Clean Feed, 2022

Miha Gantar na svojem solo albumu, naslovljenem Origins of the Pure, uspe začrtati rdečo nit ali morda bolje rečeno smer svoje ustvarjalnosti, ki smo ji nato lahko priča tudi na ostalih štirih izdajah. Dejstvo, da skladbe izvaja sam, mu omogoča veliko mero svobode, ki jo mojstrsko izkoristi v prid versatilnosti lastnega izraza. Glede na to da je album zastavljen v obliki enega samega, slabo uro dolgega posnetka, naslovljenega To Be is to Generate, v resnici težko govorimo o specifičnih skladbah, vseeno pa je jasno, da se skozi album spreminjata skladateljev pristop in področje raziskovanja tako na zvočni kot tudi na bolj metafizični ravni.

Najbolj izstopajoča na zvočni ravni je nedvomno uporaba mikrotonalnosti in prepariranega klavirja, s čimer Gantar v dobri meri razširi možnosti svojega izraza izven klavirja kot takega. Kot dopolnitev na metafizični ravni pa lahko izpostavimo skladateljevo kultiviranje generativnosti skozi celoten album. Kljub temu da je plošča Origins of the Pure smiselno zaokrožena celota, se zdi, da bi avtor z igranjem lahko nadaljeval še veliko dlje.

Podobno se zdi, da se glasbenik pri razvoju svojih melodičnih linij opira na svoj lastni material in črpa predvsem iz njega. S tem na albumu ustvarja občutek brezčasnosti in zastira pogled onkraj tega, kar se v studiu dogaja točno v tistem trenutku. Z dopuščanjem vdora nezavednega v svoje igranje uspe povsem intuitivno prevesti svojo filozofijo v glasbo. S tem kljub svobodi ohranja koherentnost, ki se kaže v večplastnosti albuma. Vsakič, ko ga poslušamo, ponudi nove uvide in predvsem nova izkustva.

Veliko zapisanega bi lahko rekli tudi za duo album Songs and Serenades, ki ga je Gantar posnel skupaj z vokalistko Marto Arpini. Vendar pa situacija, v kateri se sedaj znajdeta dve kreativni sili, ponudi tudi nove smeri, ki so solo ustvarjalcu težje dostopne. Songs and Serenades šteje trinajst kompozicij, ki se, kljub temu da bi jih krovno lahko označili za balade ali pesmi in serenade, kot predlaga sam naslov albuma, razlikujejo v svojem vzdušju.

Oba ustvarjalca pristopata k sodelovanju z veliko mero občutka tako za kompozicijo kot celoto kot tudi za lasten izraz. S tem v določenih skladbah prihaja do močnih kontrastov, ki se odražajo v pripovedni napetosti pesmi. Primer tega je denimo skladba Serenade for a Captive Spirit, v kateri Arpini prepeva ritmičen napev, ki spominja na kakšne folklorne pesmi, medtem ko jo Gantar spremlja z veliko bolj ritmično fluidnimi, široko razpetimi disonančnimi akordi.

Kljub temu da je forma pesmi na plošči Songs and Serenades veliko bolj prisotna kot na Origins of the Pure, je še vedno videti, da si ustvarjalca puščata prostor za improvizacijo in ustvarjanje v trenutku. Gantar tako ostaja konsistenten v svojem načelu generativnosti, le da v diskurz povabi še dodatno osebo, ki mu omogoča širše polje možnosti. To je sicer prevladujoči aspekt albuma Songs and Serenades, ki pa pride najbolj do izraza v skladbi I Carry Your Heart. Slednja je resnična mojstrovina z vidika poetične globine, ki sta jo ustvarjalca uspela doseči v studiu. S tem lahko I Carry Your Heart razumemo kot kronski dragulj albuma, prav tako pa tudi kot materializirano pričevanje o potencialu principa samogenerativnosti.

Na albumih, ki sledijo in na katerih se številčnost zasedb stopnjuje od tria do večjega, štirinajstčlanskega ansambla, Gantar v prvi vrsti ostaja konsistenten v lansiranju svoje resnično dinamične muzikalne imaginacije. Slednja je prožna, prilagodljiva, izrecno hvaležna sopotnica. S plošče na ploščo se preizkuša v novih vlogah, ne da bi izgubila na prepoznavnosti in tisti pristnosti posebne vrste, ki izvira iz že omenjene samogenerativnosti oziroma nekakšne splošne težnje avtorja, da je v spontanosti ustvarjalnega trenutka predvsem samonanašalen, prvenstveno oprt na reference svoje muzikalne podzavesti.

Na plošči Gantarjevega tria, naslovljeni A Portrait of the Imaginary, pravzaprav stoji ena sama kompozicija, dobro uro dolga skladba, ki vzpostavi nadvse tanko, glasbeno minimalno narativno linijo, ki vestno vleče, zapeljuje, ponuja, pa spet odvzema, zatesni, pa spet odtesni, in to ravno toliko, da ohranja že tako mejno čvrstost svoje substance. Gre za skoraj srhljivo krhek aranžma, za katerega se zdi, da ga bo odpihnilo, če bomo le premočno zadihali. Nad vseskozi navzočo, nesmrtno basovsko frazo se vije Gantarjevo klavirsko stopicanje, zopet mamljivo, sicer nadvse delikatno, a zaznamovano s priličim vsebinskim prepletom tenzij in začasnih razrešitev – poslušalska izkušnja je tako izjemno čuječe narave. Postavljeni smo v vseprisotno občutje pripravljenosti na morebitne razplete. Vendar pa je ključ v tem, da glasba v končni fazi razpletov vselej ne servira. Gantarjev trio z odgovori spretno zapeljuje, nam jih mestoma zvito ponudi za povohati, a jih v celoti nikoli ne ponudi. Da ne bo pomote, ta značilnost je poslušalca vsekakor sposobna odvrniti od poslušanja – vselej govorimo o izjemno dolgem in strukturno vpadljivo minimalnem delu. Nekako se zdi, da zadovoljujočo poslušalsko izkušnjo albuma A Portrait of the Imaginary pogojuje krepka potrpežljivost, morda celo požrtvovalnost, če upoštevamo danes dominantne, brzostrelsko naravnane načine konzumiranja glasbe.

Album Polymorphic Realities, ki sledi, je svobodno improvizirano delo kvarteta v sestavi Gantarja za klavirjem, Gerrija Hemingwaya ter Christiana Lillingerja za bobni in Axela Dörnerja s trobento in elektronskimi razširitvami. Isti kvartet smo lahko poslušali na letošnji ediciji ljubljanskega Jazz festivala in ne moremo mimo misli, da je bil nastop v živo nekoliko bolj posrečen. Tudi na plošči sicer najdemo kopico trenutkov, ko glasbeniki izkažejo čudovito dinamiko prav tako kot individualne muzikalne sposobnosti, ampak v omenjenem živem nastopu smo vselej opazovali bistveno bolj gladko in produktivno komunikacijo. Seveda pa lahko slednjo opazko v veliki meri pripišemo naravi svobodno improvizirane glasbe, ki preprosto in skoraj vedno najbolje funkcionira v živi izvedbi.

Eno zanimivejših postojank na novem skupku albumov Mihe Gantarja pa zagotovo predstavlja prav zadnja plošča, Alternate History of the Future. Na njej se skriva ena skladba, Dream Sequence No. 5, ki jo je izvedel in posnel Gantarjev mednarodni, štirinajstčlanski ansambel. Skladno z naslovom smo pri tej kompoziciji zares spuščeni v mnoštvo sanjskih epizod – gradijo jih predvsem tankočutne, malone pripovedne inštrumentalne linije, ki se včasih zvežejo v tako posebnem dramskem loku, da ne bi dvakrat pomislili, če bi nam dejali, da v resnici poslušamo podlago za kakšno gledališko predstavo zmuzljivo mistične vrste. Tu zopet in v polni meri opazimo že večkrat omenjeno prožnost Gantarjevega muziciranja. Igra z resnim občutkom in posluhom – zna potrpežljivo počakati, nuditi prostor oziroma ga narediti, na drugi strani pa mu večkrat uspe navreči elegantno subtilne, a globoko vplivne harmonične nastavke, takšne, o katerih povprečen glasbenik razmišlja šele v postprodukciji. Po svoje je pričujoči album lahko hkrati dober prikaz tega, kako zlahka se večje mnoštvo inštrumentalistov zaveže tudi bolj horizontalno razpršeni zvočnosti, in torej ne nujno zgoščeni veličini, grandioznosti. Glasbeniki se na plošči Dream Sequence No. 5 s pompoznostjo ne ukvarjajo prav veliko, če sploh. Bistveno več prostora namenijo lansiranju specifičnih občutij in/ali poustvarjanju zvočno-tematskih pokrajin, pravih sanjskih deželic pravzaprav.

Skratka, skozi peterico albumov Miha Gantar razgali vse svoje muzikalne spretnosti. Pa ne samo to, lucidno demonstrira svoj sistem skladanja in muziciranja nasploh – skoraj se zdi, da s tem, ko skozi plošče sledimo novim umeščenostim in metamorfozam njegovega izraza, v resnici precej neposredno spoznavamo njega samega.