Pazi drek

Podlaga: »The Plasmatics – A Pig Is A Pig« 

*

Gospodinjska ulica. 

Ta mala in dvakrat lomljena ulica se nahaja en krepek lučaj stran od Kino Šiška. Generalna smer je linija sever-jug v korist vzhoda. Dolga je cca. 1000 metrov. Na severu se nekako zlije v nasproti čez-Celovško ležečo Obirsko ulico. Na jugu pa konča skoraj naravnost v Vodnikovi cesti, oziroma domačiji.  

Ulica je sestavljena predvsem iz betona; beton je glavna sestavina prevladujočih elementov, ki so po vrsti: betonska ulica, ki mimogrede liči bolj na dovoz za gasilce, betonske garaže, in ravno taki, 4 nadstropni banalni ex-socialistični bloki. Tu in tam je narobe parkiran avto; pred kolo ali pred nos vam lahko zdivja horda mulcev; ponoči lahko nemara tam srečate kakšno dejansko osebo, sicer pa ulica sije samo v sijaju javne razsvetljave in se ne more pohvaliti z proto-disko semaforjem. Ravno tako je ne ropajo nobeni 3 krat 4 metrski jumbo plakati, kot se rado dogodi v beli ljubljani. 

Sestava prebivalstva je, jasno, mešana. Vegeterijanci, kadilci, tercijalke, pijančki, vse to tudi Gospodinjska ulica najverjetneje ima, saj gre, kot kaže, predvsem za spalno naselje, kamor so primešani še nekateri javni zavodi za gozdove in podobno. 

Kar je morda pri ulici nemara najbolj intri-girajoče, je samo ime. Malce objesten in domišljav človek, kot sem sam, sem seveda pomislil na povezavo med gospodinjstvi v blokih in imenom, kar bi kazalo, da je bil potencialni poimenovalec ulice ravno tako domišljav in objesten kot jaz, zatorej sem idejo opustil. A nadaljno raziskovanje je razkrilo, da nimam samo jaz potenciala domišljavosti in objestnosti. 

Gospodinjska ulica je namreč poimenovana kar direktno po gospodinjski šoli dr. Kreka, ki je delovala v bližini, kakopak pred socialističnim obratom. Šola sama je bila seveda pod dobrim pokroviteljstvom ljubega Boga in njegovih priležnic uršulink, in je poučevala mlade ženske predvsem praktične stvari, saj je takrat ženska morala vedeti predvsem za svoje mesto – in točno to so jo na omenjeni šoli tudi učili. Citiramo iz dosegljive literature: »Specializirane šole za dekleta in ženske so bile gospodinjske in kmetijsko-gospodinjske šole, ki so bile najbolj razširjene. Glavna naloga teh šol je bila vzgojiti spretne gospodinje, dobre matere in žene. Poudarek je bil na praktičnem pouku. Na Slovenskem so v raziskanem obdobju obstajale še ženske obrtne šole, na katerih se je učilo šivanje, krojenje in čipkarstvo”. Praktično, ni kaj. Konec citata. 

V času, ko je Ljubljana dobila svoj prvi avtomobil, je bil tudi čas emancipacije žensk. Treba je bilo poskrbeti za njih pravilno izobrazbo, saj je splošna volilna pravica že trkala na vrata. Tako so lokalne glave, tiste z avreolo in tiste brez,  nekako združile emancipativno moč izobrazbe in praktično, torej anti-emancipativno, rokodelsko in deloma ruralno doktrino, ki je povečini ženam dajala le več tistega, kar so imele že doma. A, citiramo: “...v dekletih so šole vzbudile potrebo za bolj zdravim, lepšim in udobnejšim življenjem; učili so dekleta za razumne, vrle in vzorne gospodinje.” Konec citata. 

Gospodinjska ulica je torej ostanek doktrine nekih davnih, temnejših časov, ki pa, doktrina namreč, še vedno preveva našo, recimo temu post-gospodinjsko ero. 

Po Gospodinjski ulici je zaman kruha in vode iskal Biga.