Zgodovina študentskega organiziranja 1848-1941

Zgodovina študentskega organiziranja 1848-1941

Oddaja

»Zahtevamo popolno slovensko vseučilišče v Ljubljani. Ker pa to naenkrat ne gre, zahtevamo takoj samo pravoslovno fakulteto. Vrata te se v enem letu že lahko odpro. Pogoji za njeno delovanje so tu, treba samo sankcije in potrebnega denarja. Dokler pa ne dobimo popolnega slovenskega vseučilišča, ima vlada ustanoviti štipendije, s katerimi se utegnejo nadarjeni in marljivi slovenski dijaki pripravljati za bodoče profesorje na njem. Da pa se rešimo škandaloznih in neznosnih neprilik na Dunaju in v Gradcu, zahtevamo od vlade, da uredi vse potrebno, da se zmoremo v Zagrebu in Pragi usposobiti za svoj poklic.«

S to zahtevo Mirka Černiča, člana študentskega društva Sava, začenjamo novo sezono in nov cikel Unikompleksa, štirinajstdnevnika, v katerem se bomo v prihajajočih tednih ukvarjali z zgodovino študentskega organiziranja. V tokratni oddaji se bomo sprehodili od leta 1848 vse do začetka druge svetovne vojne in na kratko pojasnili dogajanje na področju študentskega organiziranja v našem prostoru.

Prva mladinska gibanja, v prvi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, so bila v evropskem prostoru spremljevalci buržoaznih hotenj po nacionalni osvoboditvi in političnem združevanju. Vsa ta gibanja so bila tesno povezana z družbeno-ekonomskim in političnim razvojem posameznih dežel in značilno je, da je jedro teh gibanj sestavljala intelektualna mladina, natančneje študentje. Zato ni čudno, da so ta gibanja v specifičnem zgodovinskem obdobju bíla boj le za nacionalno osvoboditev in politično združitev lastne dežele. Z razvojem kapitalizma in vse hujše kapitalistične eksploatacije se je razredni odnos med buržoazijo in delavci vse bolj zaostroval, zato takšna oblika in vsebinska usmeritev mladinskih gibanj nista več ustrezali. Vlogo splošnih naprednih teženj je prevzemalo delavstvo pod vodstvom avantgarde.

Začetke študentskega organiziranja v našem prostoru lahko povežemo z marčno revolucijo leta 1848, ki je tako kot drugod izhajala iz vrst študentov ­– slovenskih študentov na Dunaju, v Gradcu, Pragi pa tudi v Ljubljani. Marčna revolucija je pri nas sicer nastopala z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji, izražala pa je tudi željo po ustanovitvi slovenske univerze. Gibanje se je v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja kljub pritiskom absolutizma nadaljevalo na tako imenovanih ljubljanskih shodih. Neformalnemu združevanju so sledile trdnejše organizacijske oblike. Leta 1869 so slovenski dunajski študentje ustanovili društvo z imenom Slovenija, v Gradcu je šest let zatem zaživel Triglav. Nova generacija mladih je s svojim nastopanjem omogočala vdiranje širokih evropskih vidikov v političnem, literarnem in splošno kulturnem smislu. V devetdesetih letih je prišlo do cepitve na različne politične skupine, in sicer na katoliško mladino ter tako imenovano napredno mladino, katere svobodomiselni nazori so v konservativnih krogih v domovini nujno zadeli na odpor. Ustanovitev ločenih katoliških študentskih društev so propagirali katoliški tisk in dve katoliška shoda. Na tej osnovi je prišlo leta 1894 do razkroja v dunajskem društvu Slovenija z ustanovitvijo posebnega katoliškega društva slovenskih študentov na Dunaju z imenom Danica, nato se je čez sedem let v Gradcu na obzorju pokazala katoliška Zarja, malo pred prvo svetovno vojno pa je končno nastopil katoliški Dan v Pragi. Dualistični razdor med liberalizmom in klerikalizmom med študenti kaže na najbolj neposredni poseg slovenskih idejnopolitičnih sil v študentsko organizacijsko in ideološko življenje.

Po notranji diferenciaciji se je iz tako imenovane napredne levice izdvojila še narodno-radikalna mladina, ki je s svojimi društvi takratnega slovenskega študentskega trikotnika Dunaj-Praga-Gradec postavila idejne temelje za ustanovitev tajne organizacije v Ljubljani leta 1912. V vseh treh omenjenih univerzitetnih centrih, kjer so v večjem številu študirali Slovenci, so se tako izoblikovala po tri samostojna in v glavnem nasprotujoča si društva, ki so sodelovala samo v boju za slovensko univerzo in v skromni meri pri skupnem reševanju študentskih socialnih problemov. V letih pred izbruhom svetovne vojne se je znotraj vseh treh skupin kazala določena idejna kriza. Spričo obstoječe idejnopolitične zagate in političnih posledic balkanske vojne se je med študenti začela širiti preporodovska ideja revolucionarne rešitve slovenskega narodnega vprašanja zunaj okvirov avstro-ogrske monarhije. Njeni člani so prisegali na revolver. Povezovali so se z naprednimi revolucionarnimi mladinskimi gibanji v drugih jugoslovanskih deželah Avstro-Ogrske in postavili revolucionarni jugoslovanski program: politično zedinjenje vseh jugoslovanskih narodov v samostojni državi zunaj Avstrije in proti njej. Njihov program so odklanjale vse slovenske stranke, saj so ga imele za sanjarijo mladih glav, ki ne bo rodila realnih sadov. To živahno in revolucionarno gibanje slovenskih študentov in srednješolcev sta prekinila državna oblast in začetek vojne.

Prva svetovna vojna je dejavnost slovenskih študentov in njihovih društev na tujem in doma močno okrnila ali celo prekinila. Povojne politične spremembe so slovenske študente v marsičem odvračale od univerzitetnih središč, v katerih so se zbirali pred vojno, tako da so v največjem številu odhajali v geografsko najbližji Zagreb, ki je s tem postal novo poglavitno središče slovenskega študentskega gibanja. Študij v tem mestu pa je bil zaradi velikega stanovanjskega primanjkljaja in neurejene študentske politike silno težak. Študentje v Zagrebu so se zato že marca 1919 organizirali v Stanovanjsko zvezo slovenskih akademikov za urejanje eksistenčnih razmer tamkajšnjih slovenskih študentov, hkrati pa organizirali povezavo s slovenskimi študentskimi skupinami drugod po Evropi. Ves ta čas so se slovenski študenti in maturanti javno obračali na slovensko javnost, da bi se končno rešilo vprašanje ljubljanske univerze.

Večina študentov, ki so obiskovali fakultete na Dunaju, v Gradcu in drugih mestih, je prihajala iz manj premožnih družin, zaradi česar je bila njihova eksistenca odvisna od zaslužka in podpore, ki pa je bila zelo majhna ali celo nična. Slovenska študentska podporna društva, ki so delovala v posameznih mestih, so razpolagala z nizkimi sredstvi, visokošolska podporna društva pa so bila pogosto podvržena manipulacijam šolskih elit, ki so ponujale pomoč predvsem po narodnostnem ključu. V tem pogledu bi univerza v Ljubljani slovenskim študentom, ki si zaradi socialnih razmer niso mogli privoščiti odhoda na Dunaj ali v Gradec oziroma so bili tam podvrženi eksistencialnim bojem ter nacionalističnim grožnjam nemških študentov, omogočila študij na domačih tleh. Težnje po slovenski univerzi so torej imele močno narodnostno noto, zato je bila njena ustanovitev smatrana tudi kot osvoboditev izpod imperialističnih teženj in naj bi imela neprecenljive vrednosti za razvoj slovenskega naroda, za njegov napredek in osamosvojitev: »Kako vse drugače bo to v Ljubljani! Vedni stik z narodom, proučevanje kulture v materinščini, narodno delo doma, vse to bo le utrdilo v nas slovensko zavest, vcepilo nam spoznanje, da moramo sami pomoči narodu na noge. In iz naroda vrasli, med narodom živeči bomo zastavili svoje moči v njegov blagor. Janičarjem pa ne bo več mesta v naših krogih.«

Priprave na univerzo so potekale brez pravega načrta in ustreznih strokovnjakov, nadomeščali so jih kar strankarski veljaki. Politizacija procesa ustanavljanja univerze, politične mahinacije in nasprotja v študentskih gibanjih so botrovala neuspešnosti takratnega boja. Leta 1911 je poslanec iz klerikalnih krogov Evgen Jarc celo predlagal, da se sredstva, ki so bila že dodeljena za namen ustanovitve slovenske univerze, odstopi zadružni zvezi. Na tak način naj bi bil denar po mnenju Jarca »plodovitno« naložen v gospodarske koristi dežele. Odvzem fonda ni imel le realnih učinkov, temveč tudi simbolno težo kulturnega ropa slovenskega naroda, povečala so se tudi trenja med študentskimi skupinami. Gibanje za slovensko univerzo je po tem dogodku vse bolj pojenjalo, vse glasnejša pa je postajala zahteva po slovenski univerzi v Trstu. Ta je sicer dobil italijansko univerzo, Jugoslovanom pa je ostala resolucija, s katero je vlada kot že tolikokrat poprej obljubila priprave na ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Pomemben faktor neuspeha je bila tudi vojna, zaradi česar je bilo študentsko gibanje od leta 1914 v večji meri prekinjeno.

Afera iz leta 1908 s profesorjem cerkvenega prava Wahrmundom, ki je s svojim predavanjem o katoliškem svetovnem nazoru sprožil zgražanja in nasprotovanja med klerikalci ter bil premeščen na praško univerzo, je sprožila pomembne premisleke tudi o akademski svobodi. Ta je pomenila predvsem svobodo pridobivanja znanja. Študij naj bi bil več kot zgolj rutinsko pridobivanje omejenega strokovnega znanja in univerze naj bi postale mesta svobodnega in neomejenega mišljenja, središča moderne razsvetljenosti.

Julija 1919 je bil naposled podpisan zakon, ki je določal, da se v Ljubljani ustanovi univerza s petimi fakultetami: teološko, pravno, filozofsko, tehnično in medicinsko. Pravna fakulteta je predavanja pričela z enosemestrsko zamudo, ker so bili vsi profesorji na mirovnih pogajanjih, na ostale fakultete pa je bilo v jeseni leta 1919 vpisanih skoraj 695 študentov, čez eno leto je številka narasla že na dobrih 1000. Beograjska vlada je dolgo zavlačevala z odobritvijo proračunskega denarja in imenovanjem novih profesorjev. Tudi sicer je bila nova univerza v primerjavi z jugoslovanskima sestrama v Zagrebu in Beogradu v neprimerljivo slabšem položaju, saj se je soočala s pomanjkanjem prostorov in opreme ter bila prikrajšana pri višini proračuna in državnih štipendij. Še leta po ustanovitvi so se pojavljali dvomi glede ustanovitve univerze in grožnje po ukinitvi, posebej sta bili v tem pogledu na udaru medicinska in tehnična fakulteta. Tudi ljubljanskih študentov ni čakalo nič kaj brezskrbno študentsko življenje. Že v prvih letih so se poleg težav z univerzo srečevali še z bedo lastnega preživetja, pestile so jih slabe socialne razmere, pomanjkanje študentskih stanovanj in stanovanj za profesorje.

Tako se je že z začetkom predavanj jeseni 1919 zgodil prvi študentski javni protest, ki so mu do pomladi 1920 sledili še trije. Študentje so zahtevali ureditev svojega materialnega položaja, tako prehrane kot stanovanj, ureditev stanovanjske problematike in imenovanja profesorjev, egalitarno štipendijsko politiko države ter boljše materialne pogoje za jugoslovanske kolege, ki so študirali na tujem. Zaradi nezadostnosti resolucij in spomenic, predvsem pa zaradi vesti, da se zaradi prostorske stiske na tehnični fakulteti ne bo izvajal peti semester, so študentje 1. julija 1920 organizirali prvo študentsko stavko. Do leta 1923 je bilo zaradi sporadičnih groženj o ukinitvi tehnične, medicinske in teološke fakultete, premestitvi študijskih programov in zaprtju univerze ter govoric o neodobrenih kreditih organiziranih vsaj še osem protestov. Nekateri izmed njih so bili organizirani tudi v znak podpore in solidarnosti s kolegi študenti univerze v Zagrebu, ki se je prav tako srečevala s spodkopavanjem svoje avtonomije. Ob tem je treba poudariti, da protesti niso izražali samo zahtev po izboljšanju materialnih pogojev za študij, ampak tudi nasprotovanje vrnitvi Habsburžanov na prestol in protiimperialistični apetit Italije, ki ji je s pariško mirovno pogodbo uspelo zasesti primorsko ozemlje. Ob tem dogodku so študenti namesto protesta organizirali kar žalni sprevod.

Študentsko gibanje je bilo avtonomno, nikakor pa ne homogeno. Še najbolj enotno je nastopalo, dokler je za reševanje temeljnih problemov ljubljanskih študentov kot osrednja študentska organizacija nastopalo Podporno društvo jugoslovanskih akademikov v Ljubljani. Ta je od svojega nastanka v septembru 1919 upravljalo menzo, študentski dom in bolniško blagajno, organiziralo je gospodarsko samopomoč in reševanje študentskih gospodarskih težav z izposlovanjem in deljenjem štipendij in podpor. Jeseni 1922 je zaradi vse bolj očitnih nasprotij strank to podporno društvo razpadlo, skupno reševanje študentskih problemov je bilo odtlej ponovno razbito na tri politične tabore, in sicer na klerikalni, napredni in levi tabor.

Grožnje avtonomiji univerze so politične tabore različnih študentskih društev spet združile v novembru 1925, ko je bila zopet ustanovljena skupna študentska krovna organizacija, imenovana Svet slušateljev ljubljanske univerze. Znotraj te organizacije je bilo rivalstvo med klerikalci in naprednjaki vedno bolj očitno, a je konstantna grožnja avtonomiji univerze društvo tudi v drugi polovici dvajsetih let uspela združevati v protestih in skupni organizaciji.

Medtem ko je svet v 30. letih pretresala velika gospodarska kriza, pa je pri nas krizo študentskemu organiziranju prizadejala šestojanuarska diktatura. Že tako opešano gibanje je bilo deležno močnega policijskega pritiska z aretacijami in preiskavami levičarsko usmerjenih študentov. Postopoma je upor zoper diktatorski režim povezal velik del ljubljanskih študentov v tako imenovano Slovensko fronto. Novembra 1931 so študentje protestirali proti obstoječemu volilnemu sistemu in sprožili demonstrativni val, ki je trajal kar leto in pol, v njem pa so med drugim zahtevali politične pravice, odpravo diktature in spoštovanje slovenskih narodnostnih pravic, ohranitev univerze v neokrnjeni obliki in njeno avtonomijo ter pravično razdeljene šolnine.

V zgodnjih tridesetih letih je vodilno vlogo med študentskimi društvi začel prevzemati liberalni Triglav, ki je vzbudil pozornost širše javnosti in študentov z usmeritvijo, ki je nacionalno vprašanje tesno povezovala s socialno-gospodarsko preobrazbo družbe. Ker je društvo postajalo vse bolj marksistično obarvano, ga je banovinska uprava leta 1934 razpustila.

Desetletje pred vojno je bilo pestro tudi na desnem polu študentskega organiziranja. Med protestnim obdobjem zgodnjih tridesetih let se je velik del katoliških študentov oddaljil od politike klerikalnega vrha, veliko kritik je bila deležna celo papeževa prokapitalistična okrožnica. Kot odgovor zmernim in povečini krščanskosocialističnim študentskim društvom Danica, Borba in Zarja so bili ustanovljeni kleru poslušni Stražarji in Katoliška akcija. Obe društvi sta spadali v strujo tako imenovanih katoliških totalitaristov, ki so skupaj s skrajnimi nacionalisti tvorili antikomunistični tabor in poskušali preprečiti skupen nastop slovenskih študentov. Zagovarjali so katoliško prenovo družbe in univerze: »Nemogoče je obnoviti mir na svetu, ako v državno občestvo ne vrnemo Boga. Mi kličemo naši univerzi: Boga nazaj v znanost, študij, predavalnice, institute, na univerzo! Nobena človeška sila ne bo spravila več reda v Evropo, dokler ne bomo ponižno priznali svoje človeške zablode in se ne bomo uklonili luči in znanosti. Kar najbolj potrebujemo, je dar znanosti, ki ga podeli Sveti duh in ki vodi človeka po pravi poti spoznavanja in raziskovanja. Nazaj h Križanemu, ki je dejal o sebi, da je Pot in Resnica. Zato pa pričakujemo in želimo, da izkaže naša univerza Bogu pravo čast in da slovesno ustoliči križ na naši univerzi kot simbol in poroštvo naše skupne kulture in boljše bodočnosti.«

Študenti so imeli ključno vlogo pri prizadevanjih za univerzitetno knjižnico, saj so z iniciativo, poimenovano Akademska akcija, pridobili podporo širše javnosti, obenem pa je konkretnost cilja ponovno združila študente različnih taborov. Za krajši čas je to storila tudi popolna tridnevna stavka proti Uredbi za tehnične fakultete iz leta 1935, vendar pa je predvsem kler s pomočjo Stražarjev poskušal enotnost slovenskih študentov razbiti. Sledečim protestom zaradi šolnin, taks in nizkih dotacij univerzi marca 1936 je klerikalno vodstvo katoliških študentov nasprotovalo, kar je pripeljalo tudi do nasilnega spopada med študenti.

Na vzpon fašizma v naši neposredni okolici so se s protestnimi akcijami odzvale predvsem levo in nacionalistično usmerjene študentske skupine. Odmevali sta ostra protestna izjava Slovenske akademske mladine zaradi Jugoslovanskega približevanja fašistični Italiji in javna manifestacija za Koroško ob priključitvi Avstrije Hitlerjevi Nemčiji. Tem in podobnim aktivnostim so sledila nasilna preganjanja in policijske aretacije. Vse idejnopolitične študentske skupine so marca 1939 ustanovile Narodni akademski blok, iz katerega pa so kmalu izstopile skupine katoliških totalitaristov in nacionalistični klub Edinstvo. Preostale skupine so vojno pričakale s protestom proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in pozivale k enotnemu in strnjenemu boju za neodvisnost pred Hitlerjevim vdorom v Jugoslavijo ter z odhajanjem med prostovoljce.

Za konec izpostavimo širši pomen tega burnega obdobja. Ustanavljanje ljubljanske univerze je bilo posledica večletnega prizadevanje študentov, ki so se mednarodno povezovali in iskali navdih v progresivnih političnih idejah svojega obdobja. Prostor nastanka univerze je bil pod pritiski imperialne oblasti, kasneje pa poleg kratkega obdobja SHS pod močnimi kapitalističnimi in tako imenovanimi desnimi monarhoklerikalnimi idejami. Prizadevanje za ustanovitev univerze je bilo takrat domena manjšinskih, danes bi lahko rekli razsvetljenskih študentov – intelektualcev, ki so se zavedali pomena narodno ljudskih idej. To je bila ideja od pomladi narodov leta 1848, ki se je v tem prostoru uresničevala tudi z univerzo.

Univerza se je v prvih letih obstoja znašla pod pritiski, da je boljša investicija v gospodarstvo in njemu podrejene sektorje kakor financiranje znanja, izobraževanja in študija. Študentske skupnosti so na to odgovorile z zahtevo po avtonomnosti univerze, kar pomeni, da se podaja svobodno razsvetljensko znanje, obstaja svoboda združevanja, svoboda govora in misli oziroma študija. Protestno so opozorile na oportunistična ravnanja profesorjev, ki so vnašali interesno politiko v intelektualni prostor. Povezovanje študentov, akademikov, slušateljev in predavateljev je bilo enotno v eni skupnosti – univerzi. Ne glede na heterogenost študentskih združenj in političnih idej so stopili skupaj pod enotnim imenovalcem in se zavestno zavzemali za skupno dobro – Univerzo v Ljubljani.

Opomba: Kakršnekoli podobnosti s sedanjostjo so zgolj naključne.

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.