Nekje v začetku prejšnjega leta, še v zenitu zime in naivnosti do prihajajoče nadloge, smo v Pritiskavcu predstavili igro Stardew Valley. Prikupna simulacija nas je vpeljala v tisto pravo podeželsko življenje, po katerem bržda hrepenijo - z betonom oblite - mestne srajce. Smo na čelu nove letnice, zopet v primežu časa, ki nam odreka kmetovanja, in spodobi se, da vam serviramo še eno pikslasto preslikavo poljedeljstva. Predstavljamo Atomicrops, ki je bil lansko let razvit pri Birth Bath Games in izdan pri Raw Fury.

Zgodbo pričnemo kot naivni mestni adolescent, ki od pokojnega deda prejme kmetijo na podeželju. Hmm ... Udari nas tisti znani misteriozni občutek ... Lahko bi namreč prisegli, da smo takšen začetek povesti nekoč že doživeli. No, kakorkoli, zberemo misli in se vrnemo h kmetiji. Čedno, končno bomo lahko zaživeli pristno življenje v uniji z naravo, si morda mislimo. Adijo smog, beton, gneče in pokvarjena mladina; dobrodošlo brezstresno življenje, sajenje melancanov, frišna jajčka in domača rakija. Kaj več bi si človek še lahko želel? Ne veliko, bi nemara odgovorili. Vendar pozor! Tudi na podeželju ni vse tako prekrasno, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled. Potrdilo o vsesplošni krutosti eksistence - tudi tiste na obronkih - dobimo, ko na zemeljsko obličje iznenada pade atomska bomba. Nuklearni razfuk človeštvo pahne korake nazaj, v preprostejše čase, ko je temelj družb predstavljala agronomija.

V srži igre tako cveti kmetovanje. Poglavja gradijo letni časi, ki sestojijo iz treh dni in noči. Vsak dan pričnemo na polju, kjer lahko obdelujemo zemljo; sadimo, zalivamo in gnojimo rastline. Morda pa v zavetju sonca raje raziskujemo okoliška območja tundre, džungle, stepe in puščave. Dotične predele poseljujejo beštije, od katerih prejmemo - oziroma jim s trupel sunemo - redkejša semena in nadgradnje lika. V naravi najdemo tudi živali, ki nam olajšajo kmetovanje. Temnejša plat postapokaliptične kmetijske simulacije se udejanji ponoči, ko naše polje napadejo polži in mutantski roza zajčki s puškomitraljezi in bombami. Tedaj se je treba hitro vrniti na polje, saj bomo le z uspešno obrambo poljščin in preživetjem noči rastline uspeli požeti in nahraniti lačno ljudstvo v mestih.

Ob simulaciji elementov kmetijstva igro gradijo tudi prvine žanra roguelike. Takoj je jasno, da nas pogibel vrne na sam začetek poglavja. Stvori nas napadajo v valovih, ki jih krojita dva tipa nasprotnikov. Delimo jih na krvoločne in rastlinojede. Prvim ni preveč mar za solato in si želijo umoriti le nas - kdo ve, zakaj, morda so mesojedi - drugim po drugi strani dišita zgolj zelenjava in sadje. V teoriji je ponoči torej treba hkrati paziti na vitalnost nadzorovanega lika in poljščin. In vendar imamo vedno občutek, da se bolj kot za obrambo poljščin borimo zgolj za lastno preživetje. Škoda. Če že igramo igro, ki naj bi spajala prvine kmetijske simulacije in roguelika, bi si želeli, da nas je v soju lune bolj kot za možica strah za solato. Slednja je vendarle pogoj za pridobitev novcev, s katerimi kupujemo semena in nadgradnje. Možnost nadaljnjega napredovanja bi morali le močneje pogojiti z uspešno žetvijo. 

Nekaj pristnejših trenutkov sicer ponujajo posamezne bitke s šefi, ki jih pogubimo le z uspešnim kmetovanjem. Želeli bi si še obsežnejše vpeljave tovrstnih prvin v bojevanje. Navkljub prostorom za izboljšave pa Atomicrops vendar predstavlja enega izvirnejših primerkov integracije na videz nezdružljivih žanrov. Avtorjem bi veljalo zaploskati že zavoljo pogumnega poskusa. Igralni način skupaj s privlačno pikslasto grafiko in izjemno glasbeno podlago uspe pričarati pristno izkušnjo postapokaliptičnega kmetovanja, v katerem vsak dan in noč predstavljata krvavo bitko za obstoj. Čeravno je poudarek bolj na obrambi nadzorovanega možiclja kot poljščin. Ne vemo, kaj nas čaka v letu 2021, pa vendar bi se bilo morda vredno izvežbati v ekstremnem poljedelstvu. Zatorej le zgrabimo motiko, šibrovko in vrečo semen ter se podajmo v simulacijo morebitne človeške prihodnosti. Morda nas ravno pridobljena znanja in veščine rešijo prerane smrti.