- Komentiramo: Kmečki upori po Evropi

V zadnjem obdobju lahko po celotni Evropi spremljamo porast števila kmečkih demonstracij, velikokrat v obliki traktorskih revij. Kar lahko na prvi pogled deluje kot »bunt« konzervativno-nacionalističnih kmetov, je v resnici precej heterogen, neenoten boj zelo različnih interesnih skupin.

Več info na strani evropske koordinacije via Campensina: https://www.eurovia.org/

- Osrednji del o pomenu divjih opraševalcev z Danilom Bevkom iz Društvo Čmrljica in Nacionalnega inštituta za biologijo - pogovarjamo se o čmrljih - Kdo vse so divji opraševalci in zakaj so pomembni v kmetijski krajini?

- Kličemo: Brina iz skupine Za Savo in Društva za preučevanje rib - pogovarjamo se o tem kaj se dogaja s hidroelektrarnami na srednji Savi.

- Napovedujemo: INFOKAFANA: 30 let zapatistične vstaje: od avtonomije do skupnega - Petek, 16. februar 2024 ob 20h.

Za zapatistične staroselske skupnosti v jugovzhodni Mehiki, ki stopajo po poti gradnje avtonomije, so prehod v novo leto 2024 zaznamovale slovesnosti ob 30. obletnici vstaje proti neoliberalizmu in 40. obletnici formiranja prve vstajniške enote. Prvega januarja 1994 je Zapatistična vojska nacionalne osvoboditve (EZLN) zasedla sedem mest na jugu mehiške zvezne države Chiapas in lansirala novo fazo boja zoper pol tisočletja trajajoč režim kolonialnega zatiranja in izkoriščanja. V treh desetletjih do danes je zapatistična vstaja v marsikaterem oziru prerasla v revolucijo, ki v središče postavlja univerzalna človeška stremljenja: pravico do zemlje, zdravstvene oskrbe, šolanja, svobode, samo-uprave, miru in pravičnosti. V gesti, ki je zaokrožila po celem svetu so si borke in borci zakrili obraze, da bi postali vidni ter se organizirali in oborožili tudi zato, da bi njihova srca lahko spregovorila.

****************************************************************************************************

Kmečki upori po Evropi

V zadnjem obdobju lahko po celotni Evropi spremljamo porast števila kmečkih demonstracij, velikokrat v obliki traktorskih revij. Kar lahko na prvi pogled deluje kot »bunt« konzervativno-nacionalističnih kmetov, je v resnici precej heterogen, neenoten boj zelo različnih interesnih skupin. Tudi v Ljubljani so še pred nedavnim protestirali proti okoljskim predpisom Nature 2000, minulo sredo v Celju pa proti suhim zadrževalnikom vode, kjer so menda boljše rešitve ravno v bolj sonaravnem upravljanju voda.

V vzhodni Evropi in v Franciji kmetje protestirajo zaradi uvoza pridelkov iz Ukrajine oziroma Španije. Nizozemski in belgijski kmetje se pritožujejo nad ekološkimi zahtevami, Nemce skrbi, kdo jim bo plačal bencin – vsaj tako nam govorijo podobe iz medijev. Protestirajo pa tudi na jugu Evrope – v Grčiji, Italiji in Španiji.

Tako kot je različen diskurz po regijah, se raznoterost kaže tudi v realnostih posameznih območij. Tem sta kljub vsemu skupni točki vključenost v Evropsko unijo, njene politike in prihajajoče evropske volitve ter tradicionalno pokroviteljstvo konzervativno-desnih političnih struj na ekonomsko zapostavljenem podeželju. Ko temu dodamo še dimenzijo veleposestnik-kmet-delavec, ki pri nas morda ni tako izrazita, lahko pri poskusu razumevanja situacije pride do precejšnjih kontradikcij. Težko je namreč razbrati, kaj so zahteve kmetijskih delavcev in za katere interese lobirajo kmetje oziroma ali veleposestniki zastopajo tudi interese srednjih in malih kmetij.

S takšnim preigravanjem za politične glasove, kapitalske interese ali delavsko-kmečke pravice pa se lahko zamegli vloga globalnega kapitalističnega trga. Na tem mestu gre predvsem omeniti še ne dokončno sprejete prostotrgovinske sporazume z Novo Zelandijo, Kanado in ZDA ter zadnjo prostotrgovinsko pobudo z latinskoameriškimi državami, poimenovano EU-Mercosur.

S takšnimi prostotrgovinskimi sporazumi Svetovna trgovinska organizacija vzpostavlja naddržavne mehanizme, na katere družba nima vpliva, čeprav radikalno posegajo v njen ustroj z jasnim namenom okoriščanja. Posledično kmetje v Evropi zaradi relativno visokih standardov pridelave hrane postanejo talci izkoriščanja delavcev v drugih državah in ne morejo konkurirati nizkim standardom ter gromozanskim subvencijam v Združenih državah Amerike.

Eno progresivnejših gibanj kmetov, »konfederacija Via Campesina«, katere sekcija mobilizira člane tudi v različnih državah EU, med drugim poudarja, da je zaradi nevzdržnih kmetijskih politik od leta 2005 izginilo kar 37 % predvsem manjših kmetij in da kar 80 % sredstev, namenjenih kmetijstvu v EU, dobi le 20 % veleposestnikov, ki velikokrat niti niso kmetje. Zato v gibanju zahtevajo debirokratizacijo ter namesto denarnih nadomestil na hektar denarna nadomestila na delavca. Kot pravijo, so proti »fake« rešitvam v obliki trga ogljičnih izpustov, gensko spremenjenih organizmov ali digitalizacije. Če potegnemo črto, zavzemajo se za trajnosten, vzdržen način kmetovanja.

S takšnimi zahtevami se najbrž lahko poistoveti velik del družbe, saj na problematiko podnebne krize in kapitalističnega opustošenja odgovarjajo s konstruktivnimi predlogi, radikalno drugačnimi od ideologije prostega trga ter tudi nacional-protektionističnih modelov upravljanja gospodarstva. Kmečke proteste s takšnim sporočilom pri nas bi kolektiv Kilavega semena – in, prepričani smo, da tudi mnogi drugi – skoraj zagotovo podprl.