Narod, 2. del
Moamer Gadafi: Zelena knjiga
Prevod: Društvo cinikov (2008–2009)
Ponovitev vsak ponedeljek in petek opoldne – po drugi molitvi.
* * * * * * * * * * * * * * *
3. knjiga: Družbene osnove tretje svetovne teorije
Vse države, ki povezujejo več različnih nacionalizmov, bodisi z religioznimi, ekonomskimi, vojaškimi faktorji ali pa posameznikovo ideologijo, bodo razpadle zaradi nacionalnih konfliktov, dokler vsak nacionalizem ne dobi lastne samostojnosti. Družbeni faktor bo nujno prevladal nad političnim.
Morda se nam poraja vprašanje, kako so sploh lahko bili veliki imperiji v zgodovini sestavljeni iz različnih narodov? Pot do odgovora najdemo v bistvu pojma država, ki ne predstavlja zgolj družbene strukture, kot je značilno za družino, pleme ali narod. Država je namreč politična skupnost, ki jo povezuje več faktorjev, glavni med njimi pa je nacionalizem. Nacionalna država je edina oblika politične tvorbe, ki je skladna z naravno družbeno strukturo. Njen obstoj traja tako dolgo, dokler ne prevlada drug, močnejši nacionalizem, oziroma, dokler ni njena politična struktura podvržena družbeni strukturi plemen, klanov in družin. Za politično strukturo je namreč vpliv njihovih družbenih značilnosti uničujoč.
K oblikovanju nacionalne države pa prispevajo tudi faktorji kot so religija, gospodarstvo in vojska. Skupna vera, ekonomski pogoji ali vojaška osvajanja lahko v eni državi združijo več nacionalizmov. Tako je v določenem zgodovinskem obdobju svet priča vzponu države ali imperija, ki v naslednjem obdobju izgine. Ko duh nacionalizma postane močnejši od skupnega religioznega občutja, se razvname spopad med različnimi nacionalizmi, vsak narod si pridobi lastno samostojnost in ponovno vzpostavi svojo družbeno strukturo. Vloga religije se ponovno pojavi, ko postanejo religiozna občutja močnejša od nacionalizma. Različni nacionalizmi so tako združeni pod zastavo religije dokler se nacionalni faktor ponovno ne vzpostavi in prevzame vodilne vloge.
Vse države, ki povezujejo več različnih nacionalizmov, bodisi z religioznimi, ekonomskimi, vojaškimi faktorji ali pa posameznikovo ideologijo, bodo razpadle zaradi nacionalnih konfliktov, dokler vsak nacionalizem ne dobi lastne samostojnosti. Družbeni faktor bo nujno prevladal nad političnim.
To pomeni, da je kljub političnim faktorjem, ki so nujni za vzpostavitev države, osnova posameznikovega življenja zakoreninjena znotraj družine, plemena in naroda. Ključni je družbeni faktor in nacionalizem kot tak igra pri tem trajno vlogo.
Poudarek bi tako moral biti na družbeni realnosti, po kateri igra družina najpomembnejšo vlogo pri vzgoji celostnega, izobraženega posameznika. Slediti bi morala skrb za plemenske povezave, ki nudijo posamezniku naravno družbeno zaščito in družbeno izobrazbo v obdobju, ko ni več odvisen zgolj od družine. Posameznik se lahko nauči vrednot družbe zgolj preko družine in plemena, ki v tem primeru predstavljata naravno družbeno strukturo, s katero nihče ne more upravljati. Skrb za družino je v posameznikovem interesu, tako kot je skrb za pleme v interesu družine, posameznika in naroda. Nacionalni družbeni faktor je resnična in trajna gonilna sila zgodovine.
Zaradi neupoštevanje nacionalnih vezi človeških skupin in vzpostavitve političnih sistemov, ki so v nasprotju z družbeno realnostjo, prihaja do začasnih struktur. Slednje bodo uničene z gibanjem družbenih faktorjev teh skupin, naprimer z nacionalnim gibanjem. Vse te značilnosti so človekovi naravi prirojene in ne predstavljajo nikakršnega razumskega odklona. Vsak posameznik bi se tega moral zavedati in skladno s tem delovati, saj bodo le v tem primeru njegova dejanja lahko imela smisel. Da se bomo lahko izognili odklonom, neredu in škodi med različnimi skupinami ljudi je nujno zavedanje o teh dokazanih dejstvih. Vse omenjene negativne stvari namreč izhajajo prav iz nerazumevanja in nespoštovanja teh osnovnih načel človeškega življenja.
* * * * * * * * * * * * * * *
Januarja 2008 se je aktualnopolitična redakcija odločila, da bosta dva izmed novinarjev prevzela prevod Gadafijeve Zelene knjige, ki so ga po poglavjih predvajali vsak drugi ponedeljek po dnevnem informativnem programu. V prvem prispevku so razložili, čemu dolgotrajno prevajanje celotne knjige:
»Prišel je čas, ko je treba na vrhu svetilnika Evropske unije enkrat za vselej in z vso odločnostjo napasti demagoške interpretacije sodobnih demokratičnih sistemov in demokracije nasploh. V ta namen smo se pri Društvu cinikov odločili, da vam bomo v dvotedenskih intervalih v razmislek posredovali poglavja iz Zelene knjige izpod peresa voditelja libijske revolucije, polkovnika Moamerja Gadafija, Božji mir z njim. V svoji knjigi, prvič je bila objavljena leta 1975, Gadafi obravnava reševanje problema demokracije, socializem in pa družbene osnove tretje svetovne teorije. Branja poglavij, ki jih bomo posredovali v javnost, temeljijo na hrvaškem prevodu Zelene knjige iz leta 1992. Pred nami je torej veliko dela, zato se ne bomo obotavljali. Dol z evropsko demagogijo! Živela velika libijska revolucija!«
– arheolog Klerik, 21. 1. 2008
Novembra 2009 se je odvrtel zadnji del in sklenil skoraj dvoleten podvig redakcije. V tem času se je poslušalstvo Radia Študent seznanilo s temeljnim delom libijskega revolucionarnega voditelja, v katerem je bila v preprostem jeziku ubesedena politična filozofija tretje univerzalne teorije, na kateri je temeljila 1973 vzpostavljena Socialistična ljudska libijska arabska džamahirija (1986 po bombardiranju ZDA preimenovana v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo), katere moto se je glasil enotnost, svoboda, socializem. Po dobrem letu od zadnjega prevoda Društva cinikov, februarja 2011, se je v Libiji pričela državljanska vojna, ZDA in EU sta 25. februarja 2011 proti Libiji uvedli sankcije – na ta dan je aktualnopolitična redakcija na stari spletni strani Radia Študent objavila prevod Zelene knjige v treh delih: politične, ekonomske in družbene osnove tretje svetovne teorije. Marca 2011 je NATO pričel obsežno mednarodno vojaško intervencijo, ki se je zaključila z umorom Gadafija konec oktobra 2011. Dobro desetletje potem se spet – oziroma kar še vedno – borimo proti evropski demagogiji, revolucionarna praksa in teorija z globalnega juga pa sta vse bolj prekriti z raznoraznimi sovražnimi propagandnimi izmišljotinami. Ponovitev celotnega prevoda, ki se bo predvajal od 5. januarja do 19. aprila 2024, je naš prispevek v boju za pogled človeštva.
POLITIČNE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE
V prvem delu knjige je predstavljen način vzpostavitve resnične demokracije, vladavine ljudstva, z vzpostavitvijo ljudskih komitejev.
EKONOMSKE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE
V drugem delu knjige je predstavljena ekonomska osnova, ki odpravlja mezdno suženjstvo in vzpostavlja enakovredno delitev pridelkov med vse.
DRUŽBENE OSNOVE TRETJE SVETOVNE TEORIJE
V tretjem delu knjige je predstavljena družbena osnova in opredelitev posameznih skupin oziroma načinov združevanja ljudi.
Komentarji
Jaz sem Marko Bauer
in nisem glas generacije,
ampak praznina generacije,
a vseeno dosti več
kot Šalehar in Videmšek
ter Bagola skupaj.
Jaz prehitevam konico zgodovine!
Jaz sem leta 2007 v Ljubljano poklical Aleksandra Brenerja
in ta je kasneje
med Agambenovim predavanjem v Cankarjevem domu
pljunil Žižka
enostavno zato, ker mu je šel na živce,
še preden bi mu to predlagal
ranjeni del mojega ega
in jaz sem leta 2010 izročil "Cables"
Danielu Bergu,
da jih je poslal Julianu Assangeu,
ta pa se je kasneje hvalil,
da je s tem sprožil
arabsko pomlad.
Ni je sprožil.
To je čista izmišljotina,
to vem jaz
in to vedo tudi vsi drugi.
Kajti jaz sem leta 2010
prepričal Mohameda Buazizija, da je samo
v njegovo dobro,
da se zažge
sredi tržnice
in strmoglavi
Ben Alija.
Pomagal sem Lini Ben Meni,
da je po Facebooku
»streamala«
ranjence v Sidi Buzidi. Svetoval sem ji,
naj si nadene ime »Tunizijsko dekle«.
Povedal sem ji tole:
»V teh časih je anonimnost ključna.«
Kasneje sem pod izmišljenim avatarjem poklical Salima Zerroukija
in mu povedal:
»Hej, Salim, a ti veš, kako bi
zares postal frajer?«
In on meni: »Ne vem, sem odprt za predloge.«
Vse ostalo je zgodovina.
V Tuniziji
sem se
pomešal med salafiste in podpornike
Ganušijeve Ennahde
in jih povezal s feministko Jawharo Ettis,
tako da je dosegla spravo
med sekularisti
in islamisti, za kar je doblla
francosko politično odličje.
14 dni kasneje sem
odletel sem v Tripolis in se spoznal z libijskimi anarhisti in študenti.
Obiskal sem Gurgijevo mošejo
in se odpravil v Bengazi, kjer se je že vse končalo.
Odletel sem v Damask in potem z busom
do Bejruta, kjer sem naredil
postanek v dolini Kadisha.
Na robu kanjona
sem dihal zrak
sufijskih mistikov in krščanskih asketov
ter nekaj dni neumorno pil
najboljše kozje mleko na svetu.
Pijača je bila prefiltrirana skozi lovor in cedrov les
in gosta kot ročno stkan tepih.
Takrat sem zapisal:
najboljši romane
romane narekuje
shizofrenija
kot bi slutil
literarno gibanje leta 2016 v Ljubljani
in kot bi si z notranjimi očmi
kot kakšen Caspar David Friedrich
predstavljal kurdski neoliberalizem
Agrija Ismaila.
Kasneje sem
spoznal »Peščeno opico«
,Mahmuda Salema,
ki je s svojo blogersko dejavnostjo
v Kairu pomagal zažgati
10-nadstropno vladno stavbo
Hosnija Mubaraka.
Na Tahrir trgu smo plesali dva dneva zapored,
plesali so tudi ranjenci v bolniških posteljah
in starke brez nog
opirajoče se na bergle.
Tisto noč sem dobil več kot tisoč sledilcev po Fb-ju.
Mnogi Egipčani so me sprejeli za svojega.
Ko sem vprašal aktiviste, kako si predstavljajo volitve,
so mi odgovorili:
»Mi nočemo končati revolucije. Prava revolucija
je čisti ogenj
brez pepela,
zato se ne sme nikoli končati.«
Postalo mi je jasno, da imajo Bataillovo idejo upora.
Ni minilo pol leta, ko so revolucionarji zahtevali kalifat.
Pisal sem Gillesu Kepellu v Francijo,
da Al Jazeera ne podpira arabske pomladi,
ampak Muslimansko bratovščino,
medtem pa je Hamsa Zoba s svojo tolpo že navezoval stike z Vadah Kanfarjem.
Sedeli smo ob tabornih ognjih sredi peska,
se pogovarjali
in s prsti premikali topli zrak.
Prebral sem De Lillovega Mao II in se strinjal,
da vojaške milice na zasedenih območjih med seboj trgujejo
s talci, Rolexi, dizajnerskimi parfumi, hrano in drugimi dobrinami.
Tam je tudi presenetljivo veliko veselic.
Obstajajo dnevi, ko vojaki in policisti različnih milic
prirejajo zabave, se s terenci brezciljno vozijo
po saharskih cestah, ustanavljajo komune različnih vrst,
ne samo hedonistične,
kjer se drogirajo do onemoglosti,
temveč tudi umetniške,
na katerih se učijo peti ali slikati s čopičem.
Med arabskimi vojaki sem spoznal veliko gejev.
Mnogi moški so se med bojevanjem zaljubili
in stopili so v stik s svojo resnično spolno identiteto.
Pogosto so se odpeljali ljubit
v puščavo
pod zvezde.
Veliko jih je tudi hrepenelo po svojih ženah, a ker niso bile na dosegu,
so si naročili prostitutke iz Mehike, Azije
in Švedske.
Izumil sem hibrid
med fikcijo in poezijo
ter ga poimenoval »poefictry«.
Videl sem Gadafijeve državne zapore
in od nohtov spraskane zidove,
slišal sem umirajoče govedo na sipinah Hamade al Hamre
in se počutil krivega kot Bog,
potem ko je prespal holokavst.
Vonjal sem veter, ki se je podrgnil ob trupla postreljenih
puščavskih psov, odvrženih na smetišča
in videl , kako so krogle
iz režimskega helikopterja
na ulici Al Bašir
dvanajst ljudi
spremenile v mleto meso.
Vse to,
vse to,
vse to
in nič ni pomagalo.
vrh
Komentiraj