal je Denis, tehniciral Brada, brala pa AMG

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.