Tema tokratne oddaje bo portret japonskega glasbenika, pionirja ambientalne glasbe na Japonskem – Hirošija Jošimure. Oddajo bomo odprli s komadom Water Copy  z umetnikovega prvenca Music for Nine Post Cards  iz leta 1982. V dvournem terminu bomo prepletli potek avtorjevega ustvarjanja in njegov pomen znotraj žanra ambientalne glasbe. Glasbeni izraz Jošimure se zadržuje v tako imenovani okoljski glasbi. Temeljni material v ideološkem in tudi v tehničnem smislu nastane v naravi in vključuje elemente iz narave, nato pa po elektronski obdelavi iz tega nastane kompozicija. 

Hiroši Jošimura je rojen leta 1940 v Jokohami. Igranje klavirja se je začel učiti okoli petega leta starosti, nato pa je pridobil tudi univerzitetno izobrazbo iz tega inštrumenta. Ustvarjal je kot samostojni umetnik in kot ustanovitelj zasedbe Anonyme,  ki se je poglabljala v računalniško glasbo. Bil je tudi predavatelj na oddelku za industrijsko oblikovanje na Fakulteti za inženirstvo Univerze v Čibi in na oddelku za oblikovanje zvoka na fakulteti za glasbo v Kunitačiju. Kot študent se je zgledoval po različnih vzornikih, predvsem pa ga je navdihnila tako imenovana glasba za pohištvo francoskega skladatelja Erika Satieja. To je bil eden temeljnih konceptov in navdihov tudi preostalim predstavnikom okoljske glasbe, ki ob glasbi Jošimure sestavljajo kompilacijo Kankyō Ongaku. 

V svojem življenju je bil Jošimura cenjen le znotraj meja Japonske, njegova glasba pa je nastajala z namenom sobivanja z določenim prostorom in obstajanja znotraj njega. Prostori, kot so galerije, muzeji, letališča, hoteli, akvariji, športni stadioni, prostori javnega prevoza, modnih revij in tako naprej. 

Muzej sodobne umetnosti Hara v Tokyju, Music for Nine Post Cards, 1982

vir fotografije: TimeOut