If they could part the sand and the sea, then they might part my love and me...

V DJ Grafitih spoznavamo Jean Ritchie, mati folk glasbe, ki je v sebi hranila preko 300 ljudskih pesmi in ki je obudila sladki zven dulcimerja...

Sorodne Spotify playliste:
- Dulcimer
- Folk klasike
- Folk, americana & country

___________________________________

Družina Ritchiejev je iz višav Škotske v ZDA prispela leta 1768. Pristali so v Virgini, kjer je večina ozemlja že bilo zasedenega, zato so pot nadaljevali proti zahodu, vse do goratega in hribovitega ozemlja Kentuckyja, ki se nahaja v južnem predelu Apalačev. Naselili so se v majhno vasico Viper, tam pa je v zaselku kakih 15ih hiš 150 let kasneje leta 1922 bila rojena Jean Ritchie.

Rodila se je kot zadnji 14. otrok v družini kjer so prevladovale punce, petje pa je bilo nekaj povsem primarnega in naravnega kot dihanje in govorjenje. Peli so ob delu na polju in doma, ob sprehodih in pohodih ter seveda ob večerih na druženjih in zabavah. Ritchiejev se je prijel sloves baladne družine, njihov repertoar je štel preko 300 pesmi, oče Balis pa je že leta 1910 objavil zbirko ljudskih pesmi o ljubezni.

Jean je v majhni planinski vasici Viper obiskovala tako osnovno kot srednjo šolo, na katerima je bilo mnogo poudarka na spoznavanju kulturne zgodovine Irskih, Škotskih in Angleških priseljencev, kasneje pa je študirala na kolidžu v Williamsburgu v Kentuckyju. Leta 1946 je zaključila izobrazbo in se podala v New York, še pred tem pa je tekom druge svetovne vojne delala kot učiteljica v lokalni osnovni šoli.

V New Yorku se je zaposlila kot socialna delavka in tamkajšnje otroke učila ljudskih pesmi in ljudske tradicije, s svojim delom pa je pritegnila pozornost glasbenikov, aktivistov in etnomuzikologov kot so Woody Guthrie, Pete Seeger in Alan Lomax. Slednji je bil nad njo popolnoma fasciniran in je zato leta 1949 in 1950 posnel kup Jeaninih ljudskih pesmi in pripovedi iz njenega otroštva, kar je Jean hitro etabliralo kot polnokrvno folk izvajalko. Že naslednje leto je tako izdala svoj prvi samostojni album ljudskih pesmi naslovljen Jean Ritchie Singing The Traditional Songs Of Her Kentucky Mountain Family, redno pa je tudi koncertirala v Greenwichu ali celo nastopala v televizijskih in radijskih oddajah. V sledečem glasbenem segmentu bomo prisluhnili nekaj skladbam iz tega albuma.

Najprej bomo bolj iz kuriozitete, iz firbca, poslušali Jeanino prvo izdano pesem, ki je izšla še pred omenjenim albumom na etnomuzikološki kompilaciji ljudskih pesmi leta 1947. Gre za acapella izvedbo škotske ljudske pesmi John Grumlie oziroma Father Grumble, njeni izvori pa datirajo vse v 16. stoletje, natančneje v leto 1568, ko je trgovec George Bannatyne objavil rokopis oziroma antologijo škotskih ljudskih pesmi, nekaj verzov pesmi John Grumlie pa je moč najti v pesnitvi The Wife of Auchtermuchty.

Sledila bo ljudska pesem irskih korenin O Love Is Teasin, katere se je Jean naučila od irskega dekleta v New Yorku. Med drugim so pesem izvajali tudi Peggy Seeger (torej sestra od Peta Seegerja), Bert Jansch, The Dubliners, June Tabor pod naslovom I Never Thought My Love Would Leave Me, osebno pa bi poleg Jeanine verzije posebej izpostavil še izvedbo od Shirley Collins, ki jo je pela pod naslovom Love is Pleasin.

Naslednja bo kratka ameriška ljudska pesem A Short Life Of Trouble o zlomljenem srcu dekleta. Za tem bosta na vrsti dve sorodni skladbi One Morning In May ter See The Waters A-Glidin, ki opevata srečanje med zaljubljenim dekletom in soldatom. Gre za angleško ljudsko pesem, izvor katere datiramo vse v pozno 17. ali zgodnje 18. stoletje. Podoben motiv srečanja zaljubljenega para bo prisoten še v naslednji skladbi Old Virginny, glasbeni segment pa bomo zaključili z dvema pomembnima ljudskima skladbama. To sta The Cuckoo, torej Kukavica, katere verze in motive najdemo tudi v drugih ljudskih pesmih kot sta teksaški Jack Of Diamonds in angleški Come All You Fair And Tender Ladies. Zadnja na vrsti bo pesem Shady Grove, ki je verjetno doživela največ različnih izvedb, najbolj slavno se jo je lotil Doc Watson, odmev pa je doživela celo v našem okolju, kjer jo je na svojem albumu preigraval nekoč glasbeni urednik Radia Študent, sedaj radijski voditelj in urednik na prvem programu Jane Weber. Shady Grove je avtohtona ljudska pesem Apalačev, torej ni bila prenesena iz področja Irske, Škotske ali Anglije. Nastala naj bi v vzhodnem predelu Kentuckyja, torej ravno od koder je prihajala Jean Ritchie, ki se je pesmi naučila od svojega očeta. V originalu naj bi Shady Grove imela stotine različnih verzov, melodijo in ritem pa si deli z ljudsko pesmijo Maty Groves, katero so famozno v 8 minutni mojstrovini leta 1969 uglasbili Fairport Convention. Shady Grove je verjetno tudi najbolj reprezentativna pesem tradicionalnega citram podobnega apalačijskega instrumenta irskih korenin poimenovanega dulcimer. Dulcimer je instrument s sladkim zvenom, ki ga je v folk glasbi obudila Jean Ritchie, zanj je napisala tudi par učbenikov in pesmaric, njeno tradicijo preigravanja tega instrumenta pa so v kasnejši glasbeni folk revival sceni 60ih let nadaljevali izvajalci kot sta Richard in Mimi Farina, znotraj popularne glasbene scene pa so za gorski oziroma apalačijski dulcimer poprijeli izvajalci kot so Joni Mitchell, Cyndi Lauper in Jeff Buckley.

Kmalu po izdaji prvega albuma je Jean Ritchie prejela štipendijo po programu Fulbright za namene raziskovanja povezav med ameriškimi baladami in tradicionalnimi pesmimi Irske, Škotske in Anglije. Jean je pri raziskovanju pomagal mož, fotograf George Pickow. Spoznala sta se v New Yorku, ko ga je očarala s svojim glasbenim nastopom, poročila sta se leta 1950 in ostala skupaj vse do njegove smrti leta 2010. Sprva sta skupaj zabeležila več kot 300 ljudskih pesmi, ki jih je Jean nosila v sebi vse od otroštva, nato pa sta se odpravila na 18 mesečno potovanje v Irsko, Škotsko in Anglijo. Skupaj sta dokumentirala, snemala in intervjuirala tamkajšnje izvajalce ljudske glasbe kot je denimo Elizabeth Cronin, in svoja odkritja kasneje objavila in izdala v številnih antologijah, knjigah in albumih, ki so bili izdani pri založbi Folkways. 

Jean se je tako začela povezovati in sodelovati z drugimi izvajalci ljudske glasbe, prvo takšnih večjih sodelovanj je bilo s kandasko-ameriškim glasbenikom Oscarjem Brandom, ki je vodil radijsko oddajo o ljudski glasbi, Jean pa je postala njena redna gostja. Leta 1954 sta skupaj izdala kompilacijo imenovano Courtin Songs, torej zbirko ljudskih pesmi o dvorjenju. 

V sledečem tematskem glasbenem premoru bomo tako prisluhnili skladbam o dvorjenju, ki so izšle bodisi na omenjeni plošči bodisi na nekaterih kasnejših. 

Prvi dve pesmi bosta angleški ljudski skladbi peti v dialogu med Oscarjem in Jean. Paper of Pins in The Keys of Centerbury, ki predstavljata zabavno vsebinsko nasprotje. V Paper of Pins fant dekletu obljublja materialne malenkosti in ljubezen v zameno za njeno roko, dekle pa ga vztrajno zavrača vse dokler ji ne obljubi ključa do skrinje, v kateri hrani svoj denar. Ko dekle naposled sprejme snubitev zaradi denarja, pa jo fant zavrne. V skladbi The Keys of Centerbury, pa se zgodi ravno obratno. Tam fant dekletu obljublja vse možne dobrine sveta in ključe do palač, dekle pa ga zavrača vse dokler ji fant ne obljubi ključa do svojega srca.

Sledili bosta hudomušni pesmi Lazy John in Young Man Who Wouldn’t Raise Corn, nato pa še dve skladbi The Gamblin Suitor in The Bashful Courtship o neuspešnem dvorjenju, ki jih je Jean posnela s folk glasbenikom Paulom Claytonom. Tematski blok pesmi o dvorjenju bomo zaključili s tremi skladbami v Jeanini solo izvedbi. Prva bo O Johnny’s On The Water, ki govori o dekletu, ki jo zapusti mornar, ta pa se nad izgubo požvižga, saj zdaj vidi njegov pravi značaj. Druga bo Bachelor’s Hall, ki opeva podobno tematiko in slavi žensko samostojnost nad tem kot pa da vztraja v zakonu s prevarantskim in lažnivim možem. Zadnja na vrsti bo acapella izvedba apalačijske tradicionalne balade Come All You Fair And Tender Ladies, ki se jo je Jean naučila od svojega strica oziroma očetovega bratranca, ki je besedilo vsakič zapel drugače, ona pa je skupaj nabrala najlepše in najboljše verze, ki jih je slišala iz različnih verzij. Gre za precej popularno ljudsko pesem, ki je doživela mnogo izvedb, lotili so se je denimo Mike Seeger (torej brat Peta Seegerja), Bob Dylan, Dave Van Ronk, Ian and Sylvia; Odetta ter Joan Baez sta jo prepevali pod naslovom Sail Away Ladies, Betty Smith in Peter, Paul And Mary pa so jo izvajali pod naslovom Little oziroma Tiny Sparrow. Osebno pa bi posebej izpostavil še malce novejšo izvedbo Elizabeth LaPrelle iz benđo folk dvojca Anna & Elizabeth.

Po tematskem segmentu ljudskih pesmi Jean Ritchie o dvorjenju, katerih mnoge so nastale v sodelovanju z glasbenikoma Oscarjem Brandom in Paulom Claytonom, bomo naslednji glasbeni blok ravno tako posvetili istima kolegoma, le da bodo pesmi snubitve zamenjale recimo jim ugankarske pesmi, ki so morda primarno v obliki uspavank bile namenjene otrokom vendar ne nujno. Slišali bomo štiri skladbe, ki skupne korenine nosijo na Škotskem, v Angliji in Apalačih, nekatere njihove verze pa lahko datiramo vse v 14. stoletje. Gre večinoma za pesmi v dialogu, prva The Devil’s Question poteka med hudičem in dekletom, ki odgovarja na vražje uganke, da bi rešila svojo dušo, preostale tri pa so pravzaprav nastale po predlogi prve in opevajo iskreno in večno ljubezen. Med njimi bi izpostavil zadnjo skladbo I Will Give My Love An Apple, ki jo je izvrstno izvedel tudi folk glasbenik Clark Jones. 

Velik del opusa ljudske glasbe v izvedbi Jean Ritchie predstavljajo otroške pesmi. Prepevala jih je seveda že v otroštvu, kasneje jih je posredovala svojim učencem v osnovni šoli, ko je še živela v Kentuckyju, nato obubožanim otrokom v New Yorku, kjer je delala kot socialna delavka in navsezadnje kot mati svojima dvema sinovoma, ki ju je rodila leta 1954 in 1958. Gre za izštevanke, plesne in ugankarske pesmi ali uspavanke. V prihajajočem glasbenem predelu bomo poslušali nabor kratkih otroških pesmic, izmed katerih je vredno izpostaviti srhljivo pesmico Skin And Bones, ki so jo otrokom prepevali ob noči čarovnic is veseljaško pesem Jubilee, ki je bila posebnost plesnih večerov družine Ritchie, kasneje pa jo je Jean poleg solo izvedbe rada zapela tudi v duetu z Docom Watsonom. Nedolgo let nazaj, natančneje leta 2019, je izvrstno verzijo pesmi Jubilee izdal tudi sodobni folk glasbenik Jake Xerxes Fussell.

Tekom glasbenega ustvarjanja je Jean Ritchie izdajala pri različnih založbah. Večina njenih albumov je izšla pri založbi Folkways, zelo pomembni založbi za ljudsko glasbo, zanimivo pa je, da je denimo svojo prvo ploščo izdala pri založbi Elektra, kar je bila šele druga izdaja te založbe, ki je kasneje postala gigant v glasbeni industriji, saj so pri njej domovali izvajalci kot so The Doors, Stooges, Queen, Metallica, Missy Elliot in mnogi drugi. Enega izmed svojih albumov je Jean izdala tudi pri založbi Sire, ki je v sedmdesetih letih igrala pomembno vlogo pri nastanku in razvoju pank in postpank glasbe, saj je zalagala prve izdaje izvajalcev kot so Ramones, Richard Hell, Dead Boys in Talking Heads. Danes pa je večina glasbe Jean Ritchie last Smithsonian muzeja, saj predstavlja pomembno kulturno dediščino.

Jean je poznana tudi po popularizaciji pesmi Amazing Grace, krščanske himne, ki se v ZDA pogosto poje v verskih obredih, najpogosteje ob pogrebih. Najbolj znano verzijo le te je posnela skupaj v duetu s še eno ikono ameriške folk glasbe Docom Watsonom. Skupaj sta leta 1963 izdala live album nastopa v Gerde’s Folk City v New Yorku. 

Z njune plošče bomo prishluhnili skladbi The Storms Are on The Ocean, ki jo je iz ljudske tradicije v popularnejšo kulturo prva prenesla družina Carter leta 1927, pesem pa je skozi leta doživela nešteto priredb, med drugimi se jo je v bendu The Walkabouts lotil tudi v Ljubljani živeči Chris Eckman, poznan tudi kot eden izmed lastnikov založbe Glitterbeat. Sledili bosta dve angleški baladi, prva bo morilska balada Pretty Polly, druga pa skladba Pretty Saro, ki sega vse v zgodnje 18. stoletje v Anglijo, vendar se je tam čez desetletja izgubila in je nato znova vzniknila v Apalačih v zgodnjem 20. stoletju, kjer se je ohranila z ustno tradicijo. Ikoničnemu folk dvojcu bo sledilo še nekaj solo izvedb Jean Ritchie, to bodo pesmi Black Is The Color, ki naj bi prihajala iz Škotske, ljudska pesem Nottamun Town, melodijo katere je za inspiracijo uporabil Woody Guthrie pri ustvarjanju pesmi Pastures Of Plenty, sledila bo skladba The Hangman, ki je bila prvič kot tradicionalna balada zabeležena konec 19. stoletja, izvrstno verzijo, morda najboljšo, pa je leta 1971 posnela Tia Blake, glasbeni predah bomo zaključili s skladbo Go Dig My Grave, ki je sestavljena iz tako imenovanih lebdečih verzov in je sorodna ljudskim pesmim Died for Love, The Butcher Boy, The Brisk Young Farmer in drugim. Skupaj si delijo dele besedila, njihove korenine pa segajo vse v leto 1611 ali še dlje, ko so verzi prvič bili uradno zapisani v pesmi A Forlorn Lover’s Complaint angleškega skladatelja Roberta Johnsona, ki je iz zgodovine poznan po svojem delu z Williamom Shakespearom.

Po letu 1980 je Jean le redko še karkoli izdala in raje uživala življenje v večji zasebnosti vse do njene smrti leta 2015. Za zaključek bomo poslušali nabor njenih avtorskih pesmi, ki vsebujejo nekaj najboljših utrinkov njenega glasbenega dela. Kljub temu da je prihajala iz konservativnega okolja, je Jean Ritchie v sebi vseeno imela duh uporništva, kar se je kazalo v njenem prijateljevanju z glasbeniki kot sta Woody Guthrie in Pete Seeger, v 60ih letih je redno nastopala na Newport festivalu ljudske glasbe, na katerem so glasbeniki glasno nasprotovali ameriški imperialistični, vojaško nastrojeni politiki, teme upora in kritike pa so bile prisotne tudi v Jeanini avtorski glasbi. Skladbe za večino avtorskih pesmi je pisala pod lažnim imenom, psevdonimom Than Hall, kar je bilo ime njenega dedka. To je storila zato ker ni želela, da bi ljudje nadlegovali njeno mamo, češ da je njena hčerka komunistka, drugi razlog pa je bil zato, ker je bila mišljenja, da bo občinstvo pesmi sprejemalo bolj resno in pozitivno, če bodo mislili, da jih je napisal moški kot pa ženska. 

V zadnjem glasbenem bloku bomo poslušali skladbo Black Waters, ki se ukvarja z okoljevarstveno tematiko opustošenja narave, ki ga je prinesla rudarska industrija, Ritchie pa je pesem napisala za spominsko slovesnost ob smrti Woodyja Guthrieja. Naslednja pesem The L and N Don’t Stop Here Anymore se ravno tako ukvarja z rudarsko tematiko, vendar je fokus iz okoljevarstva prenesen v eksistenčni prostor delavskega razreda. Črki L in N v naslovu skladbe označujeta železnico Louisville & Nashville, ki je zamrla po zaprtju številnih rudnikov v Apalačih, propad izkoriščevalske rudarske industrije, ki sta ga povzročila avtomatizacija in industrijski premik k cenejšim zemeljskim plinom, pa je za seboj pustil ne samo opustošeno naravo, temveč tudi mnogo bolnih delavcev, ki so ostali brez kakršnihkoli drugih možnosti preživljati sebe in svojo družino. Priredbo skladbe The L and N Don’t Stop Here Anymore ja med drugim naredil tudi Johnny Cash. Naslednja na vrsti bo vagabundska One More Mile, tej pa bo sledila še sorte anti-protestna pesem Let The Sun Shine Down On Me, ki jo je Ritchie napisala zato, ker so se ji protestne folk pesmi tistega časa zdele premalo optimistične. Oddajo bomo zaključili z dvema skladbama, ki sta predelava ljudskih pesmi. Prva bo With Kitty I’ll Go, katere se je Jean naučila na Irskem in jo iz gelskega jezika prevedla in priredila v angleščino. Zadnja na vrsti pa bo verjetno moja najljubša pesem od Jean Ritchie in to je skladba One I Love. Ljudska pesem o brezpogojni ljubezni, za katero je Jean znala le nekaj verzov in jo zato dopolnila s svojimi besedami.