Šport in slepota
Pandemija koronavirusa, ki je zajela dobršen del sveta in poskrbela za začasno zaustavitev socialnega življenja, je prinesla mrk tudi na športna prizorišča. Ob tem, ko športni televizijski zanesenjaki manko spektaklov, ki jih je obetal zaključek ligaških sezon, nadomeščajo s prenosi beloruske nogometne lige, zaradi izrednih zdravstvenih razmer odpadajo tudi manj atraktivna tekmovanja, za športno udejstvovanje pa so prikrajšane tudi ranljivejše in hendikepirane skupine. V teh športno-postnih dneh se bomo v tokratnem Suspenzorju posvetili eni od slednjih - slepim in slabovidnim ter njihovi vključenosti v šport. Gostimo Blaža Saksido iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in Franeta Vuko, prostovoljca in komentatorja za slepe in slabovidne na nogometnih tekmah.
Po Suspendiranih novicah se vračamo v osrednji del Suspenzorja, nešportne oddaje o športu na Radiu Študent, kjer se posvečamo avdiodeskripciji ali športnem komentatorstvu za slepe in slabovidne. V Sloveniji zaenkrat navijačem še ni bila omogočena takšna storitev, jo pa poznajo na primer v Italiji in pa na Hrvaškem, katere liga je vendarle bolj primerljiva s slovensko kot Serie A. Komentatorstvo za slepe in slabovidne je seveda močno olajšala brezžična tehnologija, na britanskem otočju pa so že od konca druge svetovne vojne prostovoljci pomagali navijačem s težavami z vidom izkusiti nogometno srečanje v kar največji meri. V odsotnosti slušalk so se seveda morali zanašati na svoje glasilke.
Slišani posnetek je bil iz stadiona Ibrox v Glasgowu leta 1979. Tehnologija je medtem seveda napredovala, tako da je tudi delo komentatorja manj naporno. Frane Vuka opravlja to delo kot prostovoljec na splitskem Poljudu, kjer domače tekme igra nogometni klub Hajduk.
Hajduk sicer ni prvi, ki je na Hrvaškem začel ponujati to uslugo svojim navijačem. Še pred njimi so to storili pri glavnih rivalih, to je zagrebškem Dinamu. Stadion Maksimir je tako že leta 2017 omogočal slepim in slabovidnim, da izkusijo ves čar spremljanja tekme na odprtem stadionu. Kaj kmalu je to povzela tudi hrvaška nogometna zveza, ki je idejo prenesla naprej do Splita, kjer sta komentatorja prej omenjeni Frane Vuka in njegov kolega Mirko Ćapeta. Slednji je mladinski trener v bližnjem Solinu, Vuka pa sicer dela kot turistični vodnik.
Omenjena tekma med madžarsko in hrvaško reprezentanco oktobra lani je bila posebna za Split, ki le redko pride na vrsto, da gosti tekme domače izbrane vrste. Končni rezultat 3 : 0 in uvrstitev na evropsko prvenstvo je poskrbelo, da je projekt avdiodeskripcije popolnoma uspel. Na povabilo se je odzvalo šestnajst članov lokalnega društva slepih in slabovidnih. Vuka - sicer debitant v komentatorski vlogi - opiše, v čem je komentatorstvo za slepe in slabovidne drugačno od klasičnih televizijskih ali radijskih prenosov.
Hajduk Split ima tradicionalno najštevilčnejšo in najbolj zvesto publiko na Hrvaškem pa tudi širše. Njihove domače tekme to sezono tako v povprečju spremlja 13 tisoč ljudi, peščica lokalnih slepih in slabovidnih ljubiteljev ‘baluna’ pa je imela doslej štirikrat možnost spremljati srečanje s prilagojenim komentatorstvom, preden je bila sezona ustavljena.
Kot pravi sam, so mu njegove izkušnje pri vodenju neštetih turistov po ulicah Splita prišle še kako prav. Tudi tehnologija, ki jo uporabljajo, je podobna, doniralo pa jo je lokalno podjetje.
Frane Vuka tudi sicer poudarja humanitarnost nogometnega kluba in njihovih navijačev. Hajduk je delniška družba, večino delnic pa imajo tako ali drugače v upravljanju navijači sami.
Še pred prvo piščalko komentatorja obvezno razdelata in opišeta vse dogajanje v minulih dneh v domačem in nasprotnem klubu, kot tudi pričarata atmosfero v splitski školjki, kot včasih imenujejo stadion, zgrajen za Mediteranske igre leta 1979.
Na Poljudu je ponavadi tako, da se dogaja veliko tudi ob zelenici, pri čemer so najglasnejši in najbolj opazni navijači združeni v skupino Torcida. Vuka pojasni, kako slepi in slabovidni ne ostanejo prikrajšani niti za dogajanja za avt linijo.
V prvem delu oddaje smo govorili o avdiodeskripciji, ki s pomočjo asistenta slepim in slabovidnim omogoča spremljanje športnih tekmovanj, v drugem delu pa se selimo k športnemu udejstvovanju te hendikepirane populacije v Sloveniji. Začetki športnih aktivnosti tistih z okvarami vida so močno povezani z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki je, takrat kot Podporno društvo slepih, nastala leta 1920. Do obdobja po drugi svetovni vojni se je šport razvijal znotraj ostalih dejavnosti društva, kasneje pa se je k različnim športnim panogam znotraj zveze začelo pristopati bolj sistemaitčno. Blaž Saksida, predstavnik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Izjave so nekoliko slabše tehnične kvalitete, za kar se opravičujemo.
Športna dejavnost se je med slepimi in slabovidnimi sčasoma razširila in danes vključuje več kot 12 disciplin, s katerimi se ukvarjajo. Saksida izpostavi najbolj popularne v Sloveniji in tudi v tujini. Situacija je glede na območja različna, slepi in slabovidni pa se, če je možno, najraje udejstvujejo v športih, ki so v neki državi sicer popularni.
Za slepe in slabovidne so skozi čas razvili tudi posebne športne discipline, prilagojene okvaram vida in prvenstveno namenjene njim. Takšna športa sta showdown in golbal.
Slepi in slabovidni športniki se srečujejo z različnimi okvarami vida, ki se v delijo v tri kategorije. Nekatere športne discipline te okoliščine upoštevajo in so tekmovalci ločeni glede na stopnje prizadetosti vida, v skladu s tem pa je prilagojen tudi način tekmovanja. Pri športih, kjer tekmujejo tekmovalci skupaj ne glede na stopnjo okvare vide, pa se enakopravnost zagotovi s pomočjo različnih pripomočkov. Blaž Saksida.
Organiziranost športa slepih in slabovidnih je podobna, kot jo sicer poznamo v športu pri nas. Osnova so društva in tekmovanja na lokalni in regionalni ravni, na nivoju države za tekmovanja skrbita Zveza društev slepih in slabovidnih ter Zveza za šport invalidov Slovenije, na mednarodni ravni pa, poleg paraolimpijskega komiteja, šport slepih in slabovidnih poteka pod okvirjem IBSA - Mednarodne organizacije za šport slepih.
Zveza za šport invalidov Slovenije skrbi tudi za financiranje udeležbe slepih in slabovidnih na mednarodnih tekmovanjih.
Stalno vključevanje mladih je ključno za ohranjanje športa in njegove tradicije, pri tem pa imajo na Zvezi za slepe in slabovidne Slovenije, kot poudarja naš sogovornik, precej težav. Z vključevanjem otrok in mladine z okvarami vida v redne osnovne in srednje šole je potencialne tekmovalce vse težje navdušiti za specifične športe, prilagojene njihovim hibam.
Vadba za slepe in slabovidne se ne razlikuje pretirano od treningov drugih športnikov. V začetni fazi vadbe in ob spoznavanju z določeno športno disciplino je potrebnih več razlage in opisov, kasneje pa treningi potekajo precej običajno.
Športna aktivnost za slepe in slabovidne ni pomembna zgolj s fiziološkega vidika in ohranjanja telesne pripravljenosti, pač pa tudi psihološkega in sociološkega. Pripomore k njihovemu večjemu družbenemu vključevanju in posledično pridobivanju samozavesti, pri ostalih pa krepi zavedanje o težavah in potrebah tistih z okvarami vida.
Ko gre za šport, je vendarle pomembna, če ne ključna, njegova tekmovalna in rezultatska plat. Pri tej slovenski slepi in slabovidni športniki ne zaostajajo za mednarodno konkurenco, v določenih disciplinah so tudi v vrhu. Takoj je slovenska showdown reprezentanca na lanskem svetovnem prvenstvu osvojila tretje mesto, širši javnosti je poznan Alen Kobilica, ki je pred leti uspešno nastopal v paratriatlonu, naš sogovornik Blaž Saksida iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije pa za konec tokratnega Suspenzorja izpostavi še nekaj drugih uspehov.
Suspenzor sta pripravila Antun in Marcen, novice je spisal Lovro.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj