Na začetku je bila jablana. No, ne ravno jablana, vendar se jablana sliši bolje kot jabolčni nasad. Na začetku je torej jabolčni nasad. Jabolčni nasad je stal sredi vasi in z njegovih jablan so ljudje prostodušno jemali jabolka. A glej ga zlomka, ker so vaščani iz skupnega nasada prostodušno jemali jabolka, medtem ko se – ker le-ta ni bil last nikogar posebej – nihče z njim ni kaj posebno ukvarjal, so drevesa tekom let postajala vedno bolj kilava, letina pa zmeraj manjša.

   Kmalu se na prizorišču pojavi rešitev. Eden izmed ljudi, ki so deležili na nasadu, se, ker je posedoval nekaj sredstev za investicijo, odloči vzeti zadevo v svoje roke. Tako privatizira nasad, vloži vanj kar nekaj denarja in začne sistematično organizirati delo v  nasadu. Nasad že za čas naslednje letine obrodi veliko več in jabolk je na pretek. Sicer si jih ljudje ne morejo več kar sproti jemati, vendar jih lahko nekaj sodeluje pri delu v nasadu, ustvarjena so bila nova delovna mesta, za jabolka je sedaj pač treba odšteti nekaj fičnikov.

  To je pravljica, ki je leta 1689 izšla izpod peresa angleškega filozofa Johna Locka. Njen nominalni namen je bil utemeljiti idejo lastnine na delu, vloženem v neko posestvo, in ne na privilegijih plemiške titule, skratka, za meščanstvo, proti fevdalnemu redu. V praksi je šlo v veliki meri za ideološko legitimacijo jemanja zemlje neproduktivnim kmetom, ki so tako lahko postali eni izmed prvih mezdnih delavcev v današnjem pomenu besede. Da pa so razlastninjeni kmetje lahko zares izgubili vsako obliko lastnega preživljanja, da bi res ne bilo druge možnosti, kot da se odpravijo na 16-urne delavnike v takratne produkcije obrate, ki so v povprečju dodobra skrajšali življenjsko dobo, je bilo treba omejiti kakršnokoli alternativno obliko preživljanja. Tako se začne prek privatizacij omejevati dostop še do vseh jabolčnih nasadov in gozdnih lovišč. Skratka, ogradi se skupno.

   Toda vrnimo se k začetni fabuli in se posvetimo temu, zakaj deluje, kakor deluje, in česa ne pove. Njena glavna težava je namreč ravno to, da si lastninjenje nujno razlaga z idejo individualnega privatnega lastništva. Vprašanje, ki se nam postavlja, je torej: zakaj ne bi mogli ravno vaščani biti tisti, ki bi sklenili kolektivni dogovor o uporabi nasada in razpolaganju z njim? Zakaj ne bi sami pogojevali uživanje sadov z neko obliko participacije na delu in tudi opredelili izjeme od tega pravila?

   Skočimo iz preteklosti nazaj v sedanjost. Tukaj ne bomo polemizirali o institutu lastnine kot takem, temveč izpostavili samo enega izmed njegovih sodobnih problematičnih momentov. Neko domnevno skupno danes namreč že obstaja in najdemo ga v obliki, ki gre klasično liberalnemu segmentu politične srenje posebej na živce. Govorimo seveda o državni in občinski lastnini, temu epigonu, ki po mnenju nekaterih onemogoča razvitje svobodnih dejavnosti in ki je po mnenju strožjega dela liberalcev zgolj krinka za uveljavljanje partikularnih interesov upravljavcev pod krinko nekega »skupnega dobrega«. Jasni ideološki zastavitvi navkljub pa je treba iz te pozicije vseeno izluščiti zrno resnice.

   Kakšna je namreč oblika upravljanja s tako imenovano javno lastnino, pa naj bo državna ali občinska? Kakšna je sama forma te lastnine? Nič drugega kot forma privatne lastnine, s posebnim dodatkom, da je lastnik pač kolektiven. Skratka, imamo upravljavce, glave, ki z njo razpolagajo, in njihova legitimnost izhaja iz tega, da so jim periodično podeljeni mandati upravljanja z lastnino, ki naj bi bila last nas vseh. V trenutku, ko je mandat podeljen, pa navkljub morebitni izpričani pripravljenosti na dialog mandatarjev ti še vedno v večji meri suvereno razpolagajo s tako imenovano družbeno lastnino.

    Kaj točno mislimo, ko pravimo, da je družbena lastnina oblikovana kot privatna lastnina? Točno to, da lastninska pravica in z njo pravica do razpolaganja z lastnino neke občine ali neke države povozi pravice njenih deležnikov, teh, ki jim v angleščini pravimo »stakeholders«. Da se določujoča mera razpolaganja s to družbeno lastnino legitimira predvsem in skoraj zgolj z občasnimi izbirami na volitvah, ki razen največjih in najbolj izpostavljenih vprašanj zabrišejo pomembnost velikega dela posameznih primerov upravljanja z družbeno lastnino.

   To nas pripelje do trenutne pereče situacije, statusa Tovarne Rog in njenih trenutnih uporabnikov. Situacije, v kateri je ogromna prazna stavba v lasti občine, ki stoji le korak stran od mestnega jedra, v zadnjem desetletju zaživela z raznoliko vsebino. Vsebino, ki se je ne da zajeti s slabo informiranimi fantazmami o faliranih umetnikih, lenuhih, narkomanih in podobnih skupinah, ki parazitirajo na produktivnemu delu družbe zato, da se lahko v svojem temnem kotičku predajajo katerikoli že neproduktivni dejavnosti. Govorimo namreč o prostoru, kjer se je poleg kreativnih dejavnosti, naj bo to glasba, ples, performansi, likovne razstave in ateljeji, dogajalo tudi nekaj drugega. Gradila se je skupnost, ki brez kakršnekoli državne denarne in druge pomoči organizira predavanja, debate, okrogle mize, pomoč migrantom, športne dejavnosti in raznorazne druge ustvarjalne krožke. Skupnost, v kateri je bil vsakdo, ki je pristal na njena pravila strpnosti in nenasilja, dobrodošel, kamor lahko še zdaj vsakdo pride s predlogi dejavnosti, ki bi jih tam sam lahko izvajal, ne da bi bil omejen z razpisnimi pogoji, ki zmeraj privilegirajo določen tip že opolnomočenih akterjev, in ne da bi za uporabo teh prostorov moral plačati. Če kaj, je Tovarna Rog primer tega, kako je vse to možno onkraj dušeče birokracije, in to ne da bi se izteklo v popoln nered – prej nasprotno, Rogovcem je uspel tip upravljanja, ki brez togih hierarhičnih struktur še vedno vzdržuje red, po katerem stvari delujejo in je vsakdo dobrodošel. Kjer so ljudje pripravljeni vlagati svoj trud in čas v neko skupnost in kjer se gotovo opravi več dela kakor v enako veliki slovenski državni instituciji, vključno s fizičnimi, gradbenimi deli, ki naj bi po neki popularni predstavi Rogovcem bila tuja.

   Vsi ti ljudje, prebivalci mesta Ljubljana in drugi, se očitno v pogojih, ki jim jih za udejstvovanje v tako imenovanem javnem prostoru ponuja občina Ljubljana, niso prepoznali. Torej so vzeli skupno lastnino zares, odločili so se, da bodo jabolčni nasad obdelovali kar sami.

   Kar se dogaja z Rogom v tem trenutku, je ravno boj med dvema pogledoma na skupno lastnino. Tako imamo na eni strani izjave župana, ki bo varoval občinsko lastnino, na komplementarni ravni pa pisanje v Demokraciji, v katerem Gašper Blažič primerja zasedbo Tovarne Rog z zasedbo zemljišča v lasti zasebnega posameznika, kot da bi bila Občina oseba, s katero greš občasno na kavo. Oba po izjavah sodeč razumeta lastnino občine kot lastnino privatnega tipa, pri čemer je županski mandat dovolj, da se povozi pravico do te lastnine, da bi se vprašanje njenega javnega statusa in oblike, v kateri bi to potekalo, sploh odprlo.

   Na drugi strani pa znotraj meja Tovarne Rog sklop praks, ki že na vsakodnevni ravni razumejo deljenje prostora in soobstoj dejavnosti kot predmet konstantno odprtega aktivnega dogovora. Kjer pravica do uporabe izhaja iz potrebe po rabi in ne zgolj iz take ali drugačne forme privatnega lastništva. S posebnim poudarkom na tem, da je dotični prostor last občine in naj bi kot tak že bil javna lastnina.

   To, kar nam kaže primer Roga, je ravno potreba po bolj razdelanih, učinkovitih in legitimnih institucionaliziranih oblikah participacije na odločanju o rabi javnega prostora. Kakršnikoli očitki, da gre pri Rogu za partikularne interese partikularne skupine zgrešijo bistvo problema. Ali bi nemara interese prebivalcev Spodnje Šiške in Novih Jarš takisto odpravili kot partikularne? Rog je tako pod udarom ravno zaradi tega, ker nas problematizacija trenutne oblike kvazi javne lastnine pripelje tudi do dvoma v trenutno obliko upravljanja z drugimi segmenti družbene lastnine, ki jih tudi prečijo konflikti z nekaterimi domnevno partikularnimi interesi, denimo interesi delavcev v državni upravi in državnih podjetjih. Make no mistake, gre za podobno vprašanje.