Ulice mnogih bratov

Ob neki bratski reči ponavadi asociiramo na najbližje sorodstvene vezi, geslo francoske revolucije ter seveda Avsenika in njun bend. Od tegale pazi dreka dalje pa boste lahko tej čedni asociativni beri dodali še hecna pocestna poimenovanja, kajti razkrili vam bomo, kje po prestolinških ulicah od bratov vse kar mrgoli.

Kje drugje, kot v Kosezah, idilični naselbini na robu Šiške. Tam ima človek vse; krasne terasaste in bedaste kvadrataste bloke, cel kup klasičnih slovenskih hiš z ločenimi vhodi za tamlade; enega boljših delčkov poti ob žici; krasen travniški pejsaž z okoliškim hribovjem; življenja poln kvadratast bajer, kamor ob lepem vremenu zahaja menda pol Ljubljane; in nenazadnje obvoznico ter njeno neprekinjeno sesajoče šumenje. In seveda ulice mnogih bratov.

Dobesedno: Ulica bratov Učakar, Ulica bratov Bezlajev, Ulica bratov Babnik, Ulica Bratov Škofov. Kar jasno niso edine bratske ulice v Ljubljani, če npr. pokukamo proti Šentvidu in še kam drugam. Skratka, povsem očitno je Ljubljana malone bratsko mesto, pobrateno samo v sebi. Karkoli je že botrovalo temu pouličnemu bratenju, nima kaj dosti veze s podobo in urbano umestitvijo te ali one ulice, naj bo ta bratska ali ne. Tako se Bratje Škofi denimo ne razlikujejo kaj prida od Olge Mohorjeve prečno na njih.

In kakšne so vse te bratovke? Vsekakor bi si vsaka zaslužila svoj drek, nemara vas nekoč z njim tudi podrekamo. Posebej Učakarjevi so tako zelo frajerski, omenjeni terasasti kloni z zelenjem, kakršnega ne uvidiš v itak vsej pozeleneli Ljubljani, identični peš prehodi med hišami, trgec na sredi, bližnji štadion, bajer, ni da ni. Tukaj bi človek športal, se drogiral, zapijal, pecal, fukal, nenazadnje ustvaril družino ter se naselil v te klorofilsko odete betonske kocke. Ja, tukaj je drek slajši.

Vsi ti bratci so ulično neortodoksni, se pravi niso en sam cestni pas, temveč povečini sestojijo iz večih krakov, ki, kot toliko ljubljanskih ulic, isto niso nujno razporejeni povsem simetrično vzporedno. In niso posebni samo Učakarji. Bratje Škofovi se recimo ponašajo s hudo eksotiko. Ne le, da so miniaturni, takšna luštkana avtocesta za liliputance, temveč tudi niso do kraja asfaltirani. Še več, med dvema pasova peska, koder vozijo koleselji, se kiti srednji pas trave. Nekako po takšnem, četudi širnejšem in daljšem kolovozu, je verjetno za vozom tekla Francka.

Če se še malce dotaknemo preostalih dveh, so Bezlajevci sicer nekoliko širši, vendar pohajkujoč po njih kakega jedkega mačkastega poldneva upravičeno pomisliš, v kakšnem vukojebenem selu si pristal in kdo je vozil in kako daleč je Ljubljana. Babniki onkraj obvoznice pa obrobljajo nekako bolničarsko oranžne in plave bloke, ki nehote spomnijo na podeželansko motelsko naselje.

Ne da bi se poglabljali dalje v urbanistično metafiziko tokratnih cestih, jih pač šparamo za druge drekaste prilike, za konec morda priporočilo krstiteljem ulic. Navkljub verbalnemu kipenju nekih bratov vsevprek, bi tamkaj težko občutil ne vem kakšno bratsvo, kot denimo na Prešercu občutiš Prešerna. Morda pa lahko to spremenimo, če bi kakšno nadebudno novo uličico krstili po kakšnih – sestrah. To moramo kot dobri feministi itak malone zahtevati. Kako krasno se to sliši: ulica sester... Khm. Roko na srce, ne spomnim se nobenih razen onih evrovizijskih. Da v vsej zgodovini in sedanjosti Slovenije ni nobenih sester?! Ker predpostavljamo, da smo neuki le mi, od tega momenta dalje zbiramo predloge, po katerih sestrah bi lahko poimenovali ulice naše prestolnice. 

Med brati je sestre zaman iskal Matjaž. Brala pa sta sestra Pia in brat Brgs.