Ekonomske osnove, 1. del

Predvajaj

Moamer Gadafi: Zelena knjiga

Prevod: Društvo cinikov (2008–2009)

Ponovitev vsak ponedeljek in petek opoldne – po drugi molitvi.

* * * * * * * * * * * * * * *

2. knjiga: Ekonomske osnove tretje svetovne teorije

EKONOMSKE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE

Pomembne zgodovinske spremembe, na primer v odnosih med delavci in delodajalci ali proizvajalci in lastniki, marsikaj prispevajo k razrešitvi problema dela in plač. Te spremembe vključujejo stalen delovni čas, plačilo nadur, različne oblike dopusta, minimalne plače, delitev dobička in sodelovanje pri upravljanju. V isti okvir spadajo tudi z zakonom prepovedano samovoljno odpuščanje, zagotovljena socialna zaščita, pravica do stavke ter še razni drugi ukrepi, ki jih lahko najdemo v skoraj vseh modernih delovnih zakonodajah. Nič manj pomembne niso spremembe na področju lastništva, kot so mehanizmi omejenih prihodkov ali prepoved privatnega lastništva in prenos tega v državno last.

Kljub vsem tem nezanemarljivim spremembam skozi zgodovino ekonomskega vprašanja pa ta problem v osnovi še vedno obstaja. Vse prilagoditve, izboljšave, določila in preostali ukrepi so s številnimi ugodnostmi za delavce povzročili, da je postal manj krut, kot je bil v preteklih stoletjih, vseeno pa še ni razrešen. Vsi poskusi, ki so se osredotočili na problem lasništva, niso rešili vprašanja proizvajalcev. Še vedno namreč ostajajo mezdni delavci, četudi se je lastništvo premaknilo s skrajne desne na skrajno levo ali pa je zavzelo različne vmesne pozicije.

Boj za višje plače je enako pomemben kot boj za prenos lastništva. Ugodnosti, ki so si jih pridobili delavci in so zagotovljene z zakonodajo ter ščitene s strani sindikatov, so višek tega, kar je bilo doseženega pri reševanju problema plač. Tako so se spremenili težki pogoji, v katerih so se znašli proizvajalci takoj po industrijski revoluciji. Sčasoma so delavci, strokovnjaki ter upravitelji dobili predhodno na videz nedosegljive pravice. Vseeno pa ekonomsko vprašanje še vedno obstaja.

Poskusi, omejeni samo s problematiko plač, vseekakor niso pripeljali do rešitve. So hinavski poskusi, namenjeni zgolj reformi, ki temelji bolj na miloščini kot na pravem priznanju delavskih pravic. Zakaj delavci dobivajo plače? Ker izvajajo proizvodni proces v korist tistih, ki jih najamejo, da ustvarijo določeni proizvod. V tem primeru ne uživajo lastnih proizvodov, temveč jih izročijo v zameno za plačo. Primerno je torej pravilo: »Kdor nekaj proizvede, to tudi potroši.«

Mezdni delavci so nekakšni sužnji, ne glede na to, koliko višje plače imajo. Mezdni delavec je suženj gospodarju, ki ga je najel. Je celo začasni suženj, saj njegovo suženjstvo traja tako dolgo, dokler dela za plačo delodajalca, ki je lahko posameznik ali država. Slednje za delavce, glede na njihove interese, ne predstavlja nobene razlike. V svetu trenutno kljub različnim oblikam lastništva prevladujejo mezdni delavci. Javna podjetja dajejo svojim delavcem zgolj plače in preostale socialne ugodnosti, ki se v ničemer ne razlikujejo od tistega, kar jim ponujajo tudi bogate, privatne korporacije.

Argument, da se v primeru javnega lastništva prihodki porazdelijo med skupnost, medtem ko grejo iz privatnih korporacij zgolj v roke lastnikom, drži. To velja, če upoštevamo splošni interes skupnosti, ne samo partikularne interese delavcev, in če lahko domnevamo, da politična avtoriteta, ki monopolizira lastništvo, izhaja iz vseh ljudi. Kar pomeni, da je to avtoriteta celotnega ljudstva, prakticirana prek ljudskih kongresov in komitejev ter poklicnih sindikatov, ne pa zgolj določenega razreda, stranke, koalicije, sekte, družine, plemena, posameznika ali kogar koli drugega.

Tisto, kar na delavce najbolj vpliva, to so plače, delež dobička ali socialne ugodnosti, dobijo v enaki meri tako v javnih kot privatnih korporacijah. Tako se mezdni delavci v javni in privatni sferi med seboj ne razlikujejo. Sprememba lastništva torej ni rešila problema pravice delavcev do njihovih produktov, ki jih ni proizvedla skupnost, niti jih naj ne bi ustvarjali za mezde. Dokaz je v tem, da so kljub spremembi lastništva še vedno samo mezdni delavci.

Končna rešitev vprašanja je odprava sistema plač, osvoboditev človeka iz njegovih okov in vrnitev k naravnemu pravu, ki je določal odnose pred pojavom razredov, različnih oblik vladavin in človeških zakonov. Naravni zakoni so merilo, referenčna knjiga in edina smer v človeških odnosih.

* * * * * * * * * * * * * * *

Januarja 2008 se je aktualnopolitična redakcija odločila, da bosta dva izmed novinarjev prevzela prevod Gadafijeve Zelene knjige, ki so ga po poglavjih predvajali vsak drugi ponedeljek po dnevnem informativnem programu. V prvem prispevku so razložili, čemu dolgotrajno prevajanje celotne knjige:

»Prišel je čas, ko je treba na vrhu svetilnika Evropske unije enkrat za vselej in z vso odločnostjo napasti demagoške interpretacije sodobnih demokratičnih sistemov in demokracije nasploh. V ta namen smo se pri Društvu cinikov odločili, da vam bomo v dvotedenskih intervalih v razmislek posredovali poglavja iz Zelene knjige izpod peresa voditelja libijske revolucije, polkovnika Moamerja Gadafija, Božji mir z njim. V svoji knjigi, prvič je bila objavljena leta 1975, Gadafi obravnava reševanje problema demokracije, socializem in pa družbene osnove tretje svetovne teorije. Branja poglavij, ki jih bomo posredovali v javnost, temeljijo na hrvaškem prevodu Zelene knjige iz leta 1992. Pred nami je torej veliko dela, zato se ne bomo obotavljali. Dol z evropsko demagogijo! Živela velika libijska revolucija!«

– arheolog Klerik, 21. 1. 2008

Novembra 2009 se je odvrtel zadnji del in sklenil skoraj dvoleten podvig redakcije. V tem času se je poslušalstvo Radia Študent seznanilo s temeljnim delom libijskega revolucionarnega voditelja, v katerem je bila v preprostem jeziku ubesedena politična filozofija tretje univerzalne teorije, na kateri je temeljila 1973 vzpostavljena Socialistična ljudska libijska arabska džamahirija (1986 po bombardiranju ZDA preimenovana v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo), katere moto se je glasil enotnost, svoboda, socializem. Po dobrem letu od zadnjega prevoda Društva cinikov, februarja 2011, se je v Libiji pričela državljanska vojna, ZDA in EU sta 25. februarja 2011 proti Libiji uvedli sankcije – na ta dan je aktualnopolitična redakcija na stari spletni strani Radia Študent objavila prevod Zelene knjige v treh delih: politične, ekonomske in družbene osnove tretje svetovne teorije. Marca 2011 je NATO pričel obsežno mednarodno vojaško intervencijo, ki se je zaključila z umorom Gadafija konec oktobra 2011. Dobro desetletje potem se spet – oziroma kar še vedno – borimo proti evropski demagogiji, revolucionarna praksa in teorija z globalnega juga pa sta vse bolj prekriti z raznoraznimi sovražnimi propagandnimi izmišljotinami. Ponovitev celotnega prevoda, ki se bo predvajal od 5. januarja do 19. aprila 2024, je naš prispevek v boju za pogled človeštva.