Brgs: Poetrix

Recenzija izdelka
30. 10. 2021 - 20.00

Založba Radia Študent, Literarno društvo I A in Zvočni prepihi, 2021

Poezija se navadno piše tiho. Pisanje spremljajo mrmranje, presedanje, šumenje papirja in peresa ali pa nežni udarci tipk. V glavi pa se ob iskanju besed premetavajo zlogi, ki potem bučijo, tudi če ne najdejo svojega mesta na papirju. 

Vsem že dobro znani Jaka Berger oziroma Brgs se je tokrat preizkusil v prevajanju zbirke poezije v zvok. Ustvaril je tako rekoč dvojni album POETRIX, pri čemer je ena izdaja tiskana, druga pa zvočna. Vsaka samostojna skladba je tudi pesnitev enega izmed mnogih sodelujočih avtorjev. Ti se pojavijo tudi na albumu v naslednjem zaporedju: Tibor Hrs Pandur, Vesna Liponik, Blaž Božič, Andreja Štepec, Dejan Koban, Nina Dragičević, Matjaž Zorec, Ana Pepelnik, Tone Škrjanec in Gregor Kosi. Avtorski recitaciji pesmi ni Brgs nikoli le dodal zvočne podlage, temveč ji je odvzel meso, celotne verze, pri čemer je treba omeniti, da je že sam glas večkrat močno pregneten zaradi zvočnega efekta. Skladbe, če jim sploh lahko tako rečemo, so zato kup tišine, kamor se zabada govor skupaj z vsem, kar je ta govor rodilo, čemur bi lahko rekli plod dekonstrukcije. Brgs poskuša ujeti predvsem neizrečeno ter to drobi v delce, ki jih preoblikuje in modularno sestavlja v zvočni mozaik. 

Glavni prijem je rezanje in zankanje besed, kar dejansko gradi celotno uvodno skladbo. O poeziji in jeziku kot njenem nosilcu zares težko govorimo. V drugi skladbi Vesno Liponik in Brgsa pravzaprav zanima čisto mesen jezik, ki mu je odvzeta fina sporočilnost. Zvok sprejemamo na bolj prvinski ravni. Način preslikave poezije v zvok pa je zelo dobro abstrahiran in s tem, na primer v dotičnem komadu, celo nekako utelešen. V ušesa nam namreč silijo banalne podrobnosti, ki slikajo otipljivo podobo. Najbolj zanimivo je neskončno ponavljanje besedne zveze »te čakam«, ki jo Brgs ujame v zanko za močan dramski učinek. Album kljub vseprisotni tišini ni prazen.

Brgs si privošči celo nekaj muziciranja, glas Blaža Božiča recimo večkrat podprejo sintetizatorji in njihove zanke postajajo ritmične. Z ritmom se ustvarjalec igra tudi v sedmi skladbi albuma, v kateri slišimo le soglasnike iz Zorčeve pesmi, mestoma pa jih dopolnjujejo bobni. A ne moremo reči, da gre le za igranje, niti povsem asociativno spremljanje. Zvočna spremljava velikokrat kar preveč neposredno slika, naj bo to zvok pisanja po papirju v skladbi z Nino Dragičević ali pa razpiranje neba v zvoku groma. Manj je strojnega minimalizma, kot pristoji modernističnemu »nadzvočenju« besed, in več povsem človeške občutljivosti za določene zvoke. Zazna se utrujenost od mehaničnega paranja pomena pesmi, Brgs si dovoli tudi padec v trans. Na primer pri obdelavi pesmi Ane Pepelnik, ki s sabo iz poezije prinese tudi kar nekaj pomena, ker so vse preveč popolne fraze nerodno simpatične. 

Čar albuma je v sporočanju. Na Poetrix, pri katerem bi trix lahko pomenilo trike, se nam sporočilo ves čas izmika. Jasna sta nam začetek in konec, skladbe imajo vedno rep in glavo. Jasni so tudi zvoki, ki niso nikoli neopredeljivi, pa naj gre za lizanje bombončka ali preprost sintetični pisk. A kadar kakšen verz že skoraj dojamemo, se pred našim razumom skrije v rezu in nato razodene našim čutom v zanki. Vprašanje, ki si ga je na tej točki dobro postaviti, je, ali je samostojna zvočna slika dovolj močna, če je ne spremlja knjiga poezije. 

Zvok na plošči zelo dobro zajame tisto, česar poezija ne more, to je njena pot geneze iz občutij, razmislekov, tihega glasu, fizičnega tvorjenja, skratka, - tišino pesnitve na papirju. Ena vse bolj spregledanih lastnosti poezije pa je jedrnatost, ki jo najbolj loči od proze in se v zvok ni prevedla. To ni hitra sodba, češ, skladbe so predolge. Razumemo, da je glasba medij, pri katerem je ponavljanje ključno, to jo dela prvinsko. A jasno je, da zvok predvsem dopolnjuje pesmi, tako kot jih v tiskani obliki dopolnjujejo likovne prvine. Glasbeni album Poetrix je posebno intimno doživetje kot samostoječe delo, da bi bil popoln, pa potrebuje knjigo. Brgs je z mnogimi projekti dokazal, da ima sam že dovolj prepoznaven pristop k neživim zvočilom. Tokrat si tudi glas podredi v svoje vzorce, a ta glas, pa čeprav je samo še utrgan zlog, nas še vedno vabi k branju.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.