Za radiofile: omenjen prispevek smo etrirali že leta 2013. Pač se "ulice in ljudje spreminjamo ane." Ali pač ne. 

*

Verovškova ulica, Ljubljana Šiška

Verovškova se nahaja v Šiški, in to spodnji, kar je pomembno povsem za Ljubljančane. Tiste, ki živijo v Šiški. Kakorkoli, ulica se razteza počez vzhodne šiške, in to bolj od juga do severa nego od vzhoda do zahoda; nekje proti jugu jo preseka Gasilska cesta in se konča na Ulici Milana Majcna, na severu jo preči najprej Drenikova, dokler na skrajnem severu ne trči ob Goriško, ki eventuelno stori njen konec. 

Zgornji, severni del je dolgočasen, srednjerazreden in povprečen v 2-nadstropnih hišah ali soc-blokih ob straneh. Na trasi od Gasilske do Drenikove velja omeniti edino zanimivo stvar: mestni cestarji so problem ravne ulice, ki kliče po nesmiselnem pospeševanju jeklenega kurca, rešili tako, da so namesto ležečih policajev in podobnih gluposti napravili nekakšne šikane, ki sekajo ravnino z nasajenimi drevesi, ki poleti celo puščajo senco parkiranim avtomobilom. 

Plečnikova cerkev, ki se ravno tako nahaja na omenjeni ulici, je za antropološke namere te rubrike nezanimiva. Sicer gre za lepo in blasfemično cerkev, grajeno na rimsko-grško-antičnih temeljih, torej panteonskih poganskih stebrih in to. Kako je Plečnik prepričal cerkvene veljake, da je omenjeno zadevo sploh lahko zgradil, ostaja partijska skrivnost. Cerkev je živa samo za nekaj okoliških vernikov, nekajkrat letno jo obiščejo študentje in dijaki bodisi SŠOF, ALU ali AGRFT. 

Socialno antropološka bisera pa se nahajata na jugu Verovškove, preden se izteče v ulico Milana Majcna. Tam so, predvidevam, še stare bajte iz cajtov, ko je šiška še bila gorenjska vas. Na tej ožini, ki ni priporočljiva avtomobilom (avtor tega zapiska je dvakrat v živo opazil neugleden drs pločevine ob betonsko ograjo) se na vzhodu nahaja nekakšna železarska deponija, pod njo pa šiškarski oz. starocerkveni gasilski dom. 

Zahodna stran tega dela ulice pa je namenjen starim razbitim enanadstropnim hišam, ki delujejo kot zasilni socialni center v viharju življenj mnogih brezdomcev, djankijev in drugih izven-sistemcev. Pravzaprav se prehod skozi ta del Verovškove ob mimohodu spremeni v galerijski mini-spektakel: neposreden pogled na pozabljeno družbeno dno, napolnjen z premikajočimi se dekami, kartoni, flašami, iglami, kosi starega pohištva, žimnic in poscanih vogalov. Včasih ti pogled vrne kakšna kuštravoprepita glava. 

Nasproti t.i. socialnega centra pa se nahaja Gasilski dom, ki se v delu in življenju približuje povsem periferni funkciji tovrstnih objektov. V njem, po opazovanju, kraljuje predsem mladina, ampak ne gre za zagovedne kmečke pobe, kot v primeru podeželskih gasilskih domov. Zadeva je urbanizirana in gasilsko ekipo sestavlja lokalno čaparstvo, ki, če ne čisti gasilskih mobilcev, zunaj nabija fuzbal na male gole, zvečer pa se marsikdaj (čez vikend) znotraj gasilskega doma sliši, za razliko od podeželskega  frajtoni-tehna, pristen urbani tehno. 

Verovškova je, suma summarum, simboličen prikaz slovenske družbe: na  jugu predstavlja preživetvene sisteme podhranjenega naroda, ki hočeš-nočeš uporablja obstoječe strukture v kakopak, svojo korist, na sredini meglen, siv, reguliran in srednjerazreden dolgčas, ki se, proti zmeraj obljubljenemu a nikoli doseženemu severu, spreminja v človeku odtujene in povsem abstraktne blodnje o pravilnosti, upoštevanju, skupnosti, dobronamernosti , varnosti… 

Verovškova je podrekirala Bigo.