Nedavno je vkarantenjeni igričarski živelj obnorela zgodnja izdaja nove preživetvene igre Valheim. Kot je razvidno že iz žanrske opredelitve, naj bi cilj igre predstavljalo preživetje v okolju, v katerega smo pahnjeni kot golonogo nebogljeno dete. Pa dobro, si morda mislimo, saj preživeti moramo tudi v Call of Duty ali Skyrimu. V čem je potemtakem posebnost tovrstnih naslovov? Lahko bi rekli, da temeljni okvir Valheima gradi ideja (sicer močno omiljene) zavezanosti spodnjima dvema vrsticama hierarhije potreb po Maslowu. Prav nič manj pomemben gradnik predstavlja zmožnost preoblikovanja sveta, ki je po eni strani poseljen s silami narave in po drugi prost močne in prikrojene zgodbe. Številne vzporednice bi lahko upravičeno vlekli kar z Minecraftom, le da je svet Valheima manj kockast. Na smernice, ki bi nas spremljale in usmerjale naš sleherni korak, lahko kar pozabimo. Podobno kot naša bazična, ali če si dovolimo, morda celo simulirana realnost. Odsotnost objektivnega smisla nas utegne vkleščiti v hromeč nihilizem, ki nas privede do predčasne zapustitve igre. Nemara pa raje sklenemo okusiti svet, če nas je usoda že privedla vanj.

V prvencu švedskega Iron Gate Studio nas nordijski bog Odin pahne v deseti posmrtni svet z imenom Valheim. Skandinavskim božanstvom bomo svojo vrednost dokazali zgolj s preživetjem v okolišu, polnem nevarnih fantastičnih bitij. Proceduralno generirani teren, poseljen s številnimi otoki, je sestavljen iz raznolikih biomov. Nekateri deli so travnati, drugi gozdnati, gorski, nekateri - močvirnati. Vsako okolje poseljujejo njemu lastni stvori, tam rastejo ali stagnirajo različne surovine. Čar igre predstavlja dodelan in razgiban svet, ki nam - in potencialno še devetim kolegom – v tretjeosebnem pogledu omogoča življenje na obli, na kateri si kapitalisti še niso prisvojili vse posesti. Potemtakem lahko zgolj samovoljno krenemo v temačni gozd, pomorimo celoten rod sivih škratov in si na njihovih grobovih zgradimo naselje. Mokre sanje vsakega ... kapitalista? No, ker si imperialistični izkoriščevalci sobitij vendarle ne bi želeli bíti niti v videoigrah, se bomo nasilni akumulaciji ozemlja morda raje izognili in utrjeno vás osnovali na neposeljenih površinah. Nemara celo poselimo in obnovimo zapuščene hiše, ki pričajo o nekdanji, bržčas človeški, poseljenosti sveta. Vendar če nam je možnost že ponujena, zakaj ne bi v Valheimu s tovariši raje zgradili kar samega komunizma?

Ne glede na izbrano družbeno ureditev pa moramo lastnemu obstoju zagotoviti osnovna preživetvena sredstva. Hitro si moramo najti hrano, zgraditi vsaj zasilno bivališče, se zaščititi pred mrazom, divjimi svinjami in – ker smo vendarle v fantastičnem svetu – nordijskimi mitološkimi bitji. Borba z raznovrstnimi orožji, zmožnostjo blokiranja in prevali zagotavlja vsaj zadovoljivo mero versatilnosti in fluidnosti. Uspešnost bojevanja je močno pogojena z opremo in vzdržljivostjo, ki izhaja iz ustrezne prehrambene oskrbe.

Podobno kot številne druge preživetvene igre Valheim vključuje vztrajno nabiranje in kuhanje hranil, sekanje dreves, drobljenje skal, popravljanje orodij in orožja, še malo sekanja, grajenja hiš in naposled krojenja oblačil. Malodane vse izdelke si je potrebno sestaviti iz nabora najosnovnejših surovin. Igro prežema kompleksnost, ki pa izhaja iz povsem preprostih mehanik. Grajenje dovoljuje nabor gradbenih kosov različnih oblik in dimenzij, ki - ob upoštevanju statike - omogočajo presenetljivo kreativnost. Informacije o okolju, v katerega smo bili tako kruto odvrženi, si nabiramo zlasti z igranjem in pozornim opazovanjem. Zgolj sporadično so po Valheimu raztreseni kamni z runskimi zapisi, ki napol skrivnostno in nejasno suflirajo kakšen bežen namig ali globlji uvid o delovanju fantastičnega sveta. Morda na skalah razberemo nasvet o udomačitvi divjih svinj ali ranljivostih posamičnih stvorov. Razdrobljenost sveta s številnimi otoki nas prisili v gradnjo splavov ali ladij, s katerimi se podajamo na dolge in nevarne ekspedicije v neraziskana območja.

Popotovanja so pogosto polna nepredvidljivega bežanja, umiranja in naposled vračanja k svojemu truplu po izgubljeno opremo ali surovine. So pravi logistični zalogaji, katerih uspeh je pogojen s kreativno in usklajeno koordinacijo soigralcev. Ob zahtevnih preživetvenih pogojih in močnih sovragih se vsakršno raziskovanje hitro sprevrže v večurno dogodivščino. Hja, Valheim ni igra za občasno kratkočasenje, zahteva predvsem trezno ročico, ki naj udriha z dobro odmerjenimi in vztrajnimi udarci. Zgodnji verziji igre navkljub ponuja doslej postavljeno ogrodje bogato doživetje vrtinca, ki v svoje globine hitro posrka prenekatero popoldansko in večerno uro.